(INTERVJU) Varuhinja Ilinka Todorovski o političnih pritožbah na RTVS: "To bi bil znak za alarm. To bi me strašansko zaskrbelo."

Kakšni so časi za slovenske novinarje?

"Mogoče eni najtežjih. Pred dnevi sem prav razmišljala o tem, kako je mogoče, da smo prišli v situacijo, da se o Sloveniji in slovenskem medijskem prostoru razpravlja na podoben način, kakor se je o Hrvaški in hrvaški medijski sceni v času, ko sem bila tam dopisnica. V 90. letih sem pogosto poročala o tem, kako Hrvaška drsi navzdol po lestvici svobode medijev, o težavah novinarjev, pritiskih na svobodo javne besede, o tem, kako je takratni predsednik države Franjo Tuđman novinarje zmerjal in jim nadel različne nazive. Posebej se spomnim besedne zveze, ki v hrvaščini veliko bolj sočno zveni kot v slovenščini, in sicer 'stoka sitnog zuba' (ovce, koze; op. a.). Se pa spomnim tudi, kako dolgo je trajal proces detuđmanizacije Hrvaške in demokratične ureditve tamkajšnjega medijskega prostora. Nepredstavljivo je, da danes podobne debate tečejo o stanju novinarstva in medijev v Sloveniji."

Kako gledate na dogajanje okoli Slovenske tiskovne agencije?

"Če bo ostala pozicija vkopana na način, da denarja ne bo, potem rešitve za STA pravzaprav ne vidim. Razen če bi se zavedna javnost angažirala in začela zbirati sredstva, sama bi pri podpori kakovostnega novinarstva brez težav sodelovala. Težko je verjeti, da bi neka demokratična, odprta družba ostala brez kakovostne, dobro utečene in uveljavljene tiskovne agencije."

Se politični odločevalci sploh zavedajo, koliko je STA pomembna pri informiranju državljanov?

"Pri tem odgovoru lahko vključim tudi javni medijski servis, ker ga bolje poznam. Ko krožijo laži, netočnosti ali zavajanja o Radioteleviziji Slovenija, se potem vprašam, ali odločevalci določenih zadev res ne poznajo. In si odgovorim, da če moj povprečni pritožnik ne ve, kaj je javni medijski servis, zakaj bi me moralo čuditi, da tega ne ve tudi povprečni odločevalec. Je pa to prepoceni izgovor. Odločevalci namreč še predobro vedo, kaj je vloga in pomen javnega medijskega servisa, hkrati pa se zavedajo tudi svoje vloge, in zato, da gradijo svojo politično zgodbo, nekateri namenoma širijo določene informacije ali stališča. Pred kratkim smo lahko celo brali, da na kulturnem ministrstvu storitev STA ne potrebujejo več, ker so njene informacije že na spletu. Kdo pa pripravi, napiše te informacije? Včasih razmišljam, da bi bilo treba za nekaj ur onemogočiti spremljanje javne radiotelevizije, da bi nekateri ugotovili, kaj pravzaprav imajo. Ko imaš kakovostno novinarstvo, je to samoumevno, šele ob njegovem umanjkanju se zaveš, kaj si imel."

Varuh obravnava mnenja, pritožbe in predloge gledalcev, poslušalcev, bralcev programskih vsebin javne radiotelevizije. Kot ste zapisali v zadnjem poročilu, so k velikemu številu marčnih odzivov prispevala tudi verižna pisma, povezana s poročanjem o cepljenju in cepivih. Kaj to pomeni?

Kot gre razbrati iz vašega poročila, so nekatere zmotili tudi bližnji posnetki vbodov pri cepljenju in potiskanja paličice v nos pri testiranju.

"S tem se zares veliko ukvarjam. To bitko z novinarskim kolektivom bijem že od lanske jeseni. Številni gledalci so enostavno zasičeni s tem, ne prenesejo več teh prizorov, menijo, da gre za poseganje v človekovo intimo, nekateri se bojijo igel. Zato ne moremo do nezavesti kazati ene in iste igle, ene in iste rame, ene in iste sestre. V povprečni populaciji je od pet do deset odstotkov ljudi, ki se bojijo posegov v telo. Najresnejši svetovni mediji se ukvarjajo z vprašanjem, kolikšen del cepilne abstinence je mogoče pripisati tovrstnim fobijam. Zato ni nujno, da moraš vsakič, ko izrečeš besedo astrazeneca, pokazati posnetek vboda. Na BBC lahko dolg prispevek o cepljenju pripravijo tudi brez enega posnetka vboda."

Leto 2020 je bilo rekordno po številu odzivov (okoli 2500). Samo na informativni program Televizije Slovenija ste jih lanskega marca zabeležili 130, kar je bila skoraj polovica vseh takratnih odzivov na programe javnega servisa, medtem ko je bilo v prvih mesecih letošnjega leta podobnih odzivov "zgolj" okoli 50. Kako si razlagate dejstvo, da so se te številke ujemale z valovi širjenja novega koronavirusa, torej tudi s karanteno?

"Šlo je za kombinacijo izbruha epidemije in zamenjave oblasti, kar se je izkazalo kot eksplozivna mešanica. Dvanajstega marca smo kar naenkrat ostali doma, situacije nismo prav dobro razumeli, tako da bi s pomočjo takratnih odzivov lahko prišli do zanimive sociološke in psihološke analize vsega, kar se je tedaj v družbi dogajalo. Ljudje so več časa spremljali medije, bili so lačni informacij in od njih hkrati tudi odvisni, bil je to njihov edini izhod iz takratne situacije. Velikokrat so bili tudi nestrpni, saj so bili prepričani, da so informacije nepopolne. Pravila so se nenehno spreminjala, tisto, kar je zjutraj veljalo, zvečer morda že ni več. Zaradi številnih telefonskih klicev sem tedaj dobila občutek, da je Slovenija država osamljenih ljudi. Klicatelje je zanimalo, kje si lahko kupijo razkužilo, kje masko, kdaj lahko gredo v trgovino. Je pa bilo tedaj v enem delu tudi kar nekaj odzivov, kot da bi bili posredovani na ukaz. Sprožilec je bil kak napis na družbenih omrežjih, izjava v drugem mediju. Prijavitelji so se odzivali na programske vsebine, ki jih morda niso niti videli ali slišali. To so bili izključno politični primeri."

Podobne primere ste izpostavili tudi v svojem zadnjem mesečnem poročilu. Programsko svetnico in uslužbenko kulturnega ministrstva Alenko Gotar je na primer zmotilo, da je Mojca Mavec na gregorjevo govorila tudi o vladnem čivkanju glede ukrepov za zajezitev epidemije.

"V tem primeru nisem ugotovila nobene kršitve. Očitek, da se je voditeljica oddaje Dobro jutro na nek način norčevala ali da je kogarkoli poniževala oziroma da je posmehljivo govorila o vladnih naporih za zajezitev epidemije, sem zavrnila. Del občinstva je voditeljičino besedno igro res lahko razumel kot politično kritiko, vendar ni šlo za to. Gledalci lahko sicer upravičeno pričakujejo, da v takšnih oddajah ne bo politike, tako stališče je na mestu. Vendar sta me v tem primeru zbodla predvsem dva argumenta. Prvi je bil, da je bila pritožba podana zato, ker naj bi bila svetnica dobila več deset sporočil gledalcev. Vendar na podlagi števila odzivov še ne moremo zaključevati, da gre v konkretnem primeru za napako. Prav tako me je zmotil argument, da bi lahko gledalci na podlagi takega hudomušnega, morda neuspelega nastopa zaključili, da se ni treba držati omejitev in da je torej javni servis odgovoren za širjenje okužb in učinkovitost vladnih ukrepov."

Ob izidu letnega poročila ste omenili, da politizacija izpodriva strokovno razpravo o javnem servisu.

"Da. To opažam na več ravneh. Čedalje več odzivov vsebuje politične sodbe, iz številnih odzivov prej razberem, kakšne vrednote ima pošiljatelj, kakšne so njegove strankarske preference, kot pa to, kaj ga moti glede programskih vsebin. V takih primerih težko strokovno argumentiraš določeno uredniško odločitev, ker o tem sploh nisi bil vprašan. Ta politizacija se kaže tudi na način, da pošiljatelji vse pogosteje izrekajo mnenja o posameznih programskih ustvarjalcih, torej ad personam. Taki verjetno strokovnega odgovora niti ne pričakujejo. Politizacija je vedno bolj očitna tudi v razpravah programskega sveta. Nič ni narobe, če se svetnik zanima za določene programske odločitve, je pa treba spoštovati novinarsko oziroma uredniško avtonomijo. Četudi je svetnik dobronameren, ne more biti urednik oziroma nadurednik in odločiti, kaj naj se objavi in česa se ne sme. Da so nekateri svetniki neposredno klicali določene urednike ali novinarje, je absolutno nedopustno. In potem se taisti svetniki sprašujejo, kdo pritiska na urednike, da so podpisali izjavo o političnih pritiskih. Peto leto sem varuhinja, torej opravljam to delo že pod tretjo vlado, političnih odzivov pa je največ v zadnjem obdobju. Pa da ne bo pomote: javni medij ne obstaja zato, da bi kritiziral vlado, mora pa s kritično distanco spremljati vsa ravnanja tistih, ki jih je bodisi izvolilo ljudstvo bodisi so nosilci javnih funkcij, ki odločajo o naših življenjih in o javnem denarju. To zamenjevanje, da je poročanje že samo po sebi kritika, da je raziskovanje gonja, da je dvom hujskanje, teh manipulativnih enačajev je v zadnjem obdobju res neprimerljivo več kot v preteklosti. Tudi trolanje ali astroturfing (neznani, anonimni spletni uporabniki, ki delujejo na ukaz; op. a.) smo že zaznali pri odzivih."

Na katere oddaje dobite največ odzivov?

"Na splošno bi rekla, da na informativne oddaje. Kar trči v dnevno politiko in ima potencial za referendumsko odločanje za ali proti, kar je povezano z drugo svetovno vojno, osamosvojitvenimi procesi, kdo je za kaj zaslužen, vse to takoj sproži odzive. V radijski sferi pa se največ odzivajo na glasbeni izbor."

Šest pritožb ste prejšnji mesec prejeli tudi glede poročanja o diplomski nalogi poslanca Branka Simonoviča. Zakaj takšno zanimanje?

"Sem se kar namučila s to analizo, saj delim občutek z občinstvom, da bi se moral v tej zgodbi nekdo opravičiti. Izrečena je bila zares huda obtožba, ki pa se je na koncu izkazala za netočno. Ampak potem se vprašaš, kdo pa naj se opraviči. Novinarka je raziskavo peljala, kakor od nje terjajo poklicna merila in načela novinarske etike. Ko pridobiš na primer informacijo, se ne moreš zanesti na govorice, zato jo moraš preveriti, hude obtožbe pa preveriš tudi pri osebi, na katero se nanašajo. Ta procedura je bila spoštovana. Novinarka ni imela nobenega razloga, da bi dvomila o resničnosti nečesa, kar je pridobila pri pravem naslovu, uradni ustanovi, v tem primeru torej pri fakulteti zagrebške univerze, kjer so sprva trdili, da poslanec pri njih ni diplomiral. Ni šlo za mnenje nekega društva hrvaških vrtičkarjev, šlo je za uradna odgovora, s katerima je soočila tudi poslanca, ki je imel možnost odziva, a je ni izkoristil. In o tem je novinarka tudi seznanila občinstvo. Uredništvo je ravnalo popolnoma pravilno, ko je v trenutku, ko je v zadevi prišlo do zasuka, občinstvo o tem sproti obveščalo. Gre za celovitost v nizu oddaj. Je pa uredništvo zamudilo priložnost, da bi na nek zelo transparenten način občinstvu predstavilo celoten proces raziskave zgodbe, saj se je pojavil vtis, kot da novinarka novim argumentom ne verjame. Uredništvo bi v tem primeru ravnalo bolj modro, če bi pripravo prispevkov v nadaljevanju zaupalo drugemu novinarju, ki bi brez vtisa čustvene navezanosti na prvo raziskavo občinstvu jasno predstavil razvoj zgodbe."

Torej s prispevkom ni bilo nič narobe?

"Našla nisem niti enega primera v evropski praksi - ne trdim pa, da ne obstaja -, da bi se medij, uredništvo ali novinar opravičil za napako, ki ni bila njegova. Bi se morala Radiotelevizija Slovenija res opravičiti v imenu zagrebške fakultete?"

Sedaj bi lahko programski svetniki, ki so blizu vladajoči koaliciji, ta primer uporabili kot podlago za predlog razrešitve odgovorne urednice informativnega programa Televizije Slovenija Manice Ambrožič.

"Ko sama ugotovim napake, nekateri uporabijo to kot argument, da je na javnem servisu kriza vodenja, da je vse narobe, da je treba narediti red. Če bi na podlagi mojih mnenj in priporočil koga sankcionirali, bi bila to zloraba, saj je varuh organ samoregulacije in ni namenjen iskanju krivcev ali kaznovanju. Če bi kdo glede tega primera, v katerem ni bilo napake, sedaj trdil nasprotno, to ne bi bil strokovni argument, ampak mnenjski, celo političen. In če bi bil ta primer povod za kakršnokoli ukrepanje, bi se zgodilo prvič, da bi programski svet zanikal strokovno mnenje in sprožil neko politično akcijo. To bi bil znak za alarm. To bi me strašansko zaskrbelo."