Saša Britovšek
Sobota popoldne, lahko bi bila tudi nedelja. Čas, ko se nas večina prepusti zabavi ali počitku. V studiu 1 TV Slovenija občinstvo na tribunah dobre volje posluša voditelja, ki daje še zadnje napotke pred snemanjem družinskega kviza Joker. "Ko začne ploskati animator, ki je tamle, se mu pridružite z aplavzom!" Vsak aplavz je dobrodošel, saj smo na snemanju razvedrilne oddaje - več ga je, bolje je. Kot da se ne bi odštevale sekunde do vklopa kamer, Mario Galunič nasmejan klepeta z občinstvom na eni in drugi tribuni, ali bolje - seje dobro voljo. Jasno, da je občinstvo pomemben del kviza in tako tudi prešerno razpoloženje ljudi, ki kviz spremljajo.
Ljudje so radi del spektakla
"Občinstvo v studiu je zmeraj zelo pomembno, zato čutim do ljudi veliko spoštovanje in potrudim se, da se pri nas dobro počutijo. Marsikdaj slišim, da se na kakšni drugi televiziji ali v oddaji do občinstva ne obnašajo spoštljivo, jaz pa vem, da bom naredil boljšo oddajo, če bom čutil, da so ljudje z mano in z oddajo. Z veseljem se z njimi pogovorim in jim skušam dopovedati, da so pomemben člen snemanja," se Mario zaveda, da se le tako ljudje potem radi vračajo in da se na tak način gradi krog ljudi, na katere lahko računa. Ljudje so radi del spektakla, četudi televizijskega kviza. Če je njegov gostitelj eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov v Sloveniji, toliko bolj. Ko se je v začetku letošnjega leta Galunič srečal s kvizom Joker, je bil še na položaju urednika razvedrilnega programa Televizije Slovenija. Takrat je tudi padla odločitev, da naša javna televizija odkupi licenco, in sam se je takoj lotil dela. "Kviz sem našel oziroma izbral sam, videl sem ga na francoski nacionalni televiziji in na sejmu televizijskih oddaj. Zanj smo se tako rekoč odločili sočasno s portugalsko televizijo, ki nam je tudi pomagala pri postavitvi." Joker se mu je zdel dovolj zanimiv in kvaliteten format, tak, da lahko tudi on kot voditelj pokaže kaj novega. S tem žanrom se namreč v preteklosti še ni srečal, tako da je bilo kljub dolgi kilometrini vodenje kviza zanj nekaj povsem novega in zato dobrodošlega. Dela v majhni ekipi, je tudi urednik oddaje, vodja redakcije, odgovoren za vsebino, a je srečen, ker so ob njem zanesljivi sodelavci, tako da se med samim snemanjem lahko posveti le vodenju.
Trema je hudič
V vsaki oddaji je na vročem stolu le en tekmovalec. Tisto popoldne je naključje sicer hotelo, da je bil sodelujoči vajen kamere in močnih televizijskih luči, kar je redkost. Morda je kdaj za koga ta pritisk vendarle prevelik in biti iz oči v oči z Galuničem, pred šestimi televizijskimi kamerami, odštevajočimi se sekundami in zafrknjenimi vprašanji, ni kar tako.
"Ja, trema je hudič. Še posebej v kvizu. Jaz pred oddajo vsem tekmovalcem povem, da naj gledajo na oddajo kot na zabavo, da naj vsega skupaj ne jemljejo preresno, saj vendarle ne gre za življenje in smrt. Tudi sam se trudim, da ne bi padlo razpoloženje, a zmeraj nisem uspešen. Včasih je pritisk zaradi treme, visokih pričakovanj, razočaranj prevelik. Zanimivo je, da vse tekmovalce spoznamo že na avdiciji, a pogosto pridejo v studio 'drugi' ljudje." Tako voditelj, ki je najbolj vesel, ko nasproti njega sedi sproščen, zgovoren, dobrovoljen človek. Takrat je menda vse lažje. Kadar pa tekmuje nekdo, ki se mu zdi, da se bo nanj zvalila cela gora, potem se mučita oba. Po petindvajsetih letih dela na televiziji je vprašanje o Marijevi tremi morda odveč, a nekoč, ko je začel delati na televiziji, je sodeloval v TV-igrici … Je s tremo hitro opravil? "Bila je TV-igrica Besede, besede, besede. Zmeraj sem se uspešno upiral tremi. Čutim jo vedno, v dneh, ko nastopam, sem precej nemiren, a ko pridem v studio, je vse v najlepšem redu. Trema me ni nikoli pojedla, več ko sem je imel, bolje sem se odrezal. Pravzaprav jo potrebujem, potem se bolje pripravim in ne računam na rutino. A vsak se mora s svojo tremo sam spopasti. Kdor tega ne zmore, pač ne more delati pred kamerami." Adrenalin Jokerja pa ne seže pod kožo le tekmovalcu, ko se dviguje gor po vprašanjih s področja zgodovine, mitologije, zemljepisa in še česa ter potem nesrečno drsi dol po jokerjih, ki ga v težkih trenutkih "držijo nad vodno gladino". Tudi voditelj se vedno vživi v igro, če tega morda ne začutimo vedno doma pred zaslonom, je v studiu to še bolj očitno. "Seveda, tudi sam povsem padem v igro. Če vprašate mene, jaz bi vsakemu privoščil najvišjo nagrado, a ne gre. Iskreno navijam za tekmovalce, tudi sam sem kdaj razočaran, a na srečo večkrat vesel. Težko si predstavljam, kako je sedeti na stolu tekmovalca, občudujem ljudi, ki prenesejo vse to."
Popotniki radi tekmujejo in so vedoželjni
V odmorih med vprašanji Mario sproščeno klepeta s tekmovalcem in skupaj praznita kozarce z vodo. Velikokrat pogovor pripelje do zgodb s potovanj. Zdi se, da je med tekmovalci res veliko popotnikov. Tudi med našim obiskom. So to že načeloma ljudje, ki si želijo novih izkušenj, četudi na televiziji?
Najbolj sem vesel, ko nasproti mene sedi sproščen človek, zgovoren, dobrovoljen, potem je vse lažje
Kaj pa vas osreči, Mario?
Poznate živali v grbih slovenskih občin? Za svoj kraj že. A se spomnite podob na tolarskih bankovcih? Jokerjeva vprašanja včasih res vznemirijo naše sive celice. Ko mislimo, da nam je kaj blizu ali vsakdanje očitno, pa se izkaže, da nimamo prav. Sestavljanje vprašanj za kviz je gotovo zelo pomemben in zahteven del oddaje. "Z nakupom licence smo sicer dobili tudi navodila za sestavo in celo nabor vprašanj, a večina jih ni uporabnih, sploh pa je zelo pomembno, da so vprašanja domača, da je večina vprašanj povezana s slovenskimi temami. Sestavljavcev imamo več, sploh se ne poznajo med seboj, vsak v bazo vpisuje svoja vprašanja, nakar jih recenzenti pregledajo, preverijo, ovrednotijo njihovo težavnost in tematiko."
