Majhen odmik od bistva: meni osebno se zdi najbolj zanimiva in tudi najbolj zabavna njegova stara raziskava z naslovom Makroekonomija preljuba (Makroekonomija prešuštva), v kateri vse jasne in nedvoumne premise vodijo k izračunu, iz katerega je razvidno, da prešuštvo, torej zakonska oziroma partnerska nezvestoba, pomeni tudi več kot dva odstotka letnega bruto proizvoda vsake države! Iz tega sledi jasen sklep, da bi, če bi radi izboljšali ekonomsko blaginjo naroda, morali … Hm, že samo o tej raziskavi bi lahko napisal ogromno, zato jo bom raje prepustil ustni razpravi ob najinem naslednjem srečanju.
V Šibeniku je torej profesor Filipić govoril o kategoriji, na prvi pogled marginalni, o ekonomiji – sreče. V naših krajih zanjo slišimo le občasno, na začetku pomladi, dan po 20. marcu, svetovnem dnevu sreče, ko Mreža ZN za rešitve trajnostnega razvoja objavi World Happiness Report, svoje letno poročilo o stanju sreče v svetu. Tedaj pogledamo, kje smo na seznamu 156 držav, zamrmramo nekaj v slogu "dobro smo se odrezali glede na to, kako nam gre v resnici" in rinemo naprej skozi življenje. Globalno merjenje indeksa sreče je obstajalo že desetletja pred letom 2012, toda izvajale so ga različne raziskovalne skupine v skladu s kriteriji, ki so se vsaki od njih zdeli najbolj zanimivi.
Rezultate so potem primerjali, seštevali in delili, dokler ni bila vsa stvar sistematizirana, potem ko so ZN na pobudo tedanjega generalnega sekretarja Ban Ki Moona ustanovili omenjeno mrežo, ki jo sestavljajo znanstveniki z vseh strani sveta, predstavniki popolnoma različnih znanstvenih panog. Od tedaj naprej se vsi podatki (podjetje Gallup je ekskluzivni anketar, zbiralec in dostavljavec podatkov) stečejo v isto sito, iz katerega vsaka država, preučena v skladu z enakimi 14 kriteriji, po obdelavi zasede svoje mesto na vsakoletni lestvici. Na sam vrh lestvice se že tri leta uvršča Finska z indeksom sreče, višjim od sedem (lani 7,769). To je nekoliko paradoksalno: čeprav so že leta med prvo deseterico po številu samomorov, so Finci hkrati med najsrečnejšimi ljudmi na svetu, v zadnjem času pa so, kot lahko vidimo, celo najsrečnejši. Najmanj srečni, da ne uporabimo kakšnega hujšega opisa, so bili lani prebivalci Južnega Sudana (2,863), kjer samomorov, tako mimogrede povedano, menda skorajda ni. Butan, edina država, ki ima čisto zares že več kot dvajset let svoje ministrstvo za srečo, katere kralj in premier sta celo nagovorila Ban Ki Moona, da OZN angažira okoli te zgodbe, se je lani znašel na 95. mestu.
Cela pahljača morebitnih paradoksov se razširi, če si to ranglestvico ogledamo nekoliko pozorneje kot sicer, ko na njej le površno poiščemo svojo državo in še nekaj tistih, ki se nam zdijo najbolj zanimive. Razlog teh paradoksov je predvsem v tem, da globalno poenotena pravila anketiranja (tistih malo prej omenjenih štirinajst kriterijev) zajemajo številne znanstveno dokazane aktivatorje občutka večje ali manjše osebne sreče, od zadovoljstva s seksualnim življenjem in doživljanja korupcije v družbi do višine plače in občutka lastne koristnosti za druge. Zadovoljstvo z zdravstvenim in pravnim sistemom, šolstvom, zakonskim statusom, verska in svetovnonazorska opredeljenost … vse to je interpretirano v teh štirinajstih kriterijih. Tisti iz ZN niso neumni.
Profesor Filipić je eden od znanstvenikov, za katerega sta letna lestvica bruto nacionalne sreče in njena analiza, predstavljena v letnem poročilu Mreže za rešitve trajnostnega razvoja, le izhodišče za nadaljnje raziskave. Filipić išče povezave, ugotavlja obstoj prostorsko-časovnih korelacij in - tako kot večino časa svoje akademske kariere - išče veselje v tem delu. Na festivalu FALIŠ je predstavil samo kratek pregled zgodovine opisovanja in merjenja sreče, medtem ko se je podrobneje dotaknil le nekaterih vidikov: vpliva državnega BDP na občutek sreče (ta v resnici obstaja, vendar nikakor ni odločilnega pomena), odnosa med vernostjo in srečo (tudi ta ne obstaja v kakšnem statistično pomembnem obsegu), odnosa med spolnostjo in srečo (premislite sami, ali obstaja) ter primerjalne analize spreminjanja indeksa sreče v zadnjih dveh desetletjih v vseh državah, nastalih po razpadu Jugoslavije.
Če je tudi vas takoj pritegnila zadnja tema, nikar ne skrbite – Slovenija je najbolj srečna od vseh na Balkanu, pa ne samo na "zahodnem", in to že od leta 2005 (ko so srečo merili še vsak po svoje) in vse do leta 2019, kljub nihanjem in spremenljivim trendom. Leta 2015 se je moralo denimo nekaj zgoditi, ker je indeks do tedaj drsel navzdol, nato pa je začel nezaustavljivo naraščati. V tem istem časovnem obdobju je Makedonija - se opravičujem, Severna Makedonija - ves čas zasedala zadnje mesto, kljub lahnemu vzponu. V zadnjih letih se vzpenjajo prav vse od teh sedmih držav, najbolj pa Kosovo, ki mu sledi - Srbija.
Slovenija je najbolj srečna od vseh na Balkanu, pa ne samo na “zahodnem”, in to že od leta 2005 in vse do leta 2019, kljub nihanjem in spremenljivim trendom
Ta zgodba je - kot sem že dejal - polna paradoksov. Srbija in Kosovo drug drugega ne marata preveč, gospodarske razmere v nobeni od obeh držav niso rožnate, prebivalstvo ne prejema niti malo višjih plač, toda po parametrih ZN njihov indeks sreče nenehno raste. Na Kosovu celo tako, da je bilo na globalni lestvici (35. mesto) lani plasirano kot prva nekdanja jugoslovanska država za Slovenijo, ki zaseda 33. mesto. Visoka uvrstitev Kosova je še bolj impresivna, če vemo, da se je pred samo tremi leti uvrstilo 43. mest nižje. Toda to ni najbolj impozanten vzpon indeksa sreče. Srbija se je namreč v obdobju petnajstih let (od 2005 do 2019) na svetovni lestvici sreče s 119. mesta povzpela na 64., torej za kar 55 mest. To je najboljši relativni (po odstotku indeksa) in absolutni (po številu mest na svetovni lestvici) rezultat med vsemi državami nekdanje jugoslovanske federacije. Kako to pojasniti? Če je mogoče porast indeksa sreče na Kosovu vsaj deloma pripisati nacionalni emancipaciji in državni osamosvojitvi (sicer ne popolni, pa vendarle …), katere argumente uporabiti za vse višjo raven sreče v Srbiji, ki je že celo desetletje ujetnica kapric Aleksandra Vučića in njegove tabloidne klike? Morda pa je tamkajšnjim prebivalcem prav to všeč, ne vem. Vem samo, da se nimamo nobene pravice vpletati v njihove življenjske preference.
Enako velja za Črnogorce, med katerimi vsake toliko zaiskri identitetna podvojenost, kapilarno prepredena s korupcijo, vendar njihov indeks sreče vseeno raste. Sicer počasi, ampak vseeno raste: od leta 2005 do lani so se na svetovni lestvici z 88. mesta povzpeli na 72., njihov indeks sreče se je povečal za 0,34 odstotne točke. Enigma, znana pod imenom Bosna in Hercegovina, se je na svetovni lestvici sreče v istem obdobju povzpela s 101. mesta na 69. in zdaj zaseda srednji položaj na ranglisti sedmih nekdanjih jugoslovanskih držav. Manj srečni od državljanov BiH so Črnogorci, Hrvati in Makedonci. Slednji, torej prebivalci Severne Makedonije, od leta 2005 beležijo nenehno rast, vendar zaradi nizke startne pozicije in razmeroma majhnega letnega vzpona ostajajo na dnu. Kljub temu so se na svetovni lestvici s 128. mesta prebili na 90.
In Hrvati, eh, Hrvati … Na začetku so bili drugi, takoj za Slovenci. Toda zaradi padca med letoma 2013 in 2016 jim poznejša počasna rast ni veliko pomagala: od vseh sedmih držav je le hrvaški indeks sreče v minusu (-0,14), medtem ko je Hrvaška tudi edina med njimi potonila na svetovni lestvici s 60. mesta, ki ga je zasedala pred petnajstimi leti, na 79. mesto. Stereotip o Hrvatih, ki od vseh možnih veščin najbolje obvladajo godrnjanje, jamranje in pritoževanje čez vse in vsakogar, v tej zgodbi dobi resno, znanstveno utemeljeno potrditev. Dejstvo, da kljub dramatičnemu trendu izseljevanja v preteklih nekaj letih indeks sreče na Hrvaškem raste, je še eden v nizu paradoksov, ki jih v zvezi z narodi in narodnostmi bivše jugoslovanske federacije nikoli ni primanjkovalo. Res pa je, da to velja tudi za preostali svet …
Stereotip o Hrvatih, ki od vseh možnih veščin najbolje obvladajo godrnjanje, jamranje in pritoževanje čez vse in vsakogar, v tej zgodbi dobi resno, znanstveno utemeljeno potrditev
Profesorja Petra Filipića poznam že dolgo in vem, da se s preučevanjem indeksa sreče ukvarja že leta. Toda nikoli me k tej temi ni tako pritegnil kot s tem predavanjem. Zdaj z nestrpnostjo, skoraj tako kot on, čakam na 20. marec 2021, na novi svetovni dan sreče in objavo svetovnega poročila o sreči za leto 2020. Za leto, v katerem je pandemija covida-19 ves svet pahnila v čustveno centrifugo. Kdo ve, kakšne spremembe se bodo zgodile na tej lestvici, toda nekako slutim, da se bodo v tukajšnjih državah nadaljevali trendi, za katere znanost še nima racionalnih pojasnil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
