Darka Zvonar Predan
4. februarja 1975 je še ne 32-letni Mitja Gorjup, glavni urednik Dela, na seji predsedstva CK ZKS, vrhovnega organa slovenske komunistične partije, ko je šlo za politični obračun s štirimi “spornimi” profesorji tedanje FSPN, dejal: “Mi pa imamo veliko možnost manipuliranja z informacijami in z ustvarjanjem klime.” Skoraj 45 let pozneje Igor Omerza, ki je ta dokument našel in uporabil, za Gorjupa zapiše: “S temi besedami je nazorno opisal, kako sramotno je deloval v sedemletnem vodenju Delove hiše. Nenadna smrt je oktobra 1977 prekinila njegovo manipuliranje z informacijami.”
Neprizanesljiva, groba ugotovitev, sploh za tiste, ki se mladega šefa Dela spominjajo kot človeka z “osebno karizmo, odločnostjo, delavnostjo in veliko stopnjo neodvisnosti”, kot je bilo zapisano letos ob Delovi šestdesetletnici. Tako kot je neprizanesljiv že začetni podatek, da je poleti 1977 Mitja Gorjup tajni policiji, ki je panično iskala avtorje neke anonimke, omogočil dostop do vseh pisalnih strojev v Delovem uredništvu. To pa je hkrati že tudi delček odgovora na vprašanje, kako je mogoče, da je oblast na vrh takrat najpomembnejšega slovenskega dnevnika postavila v novinarstvu neizkušenega 27-letnika, pravnika in mladinskega funkcionarja, resda nečaka političnega veljaka Mitje Ribičiča, in ga tam pustila dolgih sedem let, vse do njegove prerane smrti.
Igor Omerza, letnik 1950, je magister ekonomije, ki ga je od nekdaj zanimala zgodovina. Sodeloval je pri demokratizaciji Slovenije in nato v slovenski osamosvojitveni politiki, po umiku iz nje pa se je posvetil publicistiki in raziskovanju arhivov prejšnjega enopartijskega režima. Je avtor več knjig o temnih plateh naše polpretekle zgodovine.
