(INTERVJU) Alexander Manuiloff: Prostor za eksperimentiranje z demokracijo in svobodo

Kristina Božič
30.11.2019 04:58

Nagrajeni bolgarski književnik že osem let svoja dela objavlja le na internetu, kjer so dostopna vsem. Govori o pomenu upanja in samozažigih kot političnem protestu, o demokraciji, enakopravnosti in političnosti umetnosti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Alexander Manuiloff
Robert Balen
V Ljubljani ste uprizorili igro brez igralcev Država. So danes države enako resnične kot gledališke igre? Smo ujeti v predstavi?
Je predstava vaš komentar o demokraciji? Je vse le predstava?
V kolikšni meri smo se ljudje s tem pripravljeni soočiti, s spremembami, ki so neprijetne, ali se zavzemati za spremembe na bolje?
S predstavo želite spomniti na zgodbo Plamena Goranova, ki je bil drugi od 13 posameznic in posameznikov, ki so se v Bolgariji leta 2013 samozažgali. Pravite, da se Plamen ni ubil zaradi eksistenčne stiske, ker ne bi imel hrane, ampak ker ni imel več upanja - kar prav tako povzroča bolečino.
Kako so ti dogodki vplivali na vaše razumevanje, kaj lahko prispevajo k spremembam?
Dejanja protesta, ki se končajo s smrtjo, družbe danes hitro zavijejo v moralno paniko - o tem naj se preveč ne govori, da ti ljudje ne postanejo heroji ali zgled drugim. Se je to zgodilo leta 2013 tudi v Bolgariji?
Vaš protest proti založniškemu in kulturniškemu sistemu je prišel že dve leti prej, leta 2011. Tedaj ste napisali manifest in odtlej svoja dela objavljate na spletni strani v želji, da ne postanejo zgolj potrošniško blago. Leta 2005 in 2008 ste prejeli največje literarne nagrade, leta 2011 še ni bilo toliko poskusov samofinanciranja projektov prek interneta. Kako pomemben je bil splet vseh teh okoliščin za uspeh vašega manifesta?
Tudi vi ste dejali, da ste z manifestom na koncu dobili več podpore iz prostovoljnih donacij, kot bi je dobili od plačil založnikov.
Kako je manifest vplival na vaše delo zadnjih osem let?
V manifestu ste zapisali, da ste izstopili iz industrije založništva, ker se je intelektualno delo spreminjalo v izdelke zabavljaštva. Včeraj ste omenili, da je ogromno objavljenih knjig v knjigarnah, ki jih nihče ne bere. Vi ste bili in ste deležni podpore bralcev in gledalcev. Ste optimistični ali pesimistični glede tega, da ljudje prepoznajo integriteto in kakovost umetniških del?
Vaša predstava Država je odvisna od sodelovanja gledalcev. Je danes, če si želimo participacije, ljudi treba povabiti k sodelovanju?
Dvakrat v predstavi je bilo na listih zapisano, naj ljudje glasujejo. Niti enkrat niso. Vas je to presenetilo?
Septembra je bila premiera vaše predstave Odločitev (The Decision). V njej nastopajo igralci, a kaj se zgodi, ponovno določijo gledalci, tekst pa je nepoznan vsem. Vi jim to poveste oziroma to vedo, preden se predstava začne. Je to vedenje korak k bolj enakopravnemu položaju vas kot ustvarjalca predstave s sodelujočimi v njej? Ker Država je vendarle okolje, ki ga ustvarite vi, gledalcem pa se lahko zdi, da so del eksperimenta.
Bi bilo drugače, če bi ljudem vnaprej povedali, kaj je pred njimi, ali če bi morda celo sami sedli med občinstvo?
Pa vedno sledijo navodilom?
A kaj to pomeni za razumevanje demokracije in svobode?
Eno od navodil, ki jih lahko gledalci preberejo v predstavi Država, ko torej že sodelujejo, je, da se mora predstava končati. Govori to tudi o tem, da oblasti, ko ljudje začno sodelovati, sprejmejo ukrepe, da bi se njihovo sodelovanje prekinilo?
Kako problematično je zavedanje, da stvari potekajo narobe, a tega kljub temu ne spremenimo?
Vaša predstava Odločitev govori o ljubezni in vojaški distopiji. Kaj bi zmagalo, če bi bili vi edini gledalec?
Predstava govori tudi o moči sistema, da uniči intimne odnose med ljudmi. Kje vidite to uničenje, korupcijo v odnosih?
Ne
Pa lahko ljudje prenesemo vso to težo odgovornosti, ki so preložene na posameznike, četudi gre za probleme, ki jih ustvarja sistem?
A vaša predstava Država predstavlja ravno to dilemo - odločitve o poteku naj bi bile stvar gledalcev, ti pa so vendar ujeti v sistem, ki jih pogojuje. Lahko umetnost ponudi poenostavljeno podobo teh zapletenih odnosov?
Videti politike kot umetnike, ker znajo manipulirati s čustvi ljudi, zveni skoraj kot kompliment. Politiki torej uporabljajo moč orodij umetnosti, da nagovarjajo ljudi?
Včeraj ste omenili, da je umetnik stvaritelj.
Dobro. Toda kako se gradi enakopravnost ustvarjalca z vsemi, ki sodelujejo ali so del njegovega dela, stvaritve? Kako pomembno je za vas, da niste vzvišeni ali v privilegiranem položaju v primerjavi z drugimi?
A vendar je pomembno, da oblikujete umetnost, ki zbudi čustva, če razumem prav. Resnične rešitve za bolj demokratično politiko pa bo verjetno treba iskati zunaj gledališča, na ulicah in v skupnih prostorih.
Prej ste omenili, da v zameno za udobje prepuščamo svoje podatke. Vi celotno predstavo Država s strani snemate. Kaj se bo s temi posnetki zgodilo?
Ne nazadnje verjamete, da je glavna človeška lastnost radovednost.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta