Ukrepi za spravljanje ob pamet so veliko izrazitejši od ukrepov ozaveščanja, izobraževanja in pomirjanja in jih je mogoče razdeliti v nekaj kategorij:
I. Spravljanje ob pamet z izmišljanjem sovražnikov/prenašalcev virusa. Najprej so tukaj skupine, ki naj bi same po sebi pomenile virusno nevarnost: begunci in migranti, ker so že po definiciji umazani in za seboj puščajo smeti, torej tudi viruse; za njimi so skupine, ki rade grešijo in se zabavajo (obvezna omemba drog): to je mladina, ki se je letos poleti zabavala na hrvaških plažah, zdaj pozimi pa na ulici je bureke in pico; levičarji na splošno, ker podpirajo proteste, ter tisti, ki protestirajo, ker so vsi levičarji; globoka država, ker podpira vse, kar je proti vladi, v sodelovanju s Sorosem; vse nevladne organizacije, iz enakih razlogov; potem pa vsi z visokimi plačami, vsi brez plač, vendar s plačanimi prispevki, vsi paraziti, priskledniki, prisesanci in podobni. Seznam je še veliko daljši, navajam samo najpogosteje zlorabljene formule. Ne obstaja niti en sam podatek, niti ena raziskava, niti ena statistika, na podlagi katere bi lahko te skupine povezali s širjenjem okužbe. Edini proizvajalci teh izmišljotin so mediji Janeza Janše in člani SDS iz krogov oblasti, od parlamenta do nižjih javnih uslužbencev. Noben drug medij se ni spuščal v tako nizkotno propagando. Glavna značilnost takšnega izmišljanja sovražnika - krivca za epidemijo - je nenamenjanje pozornosti bolnim, popolna brezbrižnost do njih.
Končno spoznanje je, da je vlada prispevala k zaostritvi krize, namesto da bi jo omilila, in da je za to v enaki meri kriva proizvodnja javnega govora, ki je ob bolezni poskušal ljudi spraviti ob pamet, vse to pa je terjalo preveč življenj
II. Spravljanje ob pamet z upravno nesposobnostjo. Vlada razglaša neprepričljive in nasprotujoče si ukrepe ter nam namesto železne in vzorne notranje discipline kaže, kako jih prav njeni najvišji predstavniki nenehno kršijo in si to prilaščajo kot privilegij oblasti. Tako lahko prebivalci države izogibanje ukrepom celo razumejo kot rešitev pred okužbo. Na najvišji ravni odločanja ni več strokovnjaka za epidemiologijo: kadrovski cunami je po strankarskem kriteriju svetovanje prepustil manj strokovnim, manj pametnim (če sodimo po tem, kar javno govorijo) in družbeno neozaveščenim. Težko se je znebiti vtisa, da so nekatere poteze vlade, predvsem pa njena poletna pasivnost, vodile k povečanju in ne k zmanjšanju množične nevarnosti. Najbolj benevolentno, kar je mogoče reči, je, da vlada in ljudje na oblasti ne razumejo upravne strukture in postopkov, da niso v svetovanje vključili sociologov, strokovnjakov za socialno delo in pedagogov. Zakaj? Ker se držijo samo strankarskih kriterijev, v stranki pa imajo malo strokovnjakov in nikakor ne morejo ustrezno nadomestiti žrtev kadrovskih potez; profesionalna slika ministrov je že tako zastrašujoče amaterska. Prevladuje nesposobnost predvidevanja, ki bi moralo biti ena glavnih lastnosti politikov. Poleg nepismenosti, nekultiviranosti in neokusne primitivnosti politikov še posebno skrbi, da se agresivnost vodilnih odslikuje v nastopih trolov, ljudi z dna, ki vsak dan zahtevajo nezakonito kaznovanje in nasilje. Bilanca osemmesečne krizne vladavine v Sloveniji je globalna posebnost: med mnogimi dobrimi in slabimi sistemskimi odgovori raznih vlad na epidemijo naš nedvomno izstopa, saj je vlada epidemijo spodbudila in je danes v niti eni točki ne upočasnjuje in tudi ne nadzira.
III. Spravljanje ob pamet z izkoriščanjem krize. Vlada in njena vodilna stranka epidemijo dojemata kot idealno priložnost za obračunavanje s političnimi nasprotniki, drugimi strankami in opozicijo. Ta sebični oportunizem bi bilo mogoče politično vsaj deloma opravičiti, če bi bila vlada sposobna pametno in umerjeno pojasniti svoje poteze (ki bi najbrž potem morale biti tudi pametnejše) - ampak kaj, ko sta najhujši primer nesposobnosti takega političnega vedenja predsednik vlade sam in njegova stranka! Obsedenost s sovraštvom je danes samo še osebna maščevalnost, pri kateri imajo glavno vlogo strankini mediji. Napadi na kulturo so razgalili ideološko osnovo sovraštva, a se je tudi ta razkrojila v nazadnjaštvu, bigotnosti, rasizmu, seksizmu, homofobiji, ksenofobiji, revizionizmu, nacifašizmu. Vlada se po govoru, ravnanju in neupoštevanju osnovne vljudnosti niti malo ne razlikuje od kake rdečevratne (redneck) milice na ameriškem podeželju. Posledica te obsedenosti je popolna oddaljitev od institucij in ljudi; najizrazitejši primer je zdravstvo, ki s svojim ogromnim potencialom, urejeno prakso in neoporečnimi pravili opravlja svoje delo požrtvovalno in uspešno. Do konfliktov prihaja na stičišču upravno - zdravstveno ter pri finančni podpori zdravstvu. Vlada je izbrala najhujši možni čas za vrivanje svoje agende o privatizaciji zdravja. Izgubljena v preganjanju in žaljenju Jaše Jenulla, Rudija Rizmana, Spomenke Hribar in Zlatka, vlada s predsednikom na čelu nima pojma, kako razrešiti problem odpiranja ali zapiranja gospodarstva. Groteskna zunanja politika nas še lahko nasmeji … Toda ne pozabimo, da z izjemo konkretnih političnih potez vlada vse to opravlja preko svojih medijev, ki napovedujejo, pojasnjujejo, pljuvajo in zasipavajo ljudstvo z bedastimi pohvalami vsemu, kar kdorkoli iz njihove stranke izjavi ali naredi.
Spravljanje prebivalcev ob pamet je hud zločin, zato mora biti kaznovano
V vseh treh kategorijah spravljanja prebivalcev ob pamet je očitna glavna krivda vlade, stranke SDS in osebna odgovornost predsednika obeh. Politična sprememba, ki bi pripeljala ljudi z ustreznim poznavanjem uprave, družbe, prava, socialne (ne vojaške) zaščite in z dobro koordinacijo, bi lahko, upajmo, takoj upočasnila divjanje epidemije. Toda ostanejo učinki spravljanja ob pamet oziroma kolektivno duševno stanje. Tukaj slaba gledanost in branost medijskega centra SDS in Janše ne pomeni veliko, ker psihozo strahu, sovraštva in nasilja veliko bolj kot medijski center širijo sami člani stranke in njen vodja. Medijski center je hkrati eho in proizvajalec govora strahu, sovraštva in nasilja. Če bi ta medijski center utihnil, bi se SDS zlomila pod ogromnim bremenom in bi nedvomno sprejela napačno odločitev, da še naprej pljuva, namesto da bi se pustila politično podučiti in bi delovala drugače. Nesposobnost za vladanje bi postala popolnoma očitna.
Spravljanje prebivalcev ob pamet je hud zločin, zato mora biti kaznovano. Rasistični izpad v Demokraciji je le končni rezultat petletnega razraščanja nacifašistične propagande. Če bo sodišče prepoznalo vzroke, zgodovino in očitne posledice tega procesa, bo moralo kaznovati glavne krivce, poleg postranskega in manj pomembnega pisca. Uničevanje duševnega zdravja celega kolektiva oziroma države je še kako povezano z divjanjem epidemije; vsekakor je to uničevanje edino, kar je mogoče in je tudi treba takoj in dokončno rešiti. Ali to storiti z ustavitvijo financiranja, s prepovedjo ali čim tretjim, ni tako pomembno. Mašinerijo spravljanja ob pamet je treba takoj ustaviti, da bomo lahko uspešno reševali življenja. Pri tem delu bi vsi, ki tega nočejo ali ne znajo, nujno odpadli. Končno spoznanje je, da je vlada prispevala k zaostritvi krize, namesto da bi jo omilila, in da je za to v enaki meri kriva proizvodnja javnega govora, ki je ob bolezni poskušal ljudi spraviti ob pamet, vse to pa je terjalo preveč življenj. Stranka s takim ugledom se ne bi smela nikoli več pojaviti na političnem zemljevidu Slovenije.
Nikjer nisem omenila demokracije, saj menim, da še ni ogrožena. Ogroženi smo mi, prebivalci. Rešimo sebe, pa bomo tudi njo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
