Lege nasilja

Ko se je Christophe Dettinger v črni jakni, črnih usnjenih rokavicah, pokrit s črno pleteno kapo, izstopajoč iz večtisočglave mase, ne le po višini in siceršnji pojavi, pač pa tudi po tem, da si čez vso to črnino ni navlekel rumenega svetlečega brezrokavnika (ki je iz obvezne avtomobilske opreme samo v nekaj mesecih mutiral v simbol upora deprivilegiranih množic), samozavestno, čeprav golorok, postavil pred do zob oborožen kordon francoskih policistov in zavzel borbeni boksarski gard, priklican iz osebne zgodovine boksarskega šampiona poltežke kategorije, Cigana iz Massyja (Le gitan de Massy), je stopil na zunanji rob zakona.
Cigan iz Massyja je pripadnik gibanja rumenih jopičev, ki že od 17. novembra lani, vsak vikend, z množičnostjo in glasnostjo na pariških ulicah in ulicah drugih francoskih mest zahtevajo nič več in nič manj kot ekonomsko pravičnost. "Upiramo se življenjskim stroškom, revščini, nestabilnosti in bedi. Prizadevamo si, da bi naši sorodniki, prijatelji, njihove družine in otroci dobili možnost dostojnega življenja," so zapisali nedavno v pozivu h generalnemu štrajku. Gre za eno od številnih množičnih gibanj, katerih rast in razvoj lahko spremljamo na različnih delih evropske celine, posebnost francoske različice pa je, da za svojo tarčo ni izbrala niti migrantov, niti tujcev, niti pripadnikov LGBT-skupnosti, niti reproduktivnih pravic žensk (četudi je gotovo res, da so pod odsevno rumeno barvo v tem trenutku v Franciji združeni tudi številni rasisti, ksenofobi, homofobi, mizogini in tudi fašisti).
Tarčo je gibanje narisalo na vir svoje revščine, bede in brezperspektivnosti, naravnost na hrbet političnoekonomskega sistema, ki neenakost, katere množične žrtve so že desetletja, povzroča in nenehno reproducira.
Da, rumeni brezrokavniki napadajo prav tisti liberalno demokratski družbenoekonomski sistem (resda njegovo današnjo, globoko neoliberalno različico, pa vendar), katerega dokončno zmago in prevlado je z (očitno lažno) obljubo splošne prosperitete in napredka leta 1989 razglasil ameriški sociolog Francis Fukuyama in katerega najžlahtnejši predstavnik in poosebitev je danes prav francoski predsednik Emmanuel Macron, glavni naslovnik gneva in zahtev rumenih jopičev.
Da bi si vsaj približno predstavljali izvir njihovega gneva, je nujno prebrati roman, prvenec trenutno najbolj vročega francoskega pisatelja Edouarda Louisa z naslovom Konec Eddyja Bellegueula (En fin avec Eddy Bellegueule), v katerem opisuje svoje odraščanje na francoskem deindustrializiranem severu, kjer živijo ti "mali ljudje, ničeti (še posebej za velike živine)", predebeli, dentalno zanemarjeni, v televizijske sprejemnike zagledani, alkoholno utrujeni, rasistični, homofobni in mizogini poraženci razrednega boja, žrtve dolgoletnega družbenega zanemarjanja, v konstantnem stresu zagotavljanja sebi in svojim družinam osnovnih življenjskih potreb, ko vsak, tudi najmanjši napačni korak ali nepričakovan dogodek lahko pomeni zdrs v lakoto, bedo in pomanjkanje, dolgo prepričani, kot piše Louis, da so njihove napake vse tisto, kar je v resnici zgolj neizogibna in natančna realizacija brezhibno in brutalno delujočega sistema, v katerem je tisto, kar nam na prvi pogled zgleda kot napaka posameznika oziroma nepričakovan dogodek, pravzaprav rezultat popolnoma normalnega, predvidljivega in neizogibnega teka dogodkov. Neizogibnost in nespremenljivost njihovega položaja jih dela jezne. Jezne in nasilne.