Mladi in perspektivni

V Mariboru obstaja Ulica Pariške komune. Ko sem bil še otrok, si niti približno nisem znal tolmačiti tega imena. Za pariško sem sklepal, da pomeni salamo, beseda komuna pa mi je bila samo smešna. Zakaj sta ti besedi združeni v imenu neke ulice, pa se mi ni svitalo še dolgo.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Letos mineva sto petdeset let od pariške komune, in ko prebiram o tem dogodku, si mislim, da je še upanje za liberté, égalité, fraternité v praksi, preden te zatolčejo, kot so jih v Parizu. V Mariboru imamo po tem dogodku poimenovano ulico. Po uporu, ne masakru, upam.

Come gather 'round people/Wherever you roam/And admit that the waters/Around you have grown/And accept it that soon/You'll be drenched to the bone/If your time to you is worth savin'/And you better start swimmin'/Or you'll sink like a stone/For the times they are a-changin'

Bob Dylan je 24. maja dopolnil osemdeset let. Da sem ga začel razumeti, ne pa samo površno trkati na nebeška vrata ob najstniškem igranju kitare v otroški sobi, sem potreboval čas. Spremljati pa me je začel že dolgo prej. Stric je imel ogromno zbirko njegovih vinilnih plošč in v osnovni šoli je učiteljica za glasbo Blowing in the Wind vključila v učni program. Ni slabo za državno šolo. Širimo misli, odpiramo glave.

Leta 1965 je Bob Dylan v Angliji na dan žena izdal pesem The Times They Are a-Changing', ki bi jo danes radijske postaje lahko vrtele vedno znova, ker še vedno zelo trpko kaže, da se iz preteklosti nič ne naučimo in da problemi ne izginjajo, ampak si samo nadenejo nove obleke.

Come writers and critics/Who prophesize with your pen/And keep your eyes wide/The chance won't come again/And don't speak too soon/For the wheel's still in spin/And there's no tellin' who/That it's namin'/For the loser now/Will be later to win/For the times they are a-changin'

Spomnim se, da sem v dijaških časih in še kasneje, no, mogoče še kar danes, v enih stvareh pač nisem odrasel ali pa to nočem storiti, idilično gledal recimo na ameriška odporniška gibanja v šestdesetih letih 20. stoletja, na shod pred spomenikom Abrahamu Lincolnu, kjer je Martin Luther King pred 250.000 ljudmi povedal, da ima sanje. Vedno so mi bili zanimivi Francozi, ki ne potrebujejo dosti, da izvlečejo transparente, gredo na ulice, jih zavzamejo in spotoma zažgejo petdeset smetnjakov, štiri policijske marice ter razbijejo par izložb. V intervjujih in člankih pa vsi Francozi potem vedno poudarjajo, da je to del njihove kulture, delovanja, načina boja. Borijo se za boljši svet, bolj pravično družbo. Mussolini je leta 1922 na Rim pohajal samo za oblast in moč. Pogum, da se boriš za neko pravično stvar, in odločenost to pokazati sem vedno občudoval. Sem le iz proletarske družine, čeprav se danes nekaterim to sliši bogokletno in razdirajoče.

In medtem ko sem z najstniškimi očmi nekritično požiral vse, kar je bilo lepo in svetleče in je prihajalo z zahoda, sem hkrati vedno na neki točki objokoval dejstvo, da sem Slovenec, da sem iz majhne države, kjer smo vsi raje tiho, kot pa da kaj rečemo. Obžaloval, da sem iz države, kjer je bolj pomembno, kaj misli sosed o meni, kot pa tisto, za kar se zavzemam. Mislil sem, da živim v premajhni državi, da bi se kaj zanimivega zgodilo. V resnici je dober občutek, ko ugotoviš, da si se motil.

Včeraj so v Ljubljani že 59. teden zapored potekali protesti proti trenutni vladi. Na predzadnjih se je zbralo celo okrog 40.000 ljudi. Pisana množica vseh starosti. Zahtevali so spremembe. In teh shodov tudi v naši zgodovini ni bilo malo. Imamo pogum, da se izpostavimo.

Come senators, congressmen/Please heed the call/Don't stand in the doorway/Don't block up the hall/For he that gets hurt/Will be he who has stalled/The battle outside ragin'/Will soon shake your windows/And rattle your walls/For the times they are a-changin'

Priznam, želel bi si, da bi bilo na protestih prisotnih še več mladih, ki bi povedali, kakšno družbo si željo v prihodnosti, oni jo bodo vodili v prihodnosti. Že moja generacija ne razume in dojema vseh sprememb, kaj šele starejši. Mogoče so mladi še v lupinah, v nizkem startu, a zato niso nujno nevedni. Zelo dobro razumejo, kje so in kaj se dogaja.

Prejšnji teden je Večer objavil raziskavo kreativnega centra Poligon, v kateri navajajo, da je 70 odstotkov mladih v kulturnem sektorju danes visokošolsko izobraženih, dela pa nimajo. Kar 55 odstotkov jih dela na področju, za katerega se niso šolali, 42 odstotkov jih dela na delovnem mestu, ki zahteva nižjo stopnjo izobrazbe, 88 odstotkov jih dela po avtorskih pogodbah, 69 odstotkov tistih, ki delajo prek študentskih napotnic, in 68 odstotkov tistih, ki delajo na črno, zasluži le do 500 evrov. Zraven jih pa spremljajo obtožbe, da so leni in razvajeni in da bi potrebovali vojsko, da bi se jim hrbti utrdili. Najbolj glasni so seveda tisti, ki so po lastnem pričevanju v JLA samo pili, igrali nogomet in košarko, se "zajebavali" in čakali, da grejo domov na kosilo. Izjave razpihujejo še razvajeni mamini sinčki, ki bi kupovali tanke in se z njimi vozili po državni meji.

A medtem ko se je v celotni populaciji brezposelnost med junijem 2019 in junijem 2020 zvišala za 26 odstotkov, se je med mladimi povečala za skoraj 44 odstotkov. Pri tem si kar 74 odstotkov mladih želi zaposlitve za nedoločen čas, kar ubija tudi o mit o svobodni izbiri za prekarno obliko dela, pravijo še v Poligonu.

In medtem ko so vsi ti podatki brutalno neizprosni in jasno orišejo stanje v naši družbi, je nekemu mladeniču kljub vsem oviram in preprekam vendarle uspelo. Mlademu, nadobudnemu, perspektivnemu fantu je uspel veliki met in je uspel zasesti položaj, ki je za njegovo generacijo drugače popolnoma nedosegljiv. Kljub temu "da nekaj ve o knjigah in da ni strokovnjak za te urade", je mladeniču uspelo zasesti položaj direktorja javne agencije za knjigo. Ker v naši državi očitno vseeno radi spodbujamo mlade, izobražene in obetavne kadre, je bil na čelo JAK-a imenovan fante bistrega in drznega duha po imenu Dimitrij Rupel.

Francozi so čudni, mar ne? In Američani - kaj pa oni vejo? Oni so v Chicagu 1. maja 1886 samo stavkali, ne napihujmo zadeve! Ne, z našim sistemom res ni nič narobe. Mi smo okej, važna je strankarska izkaznica, a ne tega povedati na glas!

Come mothers and fathers/Throughout the land/And don't criticize/What you can't understand/Your sons and your daughters/Are beyond your command/Your old road is rapidly agin'/Please get out of the new one/If you can't lend your hand/For the times they are a-changin'

75 odstotkov mladih bi se po raziskavi Mladina 2020 bilo pripravljenih trajno izseliti iz Slovenije. 45 odstotkov jih skrbi stanovanjsko vprašanje. In ni jih težko razumeti, ker mladinci, ki vodijo našo državo, prihodnost vidijo v državljanski vojni, razdiranju in favoriziranju svojih. Mladinci, ki vztrajno trdijo, da imajo kompas naravnan na prihodnost in ne na leto 1945, ki se obnašajo, kot da se podnebne spremembe ne dogajajo ter niso vidne že tukaj in zdaj, in ki trdijo, da je bilo 50.000 ljudi, ki hočejo pitno vodo in so prispevali podpis za referendum, zavedenih. Vsakogar, ki misli drugače in po svoje, pa diskreditirajo, žalijo na vse mogoče načine.

Res, le zakaj bi bili protesti v Sloveniji potrebni? Saj je očitno, da je pri nas vse v redu in da samo nekaj kompliciramo, ko pa predsednik republike in vsi mladi kerlci v vladi prav dobro vejo, kaj so izzivi družbe, jih razumejo in niso tam samo zaradi stolčkov. Moramo razumeti, da ti mladinci v tridesetih letih samostojnosti niso imeli priložnosti, da se dokažejo, in jih neupravičeno podimo stran. Kam smo padli?

The line it is drawn/The curse it is cast/The slow one now/Will later be fast/As the present now/Will later be past/The order is rapidly fadin'/ And the first one now/Will later be last/For the times they are a-changin'

Melodija pesmi je preprosta, tekst jasen, ne izzveni v prazno. Čeprav je stara 56 let, še vedno glasno doni. Naj ne neha zveneti, ni še prepozno. Ker na mladih svet stoji. Res?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.