(KOLUMNA) Neznosna lahkotnost igračkanja z mediji in novinarstvom brez konca in kraja

Pravzaprav se ni zgodilo nič presenetljivega, nič nepričakovanega. Presenetil bi lahko kvečjemu korenit, hiter premik, takojšnja in ustrezna (re)akcija, zamik pač že dolgo ne več. Preložitev obravnave medijskega zakona, predvidoma na naslednjo sejo odbora za kulturo, lahko jemljemo še kot en mini podaljšek neznosno naporne igre brez konca in kraja, ki izčrpava brez rezultata. V pesimistično različico - in k tej nas realnost že dolgo vleče - bi se nam lahko pritihotapila pomisel, da zakon vendarle ni dovolj usklajen za potrditev oziroma da niti nadaljnja usklajevanja ne bodo dovolj za končni žegen večine. 

Po usklajevanjih še dodatna usklajevanja, menda le proceduralna, le tehnična, da bi zakon naposled sprejeli s čim širšim konsenzom in da bi bil čim bolj optimalen za vse, kot je ob zamiku pojasnjevala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Mirila je tudi predsednica odbora za kulturo, poslanka Svobode Sara Žibrat, ko je ob umiku zakona z dnevnega reda pojasnjevala, da ga s tem nikakor ne umikajo iz obravnave. Ni ogrožen, je zatrdila, še naprej, da ga vse koalicijske stranke podpirajo, potrebujejo pa le več časa, da na prejeta mnenja "zainteresirane javnosti pripravijo amandmaje in se uskladijo". 

Čas za zahtevno materijo

Usklajevali so se za pripravo zakona že celoten mandat te vlade, zdaj pa torej potrebujejo čas za nova usklajevanja. Tako da pač terja kompleksna procedura in treba je ohraniti le še malo potrpljenja, pa bo sodobna zakonodaja povsem zares pripravljena za sprejem. Ker zakon je zelo zahtevna materija, pa še tako ali drugače se dotika vseh nas, kot izpostavljala ministrica. Hkrati se zdi, da se koalicije dejstvo trajanja in usklajevanja v nedogled niti ne dotakne najbolj. Kot da vsebina, kakršnakoli že, niti ne gane ne glede na krizno dogajanje na medijski sceni. Zdaj je treba zdržati le še kratko usklajevalno etapo, pa tudi pritiske, ki jih v ozadju ne manjka, vsebinsko pa, da se ob tem vseeno ne bodo bistveno oddaljili od osnovnega predloga. In kaj neki sta dva tedna ali mesec več po dveh desetletjih, še manj pa merjeno na obdobje v mandatu te vlade. 

Morda pa smo od novega zakona in ministrstva vendarle pričakovali preveč in je ravno s tem podaljškom kvečjemu napočil čas, da ugotovimo, da tudi zakonodaja ne bo prinesla bistvenih preobratov, razen da se bomo po formi nekoliko bolj sinhronizirali z digitalnim razvojem, ki je črke zakona vmes povozil, pa z umetno inteligenco ali vplivneži, ki so se razrasli (in kar je tudi treba prepoznati in priznati), malo pa še z evropskim medijskim aktom, regulacijo, ki jo od nas terja Evropa. Saj je tudi res naivno misliti, da lahko zakon sam po sebi karkoli, kar se trenutno odvija na medijski sceni, obrne, vsaj dolgoročno, še posebej pri vseh medijih v zasebni lastni. Morda bi korenitejši zasuk prinesel kvečjemu digitalni davek na prihodke globalnih internetnih platform, recimo Googla in Facebooka, ki še naprej služita na račun medijskih vsebin in sta še zožila oglasni prostor medijem. Medijski produkciji bi lahko koristil, a smo se mu že v preteklosti raje odrekli. Možnost, da bi davek na dobičke multinacionalk, ki naj bi ga pa odmerili, nekako našel pot do medijev in uredništev, se zdi v nadaljnjem ščitenju interesov multinacionalk, sploh v ZDA, tudi vse bolj nična.

V tem usklajevalnem okolju se zdi, da z izpostavljanjem javnega interesa in medijskega sektorja kot enega ključnih za varovanje vse bolj majavih demokracij prej kot argumentirani zagovorniki vse bolj izpademo kot jamrači, ki bi se predvsem želeli prisesati na državne jasli, ko pa vendarle naj hkrati za nas veljajo le zakonitosti trga. Kot za toliko drugih, kajne? A toliko drugih - če se ozremo samo recimo na turistični sektor - je več vlad doslej z milijonskimi vlaganji prepoznalo kot strateških, nepogrešljivih, vrednih javnega denarja. Vse je zmeraj stvar odločitev in prioritet, ki jih začrtajo odločevalci. Primerjave z denarjem, ki ga druge evropske države namenjajo medijski panogi z bolj ohlapnim predlogom za sheme pomoči, so tudi že zlajnane, a vendar so še nadalje osupljive in jih kdo niti še ni prav dojel ali se sploh zanje resno zavzel. Kot recimo ta, kar je samo za Avstrijo izračunalo Društvo novinarjev Slovenije - da namreč naša severna soseda namenja 27-krat več denarja za medije kot Slovenija. Saj ministrstvo za kulturo ne nazadnje tudi samo v predlogu zakona navaja svetle zglede. Na primer Švedsko in njeno razvojno pomoč za tiskane medije s skupnim proračunom 20 milijonov evrov, hkrati pa še 49 milijonov evrov za distribucijo časopisov v obdobju od leta 2021 do 2025. Ali Dansko s skupnim letnim proračunom za produkcijo in pomoč za inovacije za tiskane medijev v višini 60 milijonov evrov v letu 2023 in 61 milijonov v letih 2024 in 2025. Ali pa Francijo s podporami spletnim medijem, ki se osredotočajo na politične in splošne informacije s ciljem demokratične razprave in kulturne pluralnosti (skupni proračun 24 milijonov evrov). Avstrijo pa med drugim še za digitalni prehod tiskanim medijem v skupni višini 134 milijonov evrov od leta 2021 dalje. Kako so torej pri nas prišli do izračunov, da bi bilo štiri milijone ali osem v naslednjem letu dovolj ali primerljivo (ali primerljivi še vedno niti ne želimo biti)?

Več kot le sheme pomoči

Seveda medijski zakon presega vprašanja shem pomoči, ki jih zlasti zaposleni v tiskanih medijih ob digitalnih transformacijah trenutno najbolj spremljamo in zagovarjamo in opozarjamo, da niso ne zadostne ne dovolj zavezujoče, tudi če so kriteriji, po katerih bi bili mediji do njih upravičeni, relativno zadovoljivo razdelani in tudi imajo nek smisel v podpori dobrim vsebinam. Medijski zakon dejansko zadeva vse nas, vso družbo, državo, posredno in neposredno - to ministrica točno ugotavlja.

Kako in koliko bo posegel na polje svobode govora, bi utegnile biti nadaljnje razprave (da bodo spolitizirane, je tako ali tako na dlani), kot bi znalo biti v ospredju tudi področje nadaljnje regulacije in nadzornih mehanizmov, nadalje pa še medijskega lastništva, koncentracije in pluralnosti (tudi transparentnosti). Materija je zahtevna, nedvomno - če jo bodo kompleksno nagovarjali, še posebej javno, pa je že druga tema. Vse bolj in še bolj zahtevne so razmere, v katerih skušajo delovati in obstati verodostojni mediji. Seveda to, kakšni bodo pogoji, ni le stvar države, nikakor ne, je stvar vseh nas: uredništev in novinarjev, v prvi vrsti lastnikov in uprav medijev, vzporedno pa seveda tudi bralcev, ki izbirajo med široko ponudbo vsebin in vse bolj tehtajo, ali so in komu so pripravljeni izrekati zaupanje tudi s plačevanjem naročnin. Ne gre za to, da bi novinarji skušali biti posebej zaščitena vrsta. Kako slabo je vrednoten in zaščiten poklic že pri osnovah, "vstopnih pogojih" v poklic - se tako ali tako že v sami profesiji leta izkazuje (in na nek način tudi kaznuje). Tu so seveda še širše, globalne razmere, ki radikalno spreminjajo polja javnega diskurza in pomena javnega v razmerju do zasebnega interesa.

V načelu je pač vse drugače

Te zgodbe so po svoje le drobec v širšem, kot je videti, neustavljivem kolesju, v katerem je že toliko reči zgrmelo pod standarde in izgubilo veljavo, v katerem je nenehen spopad za prevlade pomenov in (ne)smislov. Novinarstvo ne more biti donosen posel, četudi so mediji nenehno lahko - ker novinarstvo pač ni kako poslovanje ali trgovanje in tržno naravnano.  

Večja obremenjenost novinarjev pri delu ob krčenju redakcij ni ravno tema, ki bi se koga dotaknila; še samo krčenje redakcij z odpuščanji ni - ni ravno veliko širših tuhtanj o razsežnostih in posledicah medijskih prelomov. Saj spet ni tako usodno, mar ne, vsak ima svoje specifike in težave, zakaj bi bilo v medijih drugače. In zakaj bi pri odločevalcih v politiki računali na razumevanje, da z vsakim tednom zavlačevanja pri sprejemanju medijskega zakona (so)prispevajo k nadaljnji razgradnji?

A jasno je tudi to, kot vmes že zapisano: zakon sam po sebi ne more rešiti medijev, tudi (še zlasti ne dovolj zajetne) državne pomoči ne. Doslej je medijski sklad, kakršenkoli je že bil razrez po levi ali desni meri, še prispeval k premoščanju težav, koga, zlasti v lokalnem, je tudi v veliki meri vzdrževal pri življenju. Če je uspeval še s kančkom oglaševalskega denarja, toliko bolje.

Morda je res trenutek, točka previsa, na kateri se bo izkazalo, da ni več prostora in časa za vse. Ne more pa biti vseeno, kdo, zakaj in kako o(b)stane ali propade. Predvsem bi to morala biti širša skrb, nek družbeni uvid, ki bi moral presegati kratkoročne politične in kapitalske interese. A v načelu je pač vse drugače in lažje kot v konkretnih ravnanjih.