Kak dan nazaj sem opazoval debele bolnišnične mačke, kako poležavajo na sončnih delih travnika. Kot da so se umikale sencam, ki jih čez travnik mečejo ciprese, cedre in palme. Iskale so toplo sončno mesto in to je bilo vse, kar so v svojem življenju potrebovale. Od mačk bi se lahko veliko naučili, toda ljudje smo domišljava, arogantna bitja. Prepričani smo, da določamo in usmerjamo vse, kar nam pride pod roke. In vedno potrebujemo še nekaj, da bi bilo naše življenje popolno. Potem ko si to priskrbimo, smo sprogramirani tako, da spet začutimo, da nam vseeno manjka še neka malenkost. Potem delamo, spimo, načrtujemo, kupujemo. In smo spet nezadovoljni, nezadostni, nepopolni sredi nepopolnosti svojega življenja. Niti na kraj pameti nam ne pride, da bi pogledali te mačke, vse skupaj pustili, si poiskali sončno mestno, legli in vpijali nežne žarke zimskega sonca.
Spet sem na mestu, za katerega sem bil prepričan, da se tja ne bom več vrnil. Pogledam okoli sebe in si mislim – evo, sem kot Nikolaj Gogolj. Ne uspe mi iz glave vstopiti v življenje. Krožim med izmišljenimi liki. Tudi sam postajam eden od njih. V svetu ni miru, zato ga moram najti v sebi. Toda kaj naj si potem počnem z njim v okolju, ki nenehno trepeta in izziva nemir.
Spet sem na mestu, za katerega sem bil prepričan, da se tja ne bom več vrnil. Pogledam okoli sebe in si mislim – evo, sem kot Nikolaj Gogolj. Ne uspe mi iz glave vstopiti v življenje. Krožim med izmišljenimi liki. Tudi sam postajam eden od njih. V svetu ni miru, zato ga moram najti v sebi. Toda kaj naj si potem počnem z njim v okolju, ki nenehno trepeta in izziva nemir.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
