(INTERVJU) Dušan Mikl, gasilec: Denar bi pokvaril prostovoljstvo

Dušan Mikl je prostovoljec leta v Večerovem izboru osebnosti Štajerske. A tukaj ni dileme - dolgoletni predsednik PGD Dogoše in tehnični sekretar Gasilske zveze Maribor o gasilcih in gasilstvu govori kot o enem organizmu. Enota je res enota, gre v ogenj, naraslo reko, poplavljen gozd, a gasilstvo je skupnost in vsak njen del je nepogrešljiv.

Začniva z vremenom. Tudi te dni preseneča in nam servira nenavadno velike količine snega. Na Štajerskem mokro težko odejo. Imate veliko intervencij?

"V našem rajonu, torej v Mariboru, je šlo predvsem za deževje, zalivanje kleti, črpanje, preprečevanje poplavljanja, ponekod so narasli potoki. Višje je bil problem sneg - ogromno čez ceste padlih dreves, odstranjevanje snega s streh. Včeraj smo odstranjevali sneg s šotora v izobraževalnem centru Pekre. Nekaj je bilo dimniških požarov, pravzaprav so skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ampak to je sezonsko, klasika čez zimo."

Se na splošno gasilci danes več ukvarjate z vremenom ali s požari? Gasilec ste že 47 let, kako se je spremenilo razmerje med vremensko pogojenimi nesrečami in tistimi, ki jih zakrivi človek?

"Klasičnih požarov je malo, v naseljih v centru je kar nekaj gospodinjskih požarov. Nekoč je do večjih požarov prihajalo predvsem na podeželju, šlo je za gospodarska poslopja in podobno.

Zagotovo pa je danes največ nesreč zaradi vremena - sneg, nato deževje, poplave, zalivanje kleti, travniški in gozdni požari zaradi suše, a k sreči pri nas ti požari niso večjih dimenzij, nazadnje je bil tak požar na Slemnu. Zagotovo pa je več intervencij zaradi vremenskih neprilik. Naše društvo včasih po nekaj let ni imelo nobene intervencije, pravili smo, da zato, ker imamo dobro preventivo, kar je zagotovo res, saj smo dobro preprečevali požare na gospodarskih poslopjih in podobno.

Je pa tudi res, da smo gasilci postali deklica za vse - če pade drevo čez cesto, to načeloma ni naša naloga, saj ni nihče ogrožen. Policija mora zavarovati cestišče, nato pa bi morale ukrepati komunalne službe. Ampak ker vsi vedo, da smo gasilci najhitrejši, drevo pač razžagamo v pol ure, pokličejo nas. V centru še pokličejo komunalne službe, sicer pa kličejo nas, sploh če je teh dogodkov več, tako kot je bil zdaj snegolom. Ljudje kličejo že, če malo visi strešnik s strehe, in še odkrito rečejo, da krovca pač ne bodo dobili prej kot v šestih mesecih. Potem so tu sršeni, ose - pred 30 leti nihče ne bi poklical zaradi česa takšnega, nerodno bi jim bilo poklicati zaradi česa takega. Sedaj pa je to normalno - rojijo čebele in koga pokličejo? Gasilce!"

Čebele so, kot kaže, res hud in nevaren problem. Verjetno se anekdote kar vrstijo ...

"Seveda. (Smeh.) Imeli smo tudi klic iz trgovske hiše, da se je velika ptica ujeda z nogo zataknila za žleb, da poskuša vzleteti in ne more, ptica se je mučila, ljudje so to opazovali, smilila se jim je. Poslali smo gasilce z lestvijo, rešili so ptico in potem dobim poročilo vodnika brigade: ‘Ptico ujedo - vrabca smo rešili.’ Pa so rešili vrabčka."

Ste dolgoletni gasilec, ljudje so se torej spremenili, kako pa se je spremenilo vaše delo? Verjetno napreduje tudi oprema.

"Začel sem pred 47 leti kot pionir. Napredek pri opremi je res zavidanja vreden in jaz pravim, hvala bogu! Ob začetku smo bili revčki, danes podobne razmere vidimo v Srbiji, Bosni, Makedoniji, tam so res obstali v osemdesetih letih. Ko sem začenjal, smo imeli še Tamove tovornjake, imeli smo gumijaste škornje, štof obleke. Danes so vozila bistveno bolj varna, bolje opremljena, omogočajo bistveno več pomoči, zdaj imamo zaščitne obleke, zaščitne čelade ... Rokavic nismo poznali, imeli smo kvečjemu delovne usnjene rokavice. Danes imamo vse to in tako je bistveno manj možnosti, da se kdo poškoduje. Danes, če se le uporablja vsa varnostna oprema, je malo možnosti, da se kdo poškoduje."

Torej je bilo poškodb včasih več.

"Res je, ampak prej se tudi ni preveč beležilo teh stvari, danes smo zavarovani, stvari se beležijo in videti je, da je tega več. Običajno se zgodi na vajah, običajno kake vreznine, ampak nekoč so gasilci na intervenciji lahko izgubili tudi nogo."

Za dobro opremo in kondicijo društev je najbrž zelo pomemben stalni, redni vir financiranja.

"Ta zadeva je v naši državi dobro urejena in nam jo zavidajo tudi druge države. Požarna taksa so namenska sredstva, ki jih zavarovalnice odvajajo od zavarovanja, denar pride na občino in občina je dejansko samo posrednik, upravljavec, tega denarja ne sme porabiti za nič drugega - kolikor ga pride, toliko ga je na voljo gasilcem. Mi pa imamo potem komisijo za razpolaganje s požarno takso, ki razdeli ta denar. Na predloge poveljujočih iz društev komisija plane odobri ali pa zavrne. Če bi si v mariborskem društvu zaželeli helikopter, bi seveda rekli, da to ne gre, ker za to ni nobene potrebe. Ko pa se pogovarjamo o vozilih, pa je pomembno, da so tipizirana, ne moremo si kar sami izmisliti, kakšen avto bi imeli, strogo je določeno, kakšno vozilo mora biti, in posebna komisija tudi to preveri. Če ni vse, kot mora biti, lahko zavrnejo sofinanciranje. Na voljo so namreč še sredstva Uprave za zaščito in reševanje, običajno pomagajo še občine, nekaj denarja za nakupe vozil pa zberejo društva sama, tudi s pridobitnimi dejavnostmi."

Ljudje še vedno ne ločujejo prav dobro med poklicnimi in prostovoljnimi gasilci. Ko prejmete klic, kdo in kako se odloči, koga poslati na intervencijo?

"V Mariboru je to dobro urejeno s planom alarmiranja. Vse gre preko številke 112, centra za obveščanje. Ko center prejme klic, je natančno določeno, za kateri primer je pristojno katero društvo in vse drugo. V Mariboru imamo enajst društev in vsako ima svoj rajon, za vsako ulico je znano, v kateri požarni rajon sodi. Najprej se vedno aktivira gasilska brigada (torej poklicni gasilci), takoj zatem pa društvo, ki je na seznamu. Tak protokol velja vedno, le v primerih, ko gre za res majhen požar, recimo gori kak grm ali pa deset kvadratnih metrov trave, takrat ne vznemirjamo prostovoljcev. Pri tehničnih intervencijah - prometnih nesrečah in podobno, pa posreduje samo brigada. Oni so osrednja enota, oni so gasilska enota osrednjega pomena in tukaj mi ne posredujemo. Če je kaj večjega, pridemo zaradi varovanja, da zapremo neko območje, posredujemo pa ne. Kjer brigade ni, tam prostovoljci opravljajo več različnih opravil, a pri prometnih nesrečah posredujejo izključno poklicni gasilci, ki imajo z državo tudi podpisano koncesijo.

Sodelovanje društev in poklicnih gasilcev je v Mariboru na zavidljivem nivoju. Ni povsod tako, marsikje je tudi nekaj rivalstva, a mi smo dejansko tovariši. Včasih ni bilo tako, nekoč so bili oni ‘malo več’, mi pa revčki z gumijastimi škornji in brez rokavic, bili smo le njihova pomoč. Danes pa smo že skoraj enakovredni, ne v vseh primerih, a veliko je zadev, kjer lahko gremo na intervencijo skupaj. Sodelujejo na naših vajah in pri drugih dogodkih. Vedno pravim, težko je zgraditi zaupanje, lažje ga je podreti. V brigadi niso zaposleni le Mariborčani, pa vendar nas druži tovarištvo. Pred 30 leti in več je bilo to drugače, prihajalo je tudi do incidentov.

Je pa res, da nas včasih ljudje malo zamenjajo, zdaj, ko napovedujejo, da bodo stavkali, mi prostovoljci seveda ne stavkamo. V bistvu gasilci ne štrajkamo, lahko le protestiramo, pri čemer ne smemo koristiti gasilske opreme. Tudi sicer pri protestih ne sodelujemo. Ker tudi to je bilo že rečeno, da bi gasilci šli pomagat pri uporabi vodnega topa, ampak to ne pride v poštev. Tukaj nas ni."

Lani ste obenem z bitko s požarom na Krasu organizirali veliko gasilsko olimpijado. Tudi sicer imate stik s številnimi gasilskimi organizacijami po svetu. Je še kje toliko prostovoljnih gasilcev kot pri nas?

"V prostovoljstvu smo v samem vrhu. Zavidajo nam Francozi, Nemci, vsi. Že to, da smo dobili organizacijo tako velikega dogodka, kot je olimpijada, je ogromno zaupanje. Udeležilo se je je 2000 gasilcev iz 20 držav z vsega sveta. In ocene so bile zelo visoke, vsi so bili zelo zadovoljni, čeprav je šlo za velikanski logistični zalogaj. Vse to so omogočili prostovoljci, ki so teden dni garali. Tekmovalci iz tujine niso mogli verjeti, da nekdo dela to zastonj. Istočasno se je dogajal Kras, tako da so bili nekateri en dan na olimpijadi, drugi dan pa na Krasu."

Tudi sicer je sistem gasilstva, kot ga ima Slovenija, unikaten. Slovenija ima tudi največje število prostovoljnih gasilcev glede na prebivalstvo.

"Okoli 37.000 je prostovoljnih operativnih gasilcev, torej takih s stažem in izkušnjami, sicer je ta številka okoli 60.000, vseh pa nas - od pionirčkov do veteranov - je okoli 150.000. To je masa ljudi, ki lahko nekaj naredi, zato imamo moč, da ko stopimo skupaj, naredimo res veliko. To se vidi že v društvu, ko se dogovarjamo, da bi nekaj naredili, samo stopimo skupaj - en je električar, drugi vodovodar, tretji mehanik - ogromno lahko naredimo. Že če pogledamo gasilske domove; velika večina slovenskih gasilskih domov je vzorno urejena. Sploh v primerjavi z drugimi podobnimi prostori, ki so nastajali nekako vzporedno; vaški, kulturni, lovski domovi. Vemo, kakšni časi so, majhni klubi in društva usihajo, mi pa se kar držimo z našo tradicijo. Je pa res, da nas ljudje poznajo, če ne drugače, nas spoznajo med intervencijami. Poleg tega znamo tudi denar, ki ga dobimo, zelo dobro plemenititi. Garaže so urejene, vzdrževane, opremljene, lesenih vrat, kot smo jih videli nedavno v Srbiji, ne vidiš nikjer več. Tudi če so naša vozila stara 30 let, so brezhibna in dobro vzdrževana. Vsega tega učimo tudi mlade. Je pa res, da pri mlajših generacijah porabiš malo več truda, da jih naučiš teh reči. Malo se pozna vojaška disciplina, ki so jo naše generacije dobile v vojski, malo vzgoja, pomanjkanja samodiscipline ..."

So nove generacije bolj razvajene? Jih je težje krotiti, menda jih je bilo potrebno tudi na Krasu kar malo ustavljati, adrenalin pač naredi svoje. Požene.

"Da, ampak vsega tega jih poskušamo naučiti v šoli za gasilce. Vedno jim razlagam, da je drugače, ko so v uniformi - spoštuje se nadrejenega. Pri šanku smo lahko prijateljski, ko pa pride do intervencije, pa je poveljnik poveljnik.

Sicer pa da, adrenalin jih požene. To bi kar šli v ogenj, ne razmišljajo več s trezno glavo, da se lahko kaj zgodi. Zato jih ves čas držimo v kondiciji s tečaji in potem obnovitvenimi tečaji."

Kako pomembno je, da se ljudje, ki gredo na intervencijo skupaj, še posebno, če je ta nevarna, poznajo? Tudi to je verjetno smisel društva.

"Glavno vodilo v društvu je društveno življenje. To je posebno življenje, in če to zamre, imamo problem. Gasilska enota je sicer res operativna enota, gre na intervencije, a brez društva ne more živeti. Društvo so pionirji, veterani, članice, to je preplet povezav. In po navadi so močna društva tista, ki so tudi sorodstveno zelo povezana. V Dogošah nas je recimo 21 s priimkom Mikl, pa še pet, šest nas je, ki so sorodniki, samo priimek imajo drugačen. A ključen je stik s krajani, tako društvo čisto drugače diha. Ko prideš k nekomu domov, tudi na intervencijo, je nekaj čisto drugega, če te poznajo. To je težje dosegati v mestih, pa vendarle, dobro je, da imamo zaupanje drug v drugega.

Če ni zaupanja, je to lahko zelo nevarno. Zato poskušamo na vse načine preprečiti, da ne bi prišlo do prepiranja. Vemo, to je življenjsko, ampak na intervencijah se to ne sme čutiti."

Se poznata dve leti covida, je nastal manko druženja?

"Pri družabnem delu se pozna. Počasi prihajamo nazaj, a če imamo kakšno srečanje, ljudje zelo radi pridejo. Je pa kar nekaj članov zaspalo. Ne da se jim več tako zelo, navadili so se na dnevno sobo in televizijo. Pred epidemijo smo bili ves čas v akciji, od čiščenja okolja do vseh drugih stvari, pogon je bil konstanten, sledila pa je prekinitev."

Premier je obljubil več podpore gasilcem, je izpolnil obljubo?

"Glede Krasa da, stoprocentno. Tisto je bilo hitro in pohvale vredno, saj lahko pomoč države včasih potuje kar nekaj časa. Tudi leto dni, podobno kot subvencije kmetom. V tem primeru je treba pohvaliti državo, pa tudi podjetnika Iva Boscarola, ker je res izpolnil, kar je obljubil, in to takoj. S tistim denarjem si bo lahko pomagalo marsikatero društvo. Popravili ali nadomestili bodo recimo lahko opremo, ki se je uničila, tega je bilo kar nekaj. Naša vozila namreč niso primerna za tamkajšnje terene, tam je ostro kamenje, naše gume pa so bolj za asfalt. Tudi naša vozila so nižja, njihova višja. A seveda druge ni bilo, kot da smo šli tja z našo opremo in teh poškodb je bilo kar nekaj. Tudi sicer je tako, da ko se aktivira državni načrt, se avtomatsko odpre tudi vreča z denarjem. Ampak upamo, da bo tega čim manj, doslej smo imeli tri velike dogodke - žled, migracije, kjer so nas kar precej aktivirali, in zdaj Kras."

Kaj pa denarno nagrajevanje prostovoljnih gasilcev?

"Tega ni. In tega ne sme biti. Nagrajevanju se izogibamo tudi zaradi slabih izkušenj. V PGD Maribor - mesto smo imeli le simbolično nagrajevanje, na občnem zboru si dobil kipec za število intervencij. S tem so želeli spodbuditi gasilce, da bi se čim bolj množično udeleževali intervencij. A nastal je kontraučinek - mladi fantje so to vzeli drugače, kot neko rivalstvo, in so začeli celo sami požigati. Bili so trije fantje in da bi imeli več intervencij, so podtikali ogenj v trgovine. To je bila velika afera in močan udarec za prostovoljstvo. Ko je prišlo v javnost, da so bili celo člani društva, je nastala velika škoda. Kasneje so z analizami ugotavljali, kaj je spodbudilo te fante, da so postali piromani, in ugotovili so, da gre za rivalstvo. Oni so zakurili in potem bili vedno prvi na intervenciji, kar je nato postalo sumljivo nadrejenim.

Nagrajevanje je torej hoja po tankem robu, seveda so druga zgodba priznanja in zahvale za dolgoletno članstvo, za dobro opravljeno delo. A z nagrajevanjem prostovoljcev je prostovoljstvo izgubljeno. Tega se izogibamo kot kuge. Tudi lani ob požarih na Krasu je bilo najprej rečeno, da bo vlada dala vsakemu gasilcu na dvanajst ur opravljenega dela nekaj čez 90 evrov, seveda so to hitro pograbili, hitro je zaokrožilo po celi Sloveniji. A zadeva je bila napačno predstavljena, sledil je popravek. Si predstavljate, kaj bi to pomenilo za prostovoljstvo? Nekdo je šel na Kras in dobil plačano, jaz pa naj bi hodil po Mariboru in gasil zastonj? To je nevarna igra. Država je potem dala ta denar društvom in zdaj razpolagajo z njim, po večini ga namenijo za opremo."

Pravite, da ste bili nagrajeni predvsem s hvaležnostjo domačinov. Verjetno tako velikega, pa tudi zelo neposrednega, očitnega, reševanja ljudi in premoženja še ni bilo. Ljudi je bilo zelo strah.

"Res je. Dol smo šli dobre volje, bil nas je cel konvoj. Ampak ko smo prišli dol, ko vidiš tak požar v živo in ko so nas razporedili na linije, zelo hitro spoznaš, da je vrag vzel šalo. Biti moraš zelo priseben. Gasili so v glavnem helikopterji in letala, naša glavna naloga je bilo varovanje objektov po določenih linijah. Ko stojiš tam, veš, da je za tabo ne le neka vrednost, premoženje, ta hiša je nekomu dom. Veš, da so v tistih zgradbah tudi domače živali; imeli smo denimo hlev s stotimi kravami, ki jih niso mogli preseliti. Ja kam pa bi z njimi? Vedeli smo, da se to mora zaščititi in naredili smo vse, da smo lahko pomagali, do maksimuma.

Še danes mi gre kar malo na jok, ko se spomnim hvaležnosti domačinov, od šestletnega fantka do 90-letnika, dali bi nam vse, stali so ob cesti in v škafih z mrzlo vodo so imeli brezalkoholno pijačo, ki so jo delili gasilcem. Ko smo zvečer prišli res utrujeni na zbirno mesto Vrtojba, so tam domačini odpirali prtljažnike, vozili pijačo, hrano, iz picerije cel stolp pic. Kot v starih časih na vasi. Ko kdo ni imel denarja, ti je pač dal kuro ali jajca v zahvalo.

Otroci so pisali z barvicami na platna in rjuhe ‘Hvala, gasilci’ in jih obešali naokrog. Res je bila iskrena zahvala in res jim ni bilo lahko, ker ne gre samo za hiše, gre za zemljo, nasade. Šli so celi vinogradi, pa od njih ljudje živijo. Če nas je bilo dovolj, smo varovali tudi to.

Take zadeve te ganejo, pa sem že marsikaj reševal - živali iz hlevov, reševali smo tudi ljudi v poplavah, a praviloma je to v manjšem obsegu. Tukaj pa so bile ogrožene cele vasi, domači gasilci so bili tam že 18. dan zapored. Fantje so samo padali na hrbet in ležali na hrbtu. Pa je že prišel klic, da je nevarnost drugje. Nas, gasilcev od drugod, je bila masa in so nas razporedili na večje linije, domačini pa so reševali posamične primere, ker so seveda hitrejši in poznajo teren."

Zgodbe so različne, ne končajo se vse s srečnim koncem. Kdo pomaga tistim, ki pomagajo?

"Lahko zaprosiš za psihološko pomoč, na nivoju profesionalcev pa je pomoč redna. Ampak v glavnem se gasilci čistijo med sabo, oni pravijo temu čiščenje. Če pa se komu preveč nabere, pokličejo pomoč, te zadeve se lahko nabirajo v podzavesti in sploh ne veš. Pravim, da se gasilci včasih premalo zavedamo tega, pač jemlješ vse skupaj kot nekaj vsakdanjega. Ampak včasih se zamisliš. Recimo, ko je gorela Surovina, tam smo bili več dni, zvijala se je streha, rušilo se je okoli nas, mi smo pa gasili smeti in plastiko. Da ne govorim o tem, koliko vdihneš nekih strupenih plinov. In rečeš sreča, da se ni kaj zgodilo."

So industrijski požari grši od drugih?

"Teh industrijskih požarov je zadnje čase veliko in mi smo tam prostovoljci, seveda pride brigada, ampak njih je recimo 20, nas prostovoljcev pa 100. In res se vprašaš, zakaj zdaj mi gasimo to firmo, ki bo morda na koncu imela še dobiček. Ti pa tvegaš svoje življenje in zdravje. Potem pa jim daš vlogo za donacijo, pa ti jo še zavrnejo. Pa ne Surovina, oni so pokazali pripravljenost, jih je streznilo. Ampak se pa tudi to zgodi včasih, prideš in hladno odvrne, da nima ničesar. Samo upamo lahko, da ne bomo prišli do sistema, kot je v ZDA - če si zavarovan, gasilci pridejo, če nisi, pa ne. Pod pogojem, da ni ogroženo življenje. Seveda pri nas o tem ne razmišljamo niti pod razno."