Izjeme, ki jih je preveč

Sodna praksa naj bi bila eno od ključnih orodij za razvoj prava. Tudi zato skušajo na vrhovnem sodišču že nekaj let ustvariti klimo in tudi orodja, s katerimi bi skušali poenotiti sodno prakso v Sloveniji. Da ne bi bilo več pomembno, kje se sodi in kateri sodnik sodi, temveč bi bilo glede na očitano kaznivo dejanje moč vedeti, kako bi tisti, ki mu bo krivda dokazana, kaznovan, upoštevajoč tako oteževalne kot olajševalno okoliščine, ki izhajajo iz posameznega primera.
A dva na videz sicer popolnoma neprimerljiva primera, s katerimi se je v minulem tednu ukvarjala javnost, dajeta slutiti, da smo od sodne prakse, ki bi bila enotna, še precej daleč. Ogorčenje se je dvignilo po medijski objavi koprskega primera o (ne)obsodbi moškega za posilstvo. Moški se je spravil nad spečo žensko, med napadom se je ženska zbudila in branila, a je svoj spolni napad izpeljal. Najprej je bil obsojen za posilstvo, četudi obtožen še spolnega napada na slabotno osebo. A po pritožbah je višje sodišče ocenilo, da ni šlo za posilstvo, saj da kadar storilec uporabi silo šele po tem, ko že pride do spolnega odnosa, ne gre za posilstvo. Da je šlo v tem primeru za spolni napad na slabotno osebo, so ocenili. Vrhovni sodniki so to sodbo razveljavili, a višji sodniki so v ponovnem odločanju posilstvo spet zavrnili in obtoženega obsodili za prisiljenje. Po objavi tega primera se je vnela pravna bitka - kdaj gre pri spolnem napadu res za posilstvo. A šokira še en podatek: kazen, ki je obtoženega doletela. Za posilstvo sprva leto in tri mesece zapora, za spolni napad na slabotno osebo leto dni zapora in končno za prisiljenje deset mesecev zapora. Četudi bi bilo mogoče za vsa opisana dejanja po zakoniku izreči bistveno več.