Prosta sta še ponedeljek in četrtek. Ponedeljek je manj problematičen za ženske, rešitev je torej na dlani – ženske naj protestirajo ob ponedeljkih. Četrtek bi bil posvečen vsem, ki še niso zastopani ali so zamudili druge dneve. Ostane sveti vikend, ki bi bil s protesti še bolj vesel. In seveda preostane še to, da ta vlada končno dojame, da je zamudila vse priložnosti za časten odstop in da jo bodo protesti preprosto odplaknili skupaj z vso umazano vodo.
Janševa vlada ne nadzira celotnega življenja državljanov. Zato morda ne bi bilo slabo preizkusiti, od parlamenta navzdol, kaj vse je mogoče storiti mimo vlade, SDS in sodrge, ki tvori najnižji sloj te oblasti. Tako lahko na primer parlamentarne komisije, ki vlivajo zaupanje, neposredno svetujejo institucijam in državljanom, ukrepe samostojnosti je mogoče izračunati na podlagi primerjave ustave, zakonov, pravilnikov in svobodne volje, od spodaj navzgor in nazaj vse do parlamenta. Je res nemogoče prodreti skozi mrežo pravil? Prepričana sem, da je to mogoče. Če parlament ni to, kar bi moral biti, če imajo sodniki različna mnenja, če noben pojem v javnem nastopanju nima več jasnega polja pomena, če se uporabljajo popolnoma nemogoči izrazi, kot je "levi fašizem", potem nedvomno na drugi strani ne smeta obstajati histerična prepoved in prava cenzura – s samocenzuro – nekaterih pojmov. Recimo samoupravljanje, demokratični socializem, komunizem, anarhizem, ekološki progresizem, zadružništvo/komunarstvo, feminizem, pacifizem, antimilitarizem, marksizem, evrokomunizem, internacionalizem, neposredna demokracija in vse drugo, kar desnici na oblasti ne ustreza: navedeni seznam je sestavljen samo po naključju in bi lahko bil še veliko, veliko daljši. Smisel razmišljanja o teh pojmih, pojavih in gibanjih je že v tem, da gre desnici vse to, milo rečeno, strašno na živce. Ker gre ona na živce državljanom, je razumljivo, da se nam ni treba niti malo vzdržati svojih simpatij, radovednosti in pristranskosti. Ja, vse to je mogoče, ko enkrat pridemo v fazo zasluženega, popolnega prezira oblasti na vseh ravneh in ko točno vemo, da ni več poti nazaj in da izvajalci take oblasti na vseh ravneh ne morejo več spremeniti niti sami sebe niti česarkoli drugega. Dvajset mesecev neumnosti, laži, brezzakonja, manjših ali večjih prekrškov in zločinov proti življenju ljudi ni mogoče več pozabiti. Družina in vera ne moreta biti osnova družbe, kapitalizem/neoliberalizem je usmerjen proti človeštvu – in proti vsemu življenju pred njim. In v taki kombinaciji niti narod nima smisla. Če bi rad kdo vrnil smisel kateremu od teh pojmov, se mora upreti kapitalizmu/neoliberalizmu, ker ta vse to popači do neprepoznavnosti.
Protesti ob torkih in sredah so pokazali žalosten obraz tistih, ki so bili najhuje prevarani: po eni strani od oblasti, ki bi ji sicer radi verjeli, po drugi strani pa z lažmi novega svetovnega reda, ki jih pita s podobami sebične sreče in jim hkrati jemlje vse, kar ustvarijo. Ostalo jim je izsiljeno prepričanje, da lahko sami - brez šole in ustanov – pridejo do znanja, nato pa so se začeli zavedati, kako zelo so v resnici nesrečni. To lahko popravi samo množično izobraževanje, občutek skupnosti, splošne koristi in solidarnosti ob realnem izboljšanju življenjskih razmer. Z drugimi besedami, drugačen demokratični socializem z veliko oblikami neposredne demokracije. Realno izboljšanje življenjskih razmer je mogoče spričo epidemije, nevarnosti podnebnih sprememb in nujne družbene spremembe doseči le tedaj, če so blaginja, ohranjanje življenj in zdravja ter enakost postavljeni na popolnoma drugačne osnove – socialistične. Kapitalizem je z neoliberalizmom izčrpal vsa sredstva in pomeni le oviro za obstanek in še vedno možen napredek človeštva. Anarhizem je ob propadanju in uničevanju institucij ter ob korupciji oblasti marsikdaj edina rešitev, vsekakor v mnogih prehodnih trenutkih in situacijah. Z anarhizmom dobi samoupravljanje prostor za vajo, eksperimentiranje in uvajanje najuspešnejših oblik sodelovanja, horizontalno in vertikalno. Vsak pojem z naključnega seznama, ki sem ga navedla, ponuja neki izhod iz sedanje krize oblasti in izkoriščevalskega uničevanja ljudi. Primerjajte to s tistim, kar "ponuja" današnja oblast v državi, od prostaštva do potrjenega sovraštva do večine, ob grabežljivem prisvajanju vsega, kar predstavnikom te oblasti pride na misel. Spomnite se tudi tega, kako ta oblast vse to pojasnjuje. Sicer pa je že dolgo jasno, da tako ni mogoče vladati.
Kako uskladiti bes ob torkih in sredah ter refleksijo, najpogosteje zabavno, ob petkih? Pravega odgovora nimam, že kakšnih trideset stoletij je vprašanje v središču vsakega razgovora o demokraciji
V tej luči se zastavlja vprašanje, zakaj so petkovi protesti tako sramežljivi in zadržani pri izrekanju ostrih obsodb, zakaj so jim metafora, parodija, ironija ljubše od neposrednih zahtev po socializmu, samoupravljanju, anarhizmu? Zakaj svoja prepričanja hranijo samo za svoje interne sestanke in komuniciranje? Odgovor je pravzaprav največja obljuba, ki se državljanom ponuja za prihodnost, najsvetlejše upanje: zato, ker je to zagotovilo za miren prehod, spoštovanje razlik, odsotnost naglice, zaupanje v ljudi, v njihovo dogovarjanje, v dobro vzdušje, v katerem je mogoče zgladiti ostre robove. Pustimo ob strani norenje desnice o grožnjah, ki naj bi bile neposredne, o performansih, ki strašijo pokvarjene strahopetce, o simbolnih dejanjih, ki izzivajo zgroženost zares krivih. To medijev ne bi smelo niti zanimati, ker pri ne preveč pametnih med njimi ustvarja iluzijo "uravnoteženosti", ki je menda pomembnejša od pameti. Sistem, ki je zasnovan na lažnih vrednotah, izmišljenih avtoritetah in namerni konfuziji znanja in informacij, je v veliki meri že izgubil možnost realnega dojemanja stvari. Zato se na "kritike" petkovih protestov sploh ni treba ozirati. Petkovi protesti imajo v rokah veliko resnejši in težji instrument – vztrajno opozarjajo na nezakonitosti. Nezakonitost je tisto, kar nas mora najbolj skrbeti, ker je razumevanje zakonitosti in spoštovanje zakonov edini način, da se zakoni, ki več ne ustrezajo stvarnosti in splošni koristi, spremenijo. Upati moramo, da bi lahko odnos do zakonov tistih, ki protestirajo ob petkih, vplival na ustvarjanje takega odnosa do zakonov tistih, ki protestirajo ob torkih in sredah.
Kako torej uskladiti bes ob torkih in sredah ter refleksijo, najpogosteje zabavno, ob petkih? Pravega odgovora nimam, že kakšnih trideset stoletij je vprašanje v središču vsakega razgovora o demokraciji. Toda demokracija kot nejasen, preveč bogat, premalo realiziran, torej premalo z izkušnjami podkrepljen pojem ne more zdržati niti dobre razprave, če se nenehno ne širi. Eno od širjenj je tudi prostorsko: morda bi se morali dobiti na istem mestu, sede (boljši položaj za demokracijo), si vzeti čas, globoko dihati in se pogovarjati. Da bi razgovor bolje napredoval, bi bilo dobro, da bi potekal tudi ob drugih dneh. Vsaj ena skupna osnova obstaja – stališče glede vlade, ki je ni treba več niti spoštovati, niti se ji pokoravati, niti je sovražiti, niti omenjati, še najmanj pa se je bati že zato, ker se ni treba več soočati z neskončnim strahom njenih predstavnikov. Vsi, ki ste ostali izvzeti, vzemite si preostale dneve, si jih pravično razdelite, pojavite se, povejte svoje, postanite vidni. Ponedeljek, četrtek, sobota, nedelja, cela prihodnost je pred svobodnim razmišljanjem, nato ocenjevanjem, poskušanjem, spreminjanjem. Morda bo zdaj potreben samo še en teden?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
