Tako sem zdaj, ne da bi naredil karkoli drugega, do pol druge ure ponoči ždel nad tem pismom, gledal sem ga in skozenj Tebe, je neke novembrske sobote leta 1920 v pismu prijateljici, češki novinarki in pisateljici Mileni Jesenski napisal Franz Kafka. Njuno dopisovanje v tistem in poprejšnjem letu je bilo intenzivno, sprva vljudni toni so postajali vse bolj ognjeviti, strastni. Kafkova pisma Mileni Jesenski so v prevodu Amalije Maček dostopna tudi v slovenščini in razpirajo prostor globoko v notranji svet umetnika. Korespondence oseb, ki so živele v časih, ko se pred pošto še ni vrival 'e' in ko pismo ni moglo potovati drugače kot po tirih, cestah in stezah, so svojevrstni vpogledi v glasove drugih. Pisma so, podobno kot dnevniki, tista pisna zapuščina, ki se lahko najbolj neposredno prevrta v sedanjost, ki se kot fatamorgana zazdi povsem zdajšnja. Vsaka preteklost je bila svojčas sedanjost. O tem pričajo viri, ki jih ljudje zvečine niso pisali z mislijo na objavo. Besede, ki so jih izpisovali - drugemu ali sebi, ni bistveno -, imajo pogosto ostrejšo konico sedanjosti kot tisti zapisi, ki so že spočetka bili namenjeni javnosti ali ki so nastajali iz literarnih aspiracij. Tudi zato bi morali šolarji in šolarke brati Ano Frank - da jo začutijo kot vrstnico, da vidijo, kako lahko besede neke deklice prevrtajo čas. Da lahko zaznajo bližino, četudi se je Ana Frank izražala skozi krivulje zapisanih besed, oni pa skozi videe na tiktoku, pri katerih izrezujejo celo vdihe in izdihe. Tempo komunikacije se je pač tako pospešil, da se že vdih zdi dolgovezen.
Spomnim se, da so se mi po babičini smrti kot najdragocenejši zaklad zazdela pisma, ki jih je pradedek pošiljal prababici med drugo svetovno vojno. Dejstvo, da držim v rokah porumenele liste, popisane s hitro, ne preveč čitljivo, morda celo vihravo, rahlo na desno nagnjeno pisavo, da lahko opazujem, kje se je zapisovalec ustavil in kje močneje pritisnil, kako je svojo ženo ljubkovalno poimenoval, kako je poročal o prebranih knjigah, kako hitro, prehitro je zaključeval pisma ... Vse to so bile zame direktne liniije do prednikov, ki so me z njima povezale drugače kot družinske pripovedi. Te so bile obložene in pregnetene skozi mnoge repeticije, zadobivale so bolj okus po tistem, ki jih je pripovedoval, kot po osebah, na katere so se nanašale. Morda sem bila, ko mi je sestra prinesla svitek pisem, najbližje izpolnitvi otroške želje po časovnem stroju. V časovnih potovanjih pa: uvid, podoben tistemu iz prostorskih potovanj - isti smo in hkrati različni.
Isti, ker se naklonjenost med dvema človekoma, četudi izpred 80 let, bere tako znano. Različni ker - so naša dopisovanja tako drugačna. Kakšna je naša (zasebna, se razume) pisna sled? Če pogledam svoje maile, so čisto nasprotje porumenelim pisemskim listom, kaj šele pismom, ki jih najdemo zbrana v knjižni obliki. "Spoštovani, komentarji so v priponki." "Ojla, potrjujem termin sestanka." "Pozdravljeni, ocene najdete v spletnem referatu." In tako naprej, do zadnjega izdiha v gori mailov, prebranih, napisanih, poslanih vsak dan, v času delovnega časa, zvečer, ponoči, za eno službo, za drugo, za druge projekte, za sodelavce, za študente, za neznance in znance, za literaturo, za neuvrščene angažmaje, za to in ono, za pomembne in, večkrat, nepomembne zadeve. Gora duhamornih sporočil, ki šibajo kot svetloba. Glede na to, da je "Prijazen pozdrav" ob koncu neredko izrazni vrhunec maila, si lahko predstavljate, kako se bo počutil nekdo, ki bo okoli leta 2100 brskal po spletni prazgodovini in naletel na moj inbox. Opeharjeno. In to povsem upravičeno.
Slovenec pač zgodovinsko pade ali obstane na dobrih 90 kilogramih mesa letno. Zato - zelenjave nikar. Bodite vendar odgovorni državljani. Jejte več mesa. Bolje ogljični odtis kot noben odtis. To so vedeli že dinozavri, le poglejte si njihove jamske slikarije
Bodo ljudje čez 80 ali 100 let raje kot naše zasebne zapise brali sporočila klepetalnega robota ChatGPT-ja, ker se jim bodo njegove umetnointeligenčne krivulje zdele vznemirljivejše od naših? Ali se lahko zgodi, da bo naša pisna zapuščina za prihodnje generacije nezanimiva, ker bo na voljo morje računalniško generiranih besedil, ki se bodo zdela bolj veristična, bolj avtentična, bolj živa? Vrednejša branja? Kako se bodo naše (zapisane) sedanjosti starale hkrati z umetno inteligenco, ki je, se zdi, zdaj jezikovno zares shodila?
Znani so primeri, ko klepetalni roboti halucinirajo. Halucinacija umetne inteligence oziroma v našem primeru ChatGPT-ja nastopi takrat, ko slednji proizvede besedilo, ki se sicer zdi povsem prepričljivo, vendar je nesmiselno ali napačno. Tak primer je denimo elegantno elaboriran odgovor omenjenega klepetalnega robota, ki je, kot je pokazal Ethan Mollick, zatrdil, da fosilni ostanki kažejo, da so dinozavri razvili civilizacijo, nekatere vrste pa celo oblike zgodnje umetnosti. A "halucinogena" besedila, ki se na prvi pogled sicer zdijo korektno napisana, vendar so vsebinsko povsem nesmiselna, pišejo tudi ljudje. Prepljavljeni smo z njimi.
A medtem ko klepetalni roboti temeljijo na strojnem učenju - s čimer imajo, če se izrazim nekoliko svobodneje, že v svojem digitalnem genskem zapisu vtisnjeno nagnjenje k izboljševanju - človeški komunikaciji prevečkrat umanjka sposobnost učenja. Na primer: Robert Golob decembra v Strasbourgu reče, da bi morali jesti manj mesa. Jasno. To ni kvantna fizika ali ontološki obrat v antropologiji, temveč golo dejstvo pregretega sveta na pragu okoljskega zloma. Temu sledi tako ogorčen odziv, da bi utegnili sklepali, da je Golob pred evropskim občestvom napovedal, da bo osebno razrušil vso slovensko živinorejo, dokler ne bo zadnja krava izbrisana z obličja slovenskih pašnikov (ali vlažnih klavnic, a pustimo to). Kaj se je pravzaprav zgodilo? Halucinacija? Saj Golob ni rekel, da bo v času kosila hodil po gostilnah in ljudem izpod vilic vlekel zrezke. Rekel je zgolj, da bi morali jesti manj mesa. V mnogih medijskih odzivih, ki so se, dodatno razgreti zaradi sestave strateškega sveta za prehrano, zvrstili januarja, je bilo izrečenih toliko nesmislov, da bi, oprostite, tudi ChatGPT obupal nad človeštvom. Če bomo uživali manj mesa, bo ne le na prafaktorje razpadel kmetijski sektor - namesto krmnih rastlin očitno ni mogoče posejati ali posaditi ničesar drugega -, temveč se bo razkrojila tudi srčika narodne biti. Slovenec pač zgodovinsko pade ali obstane na dobrih 90 kilogramih mesa letno. Zato - zelenjave nikar. Bodite vendar odgovorni državljani. Jejte več mesa. Bolje ogljični odtis kot noben odtis. To so vedeli že dinozavri, le poglejte si njihove jamske slikarije.
"Toda ne smeš pozabiti, da je po eni strani sicer zlahka mogoče razlikovati med šalo in resnostjo," je v pismu, datiranem v junij 1920, svoji praški dopisovalki zapisal Kafka, "toda pri ljudeh, ki so tako pomembni, da je od njih odvisno naše življenje, to spet ni lahko, saj je tveganje vendarle veliko in tako dobiš mikroskopski pogled, ko pa ga enkrat imaš, sploh več ne veš, kaj je kaj."
