Spomnim se, da so se mi po babičini smrti kot najdragocenejši zaklad zazdela pisma, ki jih je pradedek pošiljal prababici med drugo svetovno vojno. Dejstvo, da držim v rokah porumenele liste, popisane s hitro, ne preveč čitljivo, morda celo vihravo, rahlo na desno nagnjeno pisavo, da lahko opazujem, kje se je zapisovalec ustavil in kje močneje pritisnil, kako je svojo ženo ljubkovalno poimenoval, kako je poročal o prebranih knjigah, kako hitro, prehitro je zaključeval pisma ... Vse to so bile zame direktne liniije do prednikov, ki so me z njima povezale drugače kot družinske pripovedi. Te so bile obložene in pregnetene skozi mnoge repeticije, zadobivale so bolj okus po tistem, ki jih je pripovedoval, kot po osebah, na katere so se nanašale. Morda sem bila, ko mi je sestra prinesla svitek pisem, najbližje izpolnitvi otroške želje po časovnem stroju. V časovnih potovanjih pa: uvid, podoben tistemu iz prostorskih potovanj - isti smo in hkrati različni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
