Kolumna Ane Svetel: Vznemirljivost napak

Zadnjič sem na svoji standardni poti na grad srečala znanko. Povedala sem ji, da sem se zbudila s tako razbolelim kolenom, da težko hodim. Povedala mi je, da ji je včeraj umrl psiček in da je zato danes na nekakšnem komemorativnem sprehodu po poteh, po katerih sta navadno zahajala sem gor. "Tako je to, ko si čez trideset," je rekla. Ko sva se poslovili, sem razmišljala, da se tam nekje okoli tridesetega leta res zgodi neki ne povsem oprijemljiv, a vendarle zaznaven prehod. Vsako leto se na primer malce podaljša sezona spodnjih majic. Življenjsko udobje se po hierarhiji potreb prestavi mnogo višje. Živo se spomnim svojega zadnjega bivanja v hostlu. Bilo je v islandskem Akureyriju, februarja 2019, nekaj tednov preden sem dopolnila devetindvajset let, ko sem sredi noči zrla v prečke pograda nad seboj, poslušala smrčanje enega od sedmih cimrov in razmišljala, kaj, za božjo voljo, mi je tega treba. Tega, česar ne bi v zgodnjih dvajsetih niti opazila. Takrat sem namreč z največjim veseljem spala v smrdljivih hostlih, dremala na neudobnih ladijskih sediščih, spodvila jakno in prenočevala na letaliških klopeh.