Marko Tomaš
Stokrat sem si predstavljal ta prizor. Moja mama sedi sama in osamljena, kar ni eno in isto, v dnevni sobi naše družinske hiše, kadi cigareto, gleda v telefon in čaka. Sestra je v službi, jaz pa, kot običajno, nekje daleč stran – v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Splitu, kjerkoli. Tudi tam me je prežemala neka žalost zaradi mame, ki je čakala, da se vrne njen sin. Vedno je imela pripravljeno mojo najljubšo jed, ki me je vselej pozdravila po životarjenju in potepanju po drugih mestih.
Držav ne priznavam, zato se jih niti ne spomnim.
To ve tudi Ona. Napijem se in ko prideva tja, kjer trenutno stanujeva, si zavrtim to pesem in planem v jok. Pesmi je naslov Mostarska mati. Predstavljal sem si osamljeno mamo, kako čaka, medtem ko se midva potepava po Berlinu, Parizu, Barceloni ali katerem drugem mestu.
Držav ne priznavam, zato se jih niti ne spomnim.
To ve tudi Ona. Napijem se in ko prideva tja, kjer trenutno stanujeva, si zavrtim to pesem in planem v jok. Pesmi je naslov Mostarska mati. Predstavljal sem si osamljeno mamo, kako čaka, medtem ko se midva potepava po Berlinu, Parizu, Barceloni ali katerem drugem mestu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
