Če bi bilo epidemije v tem trenutku konec in bi čez noč popolnoma ozdraveli vsi pacienti s covidom-19 in tudi tisti z drugimi boleznimi, če bi jih do konca pozdravili in poslali domov, v vseh hrvaških bolnišnicah ne bi bilo dovolj prostih postelj za vse nas z diagnozo "ni vse bolezen, kar boli". Že do sredine tedna bi v bolnišnice sprejemali samo tiste s poddiagnozo "eksplodiral kot kokica" (se opravičujem, pozabil sem latinsko ime), medtem ko bi manj hude primere umske prizadetosti nameščali po športnih dvoranah in vojaških ekspedicijskih šotorih. Vem, da v drugih državah vlada podobno stanje, da ves planet vibrira od eksplozij eksplodiranih živcev. Toda redke države so - tako kot Hrvaška - ob močno kompromitirani oblasti poleg koronavirusa doživele še dva resnično zastrašujoča potresa, in to v trenutku, ko nad vsem skupaj kot na kakšni fantazmagorični sliki Hieronymusa Boscha lebdita korupcija in prekariat v ljubezenskem klinču. Nič čudnega torej ni, da nekateri ljudje v takih razmerah eksplodirajo, ne "kot kokice", ampak dobesedno.
Poglejmo denimo bilanco zadnjega tedna v januarju. Najprej je v Pakracu neki 71-letni upokojenec vrgel ročno bombo na tri uslužbence Hrvaškega elektrogospodarstva, ki so mu prišli zaradi neplačanih računov izklopit elektriko. Dva uslužbenca sta v eksploziji utrpela hude poškodbe zaradi drobcev bombe, za življenje tretjega se zdravniki še borijo. Poškodovanih je bilo tudi nekaj avtomobilov in dve sosednji hiši, pri priletnem napadalcu pa je policija našla še nekaj ročnih bomb.
Nato je v središču zagorskega mesteca Zlatarja nekdo (policija storilca še ni odkrila) ob polnoči izstrelil raketo iz "zolje", ruskega prenosnega protitankovskega raketometa. Seveda njegova tarča ni bil noben tank, ampak hiša s kafičem (zaprtim zaradi epidemije) in telovadnica (zaprta zaradi epidemije). Človeških žrtev ni bilo (poskušajte si predstavljati mestece, kot je Zlatar, sredi epidemije ob polnoči, pa vam bo jasno, zakaj) in tudi gmotna škoda ni bila velika, ker je raketa zgrešila tako kafič kot telovadnico. Očitno je nekdo samo - eksplodiral. Ali pa je premlad, da bi znal natančneje meriti s prenosnim protitankovskim raketometom.
Zadnji januarski teden se je končal z incidentom, v katerem je neki pek iz okolice Šibenika, eden naših "kontroverznih podjetnikov", s kalašnikovko ubil štiri ljudi, nato pa še sebe. Primer v času, ko to pišem, še preiskujejo. Za zdaj je mogoče le slutiti, da gre za milijonske medsebojne dolgove, terjatve in koristi ter da zaradi očitnih povezav z lokalno politiko in lokalnim pravosodjem nobeden od peterice pokojnih pred tem tragičnim dnevom ni bil popolnoma nedolžen.
Vse to se je, kot sem dejal, zgodilo v samo enem hrvaškem zimskem tednu, povrh vsega ravno v tistem, ko smo zaznamovali obletnico napada, v katerem je neki mladenič, tudi s kalašnikovko, ubil tri splitske dilerje (dva namerno, tretjega pa zato, ker se je slučajno v napačnem trenutku znašel na napačnem mestu), ker je njegov mlajši brat postal odvisnik od heroina.
Vse štiri tragične zgodbe imajo nenavaden skupni imenovalec: vsi krvavi zločini so bili zagrešeni s strelnim orožjem, ki ga na Hrvaškem nikakor ni mogoče zakonito kupiti, kaj šele registrirati, in ki je, po vsem sodeč, ostanek vojne, končane pred četrt stoletja. Čeprav sodi tudi skrivanje orožja po kleteh in podstrešjih v rubriko "ni vse bolezen, kar boli", ga bom ob tej priložnosti vseeno pustil ob strani in se raje osredotočil na drugi skupni imenovalec: vsi storilci so preprosto "eksplodirali kot kokice". Dobro, lanski splitski trikratni morilec je svoj masaker sredi mesta in sredi belega dne res izvedel pred prvim protiepidemijskim zaprtjem države, k njemu sta ga spodbudila "običajen" predkoronski bes in povečana količina zdravil, s katerimi ga je poskušal obrzdati.
Toda za preostale tri nikakor ni mogoče reči, da jih ni oplazila epidemija novega koronavirusa. Tudi če nobenemu od njih ali nobenemu od članov njihovih družin ni bilo treba opraviti PCR-testa, kaj šele obiskati bolnišnice, je morala epidemija in vse, kar je prinesla s seboj, pustiti sled na njihovem vedenju. Sploh ni nujno, da si pozitiven na testiranju na novi koronavirus, pa vseeno zboliš za covidom-19, dovolj je že, da enajst mesecev živiš v skladu z nejasnimi in nenehno spreminjajočimi se pravili, brez rokovanja in objemanja, z nasmehi, skritimi za zaščitnimi maskami, in - kar je morda najhujše - brez kakršnekoli možnosti načrtovanja česarkoli. Če se načrti, na videz trdni, dogovorjeni in overjeni s podpisi, izjalovijo tudi najvplivnejšim (poglejte samo sago s proizvodnjo in dostavo cepiva!), če so Putinu propadli načrti z Navalnim, Trumpu z Bidnom, Janši s Trumpom (sami nadaljujte niz …), potem je popolnoma logično, da bodo tudi nam, navadnim smrtnikom propadli naši mali načrti, ambicije in projekti. In če nam je onemogočeno kakršnokoli načrtovanje, smo obsojeni na životarjenje iz dneva v dan, medtem ko negotovost narašča, različni teoretiki teoretizirajo, frustracije pa se krepijo. Tvoj PCR-test je lahko negativen, toda ti sam postajaš vsak dan še bolj negativen od njega, če ne moreš z gotovostjo reči niti tega, kaj boš počel pojutrišnjem, kaj šele prihodnji teden. Kajti kdo ve, morda spet udari potres, najprej tisti najmočnejši sunek, nato še na tisoče manjših, za katere nihče ne zna povedati, ali se bodo sploh kdaj nehali ali pa se bodo že zvečer okrepili v še bolj silovitega.
Tvoj PCR-test je lahko negativen, toda ti sam postajaš vsak dan še bolj negativen od njega, če ne moreš z gotovostjo reči niti tega, kaj boš počel pojutrišnjem, kaj šele prihodnji teden
Potem so tukaj poročila, kjer dominira bahaški premier s svojo strankarsko suito, ki ji v povprečju vsakih deset dni očitajo novo korupcijsko afero, premier, ki je začel vse bolj odkrito žaliti vse, ki izrazijo že najmanjši dvom o njegovi skorajda nadčloveški genialnosti ter lepoti njegove nove preobleke. Tudi on je "eksplodiral", to je več kot očitno. Zakaj potem ne bi eksplodirali navadni smrtniki, ki imajo vse večje dolgove in ročne metalce protitankovskih raket, avtomatske puške ali ročne bombe na podstrešju, toda nobenega načrta?
Oktobra, ko je neki pobesneli mladenič začel streljati po vladnem poslopju, hudo ranil policista, nato pobegnil in storil samomor, so nekateri zlovešči preroki javno izrazili sum, da bi lahko bila to le napoved nečesa veliko hujšega, saj je stanje ljudstva skrb vzbujajoče in na robu eksplozije. Vedeli smo, da imajo prav, a smo vseeno - tako kot verjetno tudi oni sami - upali, da se njihove napovedi ne bodo uresničile. Toda potem je prišel zadnji teden v januarju …
Tako kot v mikrovalovni pečici ali pokriti posodi na štedilniku najprej eksplodira ena kokica, nato tri, štiri, dokler se ne začne kanonada na stotine do tedaj nenevarnih koruznih zrn, je mogoče zdaj na Hrvaškem pričakovati nov val popolnoma individualnih krvavih zločinov, kjerkoli in kadarkoli. Mnogi se bodo končali s samomorom storilca, večina bo zagrešena z nezakonitim orožjem, ostankom vojne (ki bo lahko po zaslugi napovedanega novega zakona o braniteljih kmalu dobila še več registriranih pogumnih borcev, kot da jih ni že obstoječih pol milijona ogabno preveč), in skoraj vsem bodo skupne izjave osuplih znancev o "mirnem, tihem sosedu", ki je bil vedno pripravljen zbijati šale in je vedno vljudno pozdravil, ki se je brigal zase in ni nikoli komentiral politike, ki ne bi niti mravlje pohodil.
Kot sem rekel, ni vse bolezen, kar boli …
Ravno ko sem hotel končati to kolumno, je prijateljica na facebooku objavila kratka odlomka iz romana Nightfall, ki sta ga leta 1990 izdala Isaac Asimov in Robert Silverberg. Tudi jaz ju navajam tukaj, da vam ne bom več pametoval o svojih strahovih:
"Grozljivo je bilo srečati tiste zares nore: prazen pogled, povešene ustnice, spuščene čeljusti, umazana oblačila. Z naporom so se prebijali čez gozdne jase kot živi mrtveci, pogovarjali so se sami s seboj, si peli, se tu in tam spustili na kolena in oprli na roke ter izkopali kakšno koreniko, ki so jo potem žvečili. Bili so povsod.
Ta kraj je bil podoben ogromnemu azilu za norce, je pomislil Teremon. Verjetno je bil tako videti ves svet.
Ljudje te vrste, tisti, na katere je imel prihod Zvezd najmočnejši vpliv, v glavnem niso bili nevarni, vsaj ne za druge. Njihov um je bil preveč poškodovan, da bi lahko postali nasilni, koordinacija gibov pa tako slaba, da sploh niso bili sposobni za nasilje.
Toda bili so tudi drugi, ki niti niso bili tako nori … ki so bili na prvi pogled videti popolnoma normalni … vendar so pomenili zelo veliko nevarnost. /…/
Vsi so imeli tak steklen pogled, nekateri le zaradi utrujenosti, drugi zaradi obupa, tretji zaradi norosti. Ko si katerega od njih srečal v gozdu, nikoli nisi zagotovo vedel, kako nevaren je. Ni bilo mogoče na hitro reči, ali je človek, ki se ti približuje, eden od besnih ali zmedenih norcev in zato v osnovi nenevaren, ali pa je eden tistih, preplavljenih s prikritim besom, ki brez vsakega razloga napadejo vsakogar, ki ga srečajo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
