To zagotovo ve portugalski pisatelj Bruno Vieira Amaral, čigar roman As Primeiras Coisas je povabilo k prvim, začetnim stvarem v življenju, ki pa lahko odzvanjajo domače v domala vseh okoljih in jezikih. V slovenščini te knjige resda ni mogoče prebrati, toda če pokukate v soseščino, jo najdete v hrvaščini, tudi v srbščini, kmalu še v madžarščini. Šestinštiridesetletni Bruno Vieira Amaral je za svoj romaneskni prvenec, izdan leta 2013, prejel več pomembnih nagrad, med njimi prestižno prémio literário José Saramago. Čeprav je pozneje objavil še dva romana, zbirko kratkih zgodb, biografijo pisatelja Joséja Cardosa Piresa, …, ne more živeti samo od literature. Zato dela vsak dan še na radiu Observador in prevaja iz angleščine, povečini neleposlovje. Zase pravi, da je precej eklektičen pisec, ki "rad eksperimentira v različnih žanrih, največ njega pa je v romanih". Po izobrazbi je zgodovinar, v literaturo je nekako zašel. "Ni bilo načrtno …" se je razgovoril za Večerovo prilogo V soboto.
***
V knjigi opisujete junake pa tudi nekatere fenomene, kot so Amerika, abortus, gastronomija ... Na nek način slikate širšo Portugalsko, ki je bila nekoč imperij, po koncu kolonializma sredi sedemdesetih let preteklega stoletja pa so se številni vrnili oziroma so se iz Mozambika, Angole, Sao Tomeja in Principa preselili na Portugalsko. Tam se nista ravno cedila med in mleko, nasprotno, vladala je huda revščina. Zanimive so tudi razlike med regijami: Alentejo, kjer je bilo ogromno revščine, je imel precej specifično lastniško in socialno strukturo … Ustvarili ste nekakšno Portugalsko v malem, mar ne?
"Ne bi rekel, da je to miniaturna slika države, ampak bolj miniaturka sprememb, skozi katere je šla naša družba po revoluciji in koncu imperija. Po dekolonizaciji so se številni, tudi moja družina po očetovi strani, na Portugalsko preselili iz Afrike. Babica je bila hči črnke iz Sao Tomeja in Principa in belega Portugalca. A tako kot ona je bil tudi moj dedek rojen v Angoli, moj oče prav tako. Torej niso bili prej še nikoli na Portugalskem in niso bili beli. V kolonialni družbi so pripadali srednjemu sloju, saj je dedek delal na sodišču. Kakor vse druge, ki so delali za portugalsko vlado, sodišča, javno upravo …, so jih po neodvisnosti preganjali, zato so morali zapustiti Angolo in se na Portugalskem prilagoditi novi resničnosti. Ni jim bilo lahko, kajti ne le da niso poznali družbe, v katero so morali na vrat na nos, ampak tudi niso beli Portugalci, ampak Afričani. V tako zapleteni situaciji se je znašlo ogromno ljudi …. Ob prihodu v Lizbono so očetovo družino namestili v hotel Roma na Avenidi de Roma. Pozneje so se preselili v sosesko, v kateri sem odrasel tudi jaz in o kateri pod spremenjenim imenom pišem v romanu."
***
V knjigi opisujete junake pa tudi nekatere fenomene, kot so Amerika, abortus, gastronomija ... Na nek način slikate širšo Portugalsko, ki je bila nekoč imperij, po koncu kolonializma sredi sedemdesetih let preteklega stoletja pa so se številni vrnili oziroma so se iz Mozambika, Angole, Sao Tomeja in Principa preselili na Portugalsko. Tam se nista ravno cedila med in mleko, nasprotno, vladala je huda revščina. Zanimive so tudi razlike med regijami: Alentejo, kjer je bilo ogromno revščine, je imel precej specifično lastniško in socialno strukturo … Ustvarili ste nekakšno Portugalsko v malem, mar ne?
"Ne bi rekel, da je to miniaturna slika države, ampak bolj miniaturka sprememb, skozi katere je šla naša družba po revoluciji in koncu imperija. Po dekolonizaciji so se številni, tudi moja družina po očetovi strani, na Portugalsko preselili iz Afrike. Babica je bila hči črnke iz Sao Tomeja in Principa in belega Portugalca. A tako kot ona je bil tudi moj dedek rojen v Angoli, moj oče prav tako. Torej niso bili prej še nikoli na Portugalskem in niso bili beli. V kolonialni družbi so pripadali srednjemu sloju, saj je dedek delal na sodišču. Kakor vse druge, ki so delali za portugalsko vlado, sodišča, javno upravo …, so jih po neodvisnosti preganjali, zato so morali zapustiti Angolo in se na Portugalskem prilagoditi novi resničnosti. Ni jim bilo lahko, kajti ne le da niso poznali družbe, v katero so morali na vrat na nos, ampak tudi niso beli Portugalci, ampak Afričani. V tako zapleteni situaciji se je znašlo ogromno ljudi …. Ob prihodu v Lizbono so očetovo družino namestili v hotel Roma na Avenidi de Roma. Pozneje so se preselili v sosesko, v kateri sem odrasel tudi jaz in o kateri pod spremenjenim imenom pišem v romanu."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
