Zadnjič sem gledala gledališko predstavo, ki me je popolnoma navdušila, me ganila do solz, pustila okus, ki je z mano ostal še precej časa, predstavo, ki sem jo hitela priporočati vsem, ki so mi v naslednjih dneh prekrižali pot. Elegantno zasukana, aktualna, a ne aktualistična zgodba, prepričljivi karakterji, Calvinovski moment fanta, ki vztraja na drevesu (kot velika oboževalka Itala Calvina sem tukaj morda nekoliko pristranska), inteligentna režija in igra, ki seže naravnost nekam v drobovje, kjer smo gledalci mehki, dovzetni, ranljivi. Ponovno – kot velika oboževalka "srednje" generacije igralk Draminega ansambla, bom, če se bodo na odru pojavile Maruša Majer, Tina Vrbnjak in Barbara Ivanišin, težko ostala neočarana – in nemara tudi težko nepristranska. Izjemen, magičen je Timon Šturbej, ki kot nosilec ključnih momentov predstave pokaže subtilnost, genialnost, tisto neubesedljivo izrazno in emocionalno moč, zaradi katere ne bo gledališče nikoli izumrlo. Zaradi takih dogodkov vsakič znova pomislim, da je dobra gledališka stvaritev vedno brezkompromisno velikodušna. Takšna, ki se do konca razda. Takšna, v kateri se, tako ali drugače, mora zgoditi vse, kar se (hkrati) dogaja v gledalcih. Kako je padlo drevo je takšna predstava. Upam, da bo v naslednji sezoni ponovno na sporedu, da jo bo lahko videlo čimveč ljudi.