Imeti kuhalno napravo in zadostno količino jestvin je nekaj, kar bi moralo biti lastno vsakomur. A tudi zavedanje, da je z energijo treba ravnati skrbno. Ni je neskončno in to, da je nekomu tukaj in zdaj na voljo, nekje drugje sproža razne učinke. Večna jih slabo vpliva na okolje - tudi na okolje, v katerem zdajle več ali manj udobno beremo ali pišemo.
Štedno, tudi prihranivno ali nepotratno ognjišče so besedne zveze, ki nam danes zvenijo neznano in arhaično, v periodiki in slovarjih iz srede 19. stoletja pa nanje naletimo razmeroma pogosto. V čem je lahko varčnost naprave za kuhanje, ki jo v sodobnosti lahko najdemo samo še v muzejih in v redkih, res redkih zgradbah kje na podeželju? In s čim naj bi ognjišče, na katerem so predniki pripravljali hrano, pravzaprav varčevalo? Prva možnost so sestavine za obroke, druga posoda, v kateri se kuha, in tretja - kurivo, ki omogoči temperaturo, pri kateri se sploh lahko kuha. In za to pravzaprav gre, za varčevanje z drvmi. Ognjišče, ki je zgrajeno tako, da omogoča manjšo porabo drv, je štedno, prihranivno oziroma nepotratno. Šparno ognjišče, šporhert, Sparherd. Štedilnik, torej. Rekli so mu celo šparovec.
Jezik ima to lastnost, da gibko sledi tistemu, kar opisuje, da se pri tem spreminja in prilagaja, da poskuša opisati čim bolje. Da izhaja iz znanega, si izposoja pri sosedih in hkrati išče svoja, izvirna poimenovanja. Od šestdesetih let 19. stoletja je v Ljubljani enkrat letno izhajala revija z naslovom Jezičnik, pomenki o slovenskem pisanji. Glavni avtor prispevkov v njej je bil šolnik, časnikar in literarni zgodovinar Josip Marn, ki je poljudno, v obliki vprašanj in odgovorov, pisal o slovenski slovnici, primerjal med seboj zlasti slovanska poimenovanja za različne predmete in pojme, komentiral in spremljal živost jezika ter nenehno opažal, kako je ta tesno povezan z načinom življenja. Kako ga poskuša kar najustrezneje poimenovati. V eni od razprav omenja tudi ognjišče. Žal ga ne analizira, žal ne piše o štednem ognjišču. Njegovo pisanje namreč izvira prav iz časa, ko so se te naprave v našem okolju začele pojavljati. V času, ko je pisal, so nekateri njegovi sodobniki že pozidali prve štedilnike, medtem ko jih je večina, tako v mestih kot na podeželju, še vedno kuhala na starih, navadnih ognjiščih z odprtim ognjem. Na takih, ki s kurivom niso prav nič štedila in so ga kurila predvsem za kuho, ob tem pa prispevala še k ogrevanju in osvetljevanju prostorov. Pri tem so izdatno trošila vse bolj dragocen les, ki se je v tistem času uporabljal, denimo, tudi za gradnjo železniških tirov. Dim, ki se je kadil iz zakurjenih ognjišč, je ogrožal zdravje ljudi, ogenj in iskre, ki bi lahko zanetile požar, pa tudi obstojnost zgradb.
Če za besedo ognjišče brskamo po časopisih iz srede predpreteklega stoletja, mnogo pogosteje naletimo prav na drugi, simbolni pomen. Avtorji tistega časa pogosto pišejo o čitalnicah kot o narodnih ognjiščih in ognjišče nasploh radi povezujejo z bujenjem in negovanjem nacionalne zavesti
Varčna ognjišča - štedilniki, ki so jih nekaj pred sredino 19. stoletja začeli vzidavati v kuhinje, najprej v mestih in nato postopoma tudi na podeželju, niso prispevala le k manjši potrošnji lesa, ampak tudi k boljšemu odvajanju dima iz prostorov. S tem, ko so ogenj ujela v notranjost naprave, pa so rešila tudi prastari problem nevarnosti isker, ki lahko preskočijo iz ognja in celo iz ostanka kurjenja - pepela. Bistvo štedilnika kot novitete je v dejstvu, da se v njem ne kuri več na površini, ampak v notranjosti naprave, dim pa se po ceveh spelje v dimnike in nato iz zgradb na prosto. Sprva so jih ponekod zidali tako, da so preprosto zagradili ognjišča, drugod so jih pozidali na novo. Pojavila so se tudi prostostoječa železna šparna ognjišča, ki jih je bilo mogoče premikati.
Tako se je počasi uveljavljala naprava, ki je danes samoumevna in dobiva vedno nove, tehnološko naprednejše različice. Sredi 19. stoletja ni dobivala le izvedbene podobe, dobivala je tudi poimenovanja. Zanimivo je, da je že v tem času stara naprava, ki se je postopoma začela umikati s prizorišča, torej ognjišče, imela ob svojem osnovnem, tehnično-pragmatičnem pomenu tudi že velik simbolni pomen. Ta se je do neke mere ohranil do danes. Če za besedo ognjišče brskamo po časopisih iz srede predpreteklega stoletja, mnogo pogosteje naletimo prav na ta drugi, simbolni pomen. Avtorji tistega časa pogosto pišejo o čitalnicah kot o narodnih ognjiščih in ognjišče nasploh radi povezujejo z bujenjem in negovanjem nacionalne zavesti. Drugi pogosti pomen je ognjišče kot prispodoba doma, domačega kraja, domačnosti. Prostora, kamor se od nekod vrneš in ki ga globoko spoštuješ - točka vračanja in nostalgije, sidrišče identitete. Teritorij, ki ga razumeš kot svojega in si ga pripravljen braniti. Tretji simbolni pomen je spet bolj tehnične narave - ognjišče je enota, ki označuje gospodinjstvo. V eni zgradbi jih je seveda lahko tudi več.
Hrana in svetloba
Etnologinja dr. Jerneja Ferlež, ki je avtorica tega članka, je napisala tudi knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ki je v obliki slikanice za najstnike in odrasle izšla pri mariborski založbi Aristej. Ilustriral jo je Toni Buršić, njegove ilustracije pa je z besedilom in slikovnim gradivom iz slovenskih muzejev in drugih virov v celoto povezal grafični oblikovalec Matjaž Wenzel.
Jerneja Ferlež nam v knjigi predstavi, kako so ljudje pripravljali hrano, se ogrevali in razsvetljevali notranje prostore v obdobjih, ko še ni bilo štedilnikov, ampak so poznali samo odprta ognjišča. Posebej so v knjigi predstavljene tako imenovane dimnice, zakajena enoprostorna lesena bivališča, v katerih so ljudje živeli skupaj z živalmi. Dimnice so bile značilne za alpski, deloma osrednjeslovenski prostor, medtem ko so v Primorju ljudje prebivali v kamnitih hišah, imenovanih ognjiščnice. Črna kuhinja je naslednja razvojna stopnja, ki je nastala, ko se je bivališče povečalo za sobo, ločeno od ognjišča in kurišča.
Pripoved v knjigi Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov se začne leta 1836 v hiši na današnjem mariborskem Glavnem trgu številka 2, ki je bila takrat v lasti trgovca z železnino Candolina. To je bila za tiste čase razkošna dvonadstropnica z velikimi stanovanji. Te hiše so bile nekakšne delovno-bivalne skupnosti, v katerih so obrtniki bivali s svojo družino, služinčadjo, pomočniki in vajenci. V pritličju so bile trgovine in obrtne delavnice, na dvorišču pa hlevi. Candolinova hiša je imela velika udobna stanovanja, a v kuhinjah še odprta ognjišča. Prvi štedilniki so se v naših krajih pojavili šele sredi 19. stoletja, najprej pri višjih slojih in v mestih, kasneje pa še na podeželju. V knjigi lahko spremljamo razvoj ognjišč in štedilnikov pri različnih družbenih slojih, posebna pozornost pa je posvečena ženskam, ki so po večini pripravljale hrano, in njihovemu delu.
Emica Antončič, urednica
Ko popisovalci iz tega ali onega razloga preštevajo gospodinjstva, morda zato, da jih dosledno obdavčijo, preštevajo ognjišča. Vsekakor so vsaj od srede 19. stoletja morali prišteti tudi že nove, moderne, štedne inačice. Toda kako so te sredi 19. stoletja pravzaprav rasle. Kdo jih je postavljal, ko so jim ljudje priznali naštete koristi in si jih zaželeli imeti - kdor si jih je seveda lahko privoščil.
Prehod od navadnega k varčnemu ognjišču odlično opisuje zapis v Novicah 13. septembra 1856. Neki bralec iz Gorice je uredništvo spraševal, kako bi se znebil saj in dima, ki nastajajo v kuhinji in v predsobi, iz katere kurijo peči v drugih sobah "po stari šegi". Posebej ga je skrbelo, ker so take predsobe "marsikod poslom za spavnice in da ta teški duh od saj in dima jim zapira dihanje in jih duši. V pozimskih nočeh ne morejo imeti okinj odpertih zavoljo mraza, pa tudi poleti to le malo zdaja." V uredništvu so za nasvet povprašali izvedenca, gospoda Pajka, ki je v prid širšega bralstva razložil svoje izkušnje: "Imel sem navadno kuhinjo, v kteri je bilo ognjišče za kuho in mesteje za kurjavo velike peči, ktera dve izbi greje, v kteri se pa pozimi tudi kuha. Bil je ponavadi en sam dimnik. V ti kuhinji se je ob času nasprotne sape tako kadilo, da ni bilo moč v nji prestati, in celo po celi hiši je stala gosta megla. Leta 1852 sem si napravil tako imenovano varčno ognjišče (Sparrherd). Pri tem ognjišču je po navadi tudi majhno ognjišče za manjše kuharije, pri meni je v tem ognjišču za čevelj od spodej popisanih vrat nazaj postavljena obokana peč narejena, tako, da ognjišče tudi za kruh peči rabimo. Kakor varčno ognjišče je tudi to malo od vseh strani z zidom obdano; le na eni strani, na katerem se malo ognjišče kuri, kuha in kruh peče, ima 2 čevlja široko in 2 čevlja in 6 palcov visoke železne vrata na dvoje, tako, da se na vsako plat polovica odpira; se ve, da majhno ognjišče ima tudi svoje, pa majhne vratica. To dvojno ognjišče ima, kakor mora biti, svoj dimnik." "… Ravno tako se tudi da v vsaki kuhinji, čeravno nima varčnega ognjišča, navadno ognjišče obzidati in zapreti, in dim ne bo nadlegoval," je pokomentiral možnosti v času, ko sta obe napravi, starodavno ognjišče in moderni štedilnik začela sobivati in je drugi začel izpodrivati prvega.
Ko so nova, varčna ognjišča začela postajati vse popularnejša, so na svoj račun prišli tudi tisti, ki so jih znali postaviti - zidarji in zidarski mojstri. Štedilnik namreč ni bil samo naprava, v kateri bi zakurili, pomembno je bilo, da je ogenj v njej zares gorel, in še bolj, da je dim, ki je pri tem nastajal, "vleklo" v cevi in nato skozi dimnik na prosto. V Novicah so tako leta 1858 pohvalili nekega domačega zidarskega mojstra, ki aktualen posel obvlada: "Dobra peč in dobro ognjišče sta pri hiši velika dobrota. Ktere lastnosti pa mora dobra peč in dobro napravljeno ognjišče imeti? Poglavitna lastnost je - z malo dervi veliko toplote napraviti, in tako, da se po kuhinji ne kadi. Lončar ti utegne peč dobro napraviti; pa kaj pomaga, če ti jo zidar slabo postavi, da moraš veliko derv vanjo navaliti, preden ti hišo ogreje. Še večja smelost pa je staviti tiste vrste ognjiša nove sorte, ki so tako napravljene, da ogenj ne gori na ognjišu, ampak v ognjišu in se 'šparovci' (Sparherd) imenujejo. Nočemo ravno preiskavati: ali se s temi ognjiši res prihrani veliko derv, - to pa je gotovo, da po tekih ognjiših, če so dobro napravljene, se razširja toplota na več strani: se kuhajo jedi na ognjišu, kotel za vodo se greje, čeravno ni obešen nad ognjišem, in pečenka se peče brez raželjna; zraven pa je tudi pozimi kuhinja in tudi kakšna bližnja izba topla, kakor da bi bila zakurjena, in kuhinja ni pri vsem tem nič zakajena, ampak čedna kakor hiša." Dodaja: "Šparovci se napravljajo ali zidani ali pa je zgolj železni brez zidanja."
Ko so nova, varčna ognjišča začela postajati vse popularnejša, so na svoj račun prišli tudi tisti, ki so jih znali postaviti - zidarji in zidarski mojstri
Že v naslednjem desetletju je bilo dela s pozidavanjem štedilnikov očitno toliko, da je bilo težko najti dovolj zidarjev, ki bi ga opravili, v Obrtnijskih stvareh na Kranjskem namreč leta 1867 beremo: "Znano je, da skor vsa delavna možka mladež iz ribniške in loške doline, tudi iz loškega potoka hodi leto za letom na Hrvaško in Slavonsko les sekat in pa žagat. Pri tem delu si le malo prisluži, med tem ko pri nas Lah se zidarstvom lepe novce služi. Zakaj bi se taki fantje ne poprijeli zidarstva? Pri zidarjih dobi vsak priden učenec koj nekoliko dnine, da mu je mogoče živeti. Kakor hitro se malo izuri, se mu zaslužek pomnoži in v treh letih ima pazljiv učenec priložnost se izuriti v vseh zidarskih delih. Izurjen zidar si more v svesti biti, da mu dela ne zmanjka; vsak mojster ga bode vesel, ga bo dobro plačeval, pa tudi hišni gospodarji ga bojo iskali za manjša popravljanja po hišah, za izdelovanje umetnih rusovskih peči, nepotratnih ognjišč, bednov iz cementa, vzidovanje kotlov itd. Visoka cena lesa v sedanjih časih naklada slehernemu gospodarju dolžnost skrbeti, da si prihrani drv in druzega lesa kolikor koli mogoče za prodajo. Zato mora gledati, da hišno kurjavo z malim opravi, in v to mu ravno umetna peč in ognjišče veliko pripomoreta."
Življenje predmetov in njihovih poimenovanj pa teče naprej. Raba energije in njen vpliv na okolje tudi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
