Bilo je v petek opoldne, ko so v tradicionalno mariborsko Gostilno Anderlič na griču med Kalvarijo in Tremi ribniki počasi začeli kapljati gostje. Legendarna mariborska gostinka Jasna Anderlič se je pred vrhuncem delovnega dne ravno okrepčala z govejo juho in izza velike mize pri vhodnih vratih budno spremljala delo osebja, še bolj pa, kdo se bo prikazal na pragu. S soprogom Jožefom namreč ne zamudita priložnosti, da prav vsakega stalnega gosta - teh je 90 odstotkov - pozdravita s stiskom rok in toplo besedo, malodane objemom. "Tudi v težkih časih so naši stalni gostije prihajali, da bi Jožeku in Jasni pomagali izplavati. Tako je bilo, ko sva zidala hišo ali ko so dve leti gradili cesto - in tako je bilo tudi v času covida," je hvaležen Jožef. Danes, ko mineva pet let, odkar je bil telesni stik skorajda smrtni greh in je bilo treba zapahniti tudi vrata gostiln, je znova vse v najlepšem redu. A neprijetnega obdobja epidemije, ki je gostinstvo izjemno prizadelo in predrugačilo, se zakonca Anderlič ne spominjata prav rada.
Brez prta ne gre!
"Zavladala je tišina, vsi smo bili v šoku. Gostje so naenkrat odšli, mi smo pospravili, nakar sva z ženo sedla na kavč in čakala na poročila," se prvih trenutkov covidne zapore spominja Jožef. Prvi mesec je bilo izjemno težko, tudi psihično, pripovedujeta, saj sta delovna gostilničarja, vajena stalnega pogona, dneve prebijala v spremljanju medijev, konstantni negotovosti in čakanju na navodila, predvsem pa v skrbeh, kako bosta poskrbela za osem zaposlenih, ki so z njima večinoma že 20 do 40 let. "Depresija se nas ja dotaknila, Jožija toliko bolj kot mene," je iskrena Jasna. A nato je prišel april in maj, ko je lepše vreme sprostilo ukrepe in razkadilo tudi njune skrbi. Spet sta zadihala. Na vrsti je bilo obdobje merjenja in razmikanja miz, nošenja mask in pravil, po katerih na mizi ni smelo biti ničesar. "Smo upoštevali pravila, nismo pa bili striktni. Ker brez prta pri meni ne gre! Na mizi smo vseeno imeli krožnike, serviete, solnice - brez tega ja ne moreš delati!" pravi Jožef, ko vizualizira tisti, v mnogočem absurdni čas. Tako so začeli kuhati za domov, nato pa odprli še svoj velik vrt z razgledom na Tri ribnike, ki je ponos Anderličev. "Vrt naju je rešil, da smo preživeli. Pa tudi to, da sva obdržala ves kader. Nihče ni šel na zavod. Skupaj smo stisnili, kar se je zelo obrestovalo," izpostavi. Spomnimo, da je mnogo gostincev ravnalo drugače, odpustilo svoje delavce, nato pa imelo velike težave, saj se natakarji in kuharji več niso hoteli vrniti v panogo. "Ljudje so se odvadili delati, ustrezalo jim je, da so lahko več v bolniški, da je bil skrajšan delovni čas. Vsak drugi je povedal, da se mu ne splača delati. Najprej se je to poznalo v gostinstvu, nato pa vsepovsod. Sprašujem se, kje so danes vsi ti ljudje," razmišlja Jožef.
"Na mizi smo vseeno imeli krožnike, serviete, solnice - brez tega ja ne moreš delati!"
Inšpektor je štel avtomobile
Kar nekaj gostincev je zaradi upada prihodkov in finančne stiske tudi ugasnilo, nekateri pa so to posebno obdobje izkoristili in z delom na črno doživljali posel svojega življenja. Medtem ko je bilo v času strogih ukrepov veselo v marsikateri mariborski kleti, pravi Jasna, si sami "fušanja" niso želeli - niti mogli privoščiti, saj pri njih dogajanje ne more ostati skrito že zaradi parkirišča, ki je vsem na očeh. So pa vseeno imeli obiske inšpekcij. "Eden od inšpektorjev mi je povedal, da je ničkolikokrat stal na našem parkirišču in štel naš promet," se spominja sogovornica. Inšpekcija jih je sicer doletela trikrat. "Od tega je bila ena redna kontrola, dvakrat pa so nas prijavili, se mi zdi, da bolj iz hudobije. Prvič, ker mi je pod nos zlezla maska, ki je res nisem marala nositi, drugič pa se je našla ena gospa, ki jo je zbodlo v oči, da ljudje sedijo v lokalu, čeprav smo takrat v notranjih prostorih lahko stregli poslovne goste," je pripovedovala. Prizna, da se v tem obdobju sama glede nevarnosti novega virusa - za razliko od soproga, ki je astmatik -, ni najbolj obremenjevala, marsikaj se ji je zdelo pretirano. "Jaz sem bila najbolj leteča, imela sem največ stika z ljudmi, pa sem ostala zdrava, zato sem tudi govorila, da je edina korona, ki jo poznam, pivo," se spomni.
Pavza za deloholike
Epidemija pa je Anderličem prinesla tudi nekaj dobrega. Skrčili so število obratovalnih dni in skrajšali delovni čas gostilne, ki se ga tudi držijo. "Prej je bil gost vedno kralj, lahko je še ob enajsti uri zvečer pil špricar, zdaj pa zvečer lepo zapremo in se posvetimo družini. Tako tudi zaposleni več ne delajo 200 ur na mesec," razlaga Jožef. Jasna pa doda, da jih je epidemija naučila, da si vzamejo čas zase. "Ležali smo na našem vrtu in uživali v zelenju, kar si prej nismo nikoli mogli privoščiti," je izpostavila lepe trenutke v epidemiji. Takratno kolektivno nedelo je spremenilo miselnost ljudi, dodaja. "Zdaj vsi najprej gledajo nase, šele potem na vse ostalo. Tudi mi smo pred covidom najprej videli delo, delo in samo delo - pa goste, šele na koncu smo bili na vrsti mi. Moj mož je sicer še vedno deloholik, ampak jaz pa sem si že privoščila dopust, pa čeprav brez njega," se še smeji gospodarica ene najbolj prepoznavnih mariborskih gostiln.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
