Faustična mesta - domoljubne vasi

SLS je sicer pripomogla k dvigu slovenskega kmetijstva, a je poglabljajoče razslojevanje podeželja utemeljevala s katoliškimi vrednotami ponižnosti, vdanosti v usodo in krotkim prenašanjem neznosnih življenjskih razmer.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Haloški otroci, ki so jih leta 1939 obiskale študentke iz Ljubljane. Fotografija je iz knjige Študentski in dijaški delovni narodnoobrambni tabori v Sloveniji 1935-1940.
Opis

Najbolj priljubljeni slovenski minister ima veliko otrok, ki jih je v intervjuju predstavil javnosti in se ob tem pohvalil, da je v službi domovine zdoma od ranega jutra do poznega večera, zato vsi vogali hiše obtežujejo ramena soproge; pri skrbi za otroke in njihove popoldanske aktivnosti ji pomaga širša vaška skupnost. Tedanja vodja strokovne vladne skupine za obvladovanje epidemije covida-19 je v TV-intervjuju razpredala o večji moralnosti kmečkega človeka, ki se bolj kot mestni poniglavec drži epidemioloških ukrepov, druga ugledna slovenska profesorica medicine pa nam je pojasnjevala, da je epidemija priložnost za ponovno vživetje v lokalno skupnost in zavrnitev globaliziranega sveta. Predsednik vlade na twitter računu - svojem oknu v svet - rad posreduje ukrepe madžarske vlade za zvišanje naravnega prirastka in zajezitev umetnih prekinitev nosečnosti.

Ob svoji dolgi digitalni točilni mizi Janez Janša tudi pogosto demonizira sodobno (abstraktno) umetnost in slavi ljubiteljsko umetnost, osnovano na "zdravi kmečki pameti". Strinja se s tistimi, ki menijo, da podeželska domoljubna umetnost (denimo iz krep papirja izdelana slovenska zastavica) zgolj zaradi ekskluzivizma nekdanjih komunističnih elit, ki še zmeraj obvladujejo slovenski kulturni prostor (za ta pojav uporablja strokovni izraz kulturni marksizem), vsa zasmehovana in zaničevana le sramežljivo vstopa v nacionalne medije. Ko se mu ponudi priložnost tehtanja med partizani in domobranci, izbere tiste, katerih fanatizem sta vodila nezmotljiva moč Katoliške cerkve in silovit strah pred komunizmom. Državljanom ob praznovanju delavskega praznika predoča katoliškega svetnika. Tridesetletnico države na slovenskem podeželju obeležuje s svetimi mašami za domovino, ki jim sledi "kratek kulturni program" v vaških šolah. Janša ni bil prvi, ki je začel politični govor pretvarjati v ljudske modrosti (odstop vlade je po novoreku "vreči puško v koruzo"), a je na slikovnih prispodobah osnovano dikcijo svojega predhodnika rade volje posvojil, saj se odlično prilega njegovemu konceptu politične rehabilitacije slovenskega kmečkega človeka kot srčike slovenstva.

Spričo neprikritih tendenc Janševe vlade po preoblikovanju slovenske družbe na katoliški idejni podlagi se velja ob poskusih obujanja nekdanje podeželske patriarhalne miselnosti ozreti v slovensko predvojno družbo, katere člani so se v več kot 90 odstotkih prištevali med katoličane. Kajti vsiljuje se vtis, da Janez Janša podobno kot vplivni slovenski in jugoslovanski politik iz prve polovice 20. stoletja Anton Korošec osnovni politični razcep (na levi in desni pol) izgrajuje na artikulaciji razločka med vasjo in mestom, med ruralnim in urbanim. Medtem ko je v ozadju Koroščeve miselne računice poveličevanja vasi stal logični razmislek, da je podeželje politično obvladovala njegova SLS, večja urbana središča z Ljubljano na čelu pa slovenski liberalci (oziroma demokrati) kot največji nasprotniki Koroščeve stranke v parlamentarni politiki, Janši naslonitev na katoliško patriarhalno esenco slovenstva v okoliščinah atomizirane potrošniške družbe bržkone v prvi vrsti predstavlja recept za učvrstitev na desnem polu in ugodno okolje za negovanje položaja močnega političnega vodje - očeta naroda: "Kmečko ljudstvo obeša kakor mladostnik lastne ideale na svoje voditelje. Pravljica o kralju Matjažu je velikanski credo ljudske duše v svojo narodno bodočnost."

Avtor ugotovitve je bil eden vodilnih predvojnih katoliških mislecev in Koroščev zvesti podpornik Josip Jeraj, ki je še leta 1940, torej nedolgo pred razpadom države, v knjigi Slovenci in Jugoslavija idejno utemeljeval jugoslovansko držo politika iz Biserjan. V pogojih svetovne gospodarske krize je bil Jeraj v desetletju pred drugo svetovno vojno zagovornik in ključni Koroščev teoretik stanovske ureditve družbe, ki je povzdigovala načelo socialne distance in izključevala normo enakosti kot temeljno zahtevo komunistov, tedaj najresnejših (vendar ilegalnih) konkurentov prevladujoči katoliški idejni usmeritvi. Prav naklonjenost korporativni ureditvi je bila bržkone tudi razlog, da so v SLS v začetku dvajsetih let 20. stoletja še videli "zdravo jedro" v fašizmu. Leta 1933 je Jeraj izdal poglobljeno študijo podeželja Naša vas, v kateri je izvrstno utemeljil razcep med (brezbožnim) mestom in (katoliško) vasjo, podprt z ugotovitvami tedanje teološke, sociološke, etnološke, psihološke in politične znanosti. Njegove ugotovitve nam lahko desetletja kasneje pomagajo razumeti poskuse preoblikovanja slovenske družbe, ki sta jim ugodno podlago za to pripravila zlom imaginarija po globalnem odzivu na epidemijo covida-19 in prehod družb v digitalnost.

***

Teolog Jeraj je v svojem delu izhajal iz predpostavke, da je kmečka družina osnovna celica družbe, iz katere se poraja življenje in kipi v vse druge, širše socialne skupine vasi, pokrajin, naroda in človeštva. Moderna civilizacija s središči v individualiziranih mestih pa je bila za pisca nasprotni pol, ki se je v novejšem času s "strupenimi valovi kakor nenasitna povodenj razlival tudi po vaseh in kmečkih domovih ter brezobzirno rušil staročestite spomenike iz nekdanje zdrave kmečke kulture". Kot glavne točke skupnostnega razkroja je na več mestih v besedilu označil knjigo, kino, gledališče, ulico in modo; vsi so bili prežeti od seksualnosti, medtem ko je bil kmečki človek po njegovem mišljenju kot spolno bitje "čisto naraven". Podeželje je bilo za Jeraja ideal kolektivnega hotenja, ki se je izražalo tako v oblačilni kulturi (narodna noša) kot stavbni dediščini vasi. Njen ključni dejavnik je bila medsebojno solidarna zaprta vaška skupnost. V času, ki ga je opazoval Jeraj, jo je razkrajalo "pomeščanjenje vasi", pa tudi konfesionalne razlike med vaščani in odpor do priseljencev.

"V kmečki cerkvi so bile od nekdaj vse kmetice enako oblečene. Ponos mestnih žen pa je ta, da se svojstveno in od drugih različno oblačijo." Razumljivo je, da je pisec tako videl kmečko družino kot trdno povezano enoto različnih generacij v skupnem delovnem procesu, ki je vse udeležence nenehno zadovoljeval, saj so učinki njihove akcije neposredno omogočali preživetje družinski celici: "Mestna in industrijska družina ni te vrste delovno občestvo. /…/ Različna zaposlenost na različnih krajih sovražno razkraja družinsko občestvo." Ne upoštevaje kmečke najemnike, je Jeraj pisal, da mestna družina "bridko pogreša" stalni dom, saj se neprestano seli zaradi dela, medtem ko povezanost kmečke družine utrjuje stanovitnost kmečkega doma. Kmečka družina je "cvetoča skupnost doživetja", je menil, mestna pa čuti pomanjkanje skupnih doživetij: "V mestni družini je hladno in prazno, ker večina hodi za utehami izven družinskega krova."

Medtem ko individualistični mestni človek hlepi le po "izživetju lastnega jaza", se kmečki rad podreja tradicionalnim kolektivnim zapovedim, začenši s poroko, pri kateri ni v ospredju romantična navezanost partnerjev, temveč oba "osebnostno srečo popolnoma podrejata objektivni vrednosti gospodarstva". Kljub temu da zato zlasti kmečka ženska v zakonu veliko pretrpi zaradi številnih porodov in zgaranosti, je Jeraj ocenjeval, da so kmečki zakoni zaradi zavezanosti "patriarhičnemu redu" večinoma srečni. V njih je poglavar in avtoriteta moški, saj "kmečki etos ne prenese tega, da bi žena komandirala." Med kmečkimi ženskami je ločil tri tipe: materinski, čutno-erotični in praktično-delovni tip. Med njimi mu je bil blizu (podobno kot slovenskemu ministru) zlasti zadnji, saj je zapisal: "Če se pa ta tip strne z materinskim v harmonično celoto, potem zrastejo mladostnice ob svojem času v junaške žene, ki tri vogale pri hiši podpirajo."

Patriarhalni družinski ustroj, ki odvzema individualnost, zakonca zlahka prenašata na širšo skupnost in brez težav sprejemata avtoriteto oblastnika kot vrhovnega poglavarja države: "Kmet ne prenaša slabotne oblasti, ki zavisi vsak dan od nestalne ljudske volje." Zato Jerajev slovenski kmet ni maral revolucije in se ni navduševal nad "modernimi socialnimi agitatorji". Ni se zmenil za proletarsko revolucijo, ki je "često nezrel plod teoretičnih programov, kateri so se izcimili v učeni teoretični glavi (npr. Marxovi). Ti programi se potem na realističen način, včasih celo barbarsko in kruto (boljševiška revolucija v Rusiji) uresničujejo." Jerajeva idealna podoba slovenskega kmeta se je pač jasno zavedala, da le država kot "velika dobrotnica kmeta" ščiti njegov dom pred "vnanjimi in notranjimi sovragi". Namen in sklep se je ponujal kar sam: "Tudi danes rovarijo podtalno proti državi roparski vitezi: boljševiki, raznih vrst nihilisti in drugi sovražniki."

V umetnosti je Jeraj promoviral ljudsko umetnost in "vaške diletantske odre" ter v prid zadnji naredil razloček celo med mestno gostilno, "polno hrupnih gostov", in vaško, kjer vaščani "ob poliču vina marsikako izrečejo, obširno pretresajo svoje gospodarske težave in sklepajo medsebojne kupčije". Medtem ko je kmet po Jerajevih izsledkih psiholoških študij čustvoval po objektivnih merilih, je meščan vseskozi subjektiven: "Mestna osebnost je faustična, to je taka, da domišljavo prenapenja svoj pomen nad objektivne norme." Mestna osebnost zaradi prenasičenosti vtisov "smrtno boleha" za razliko od kmečke, ki je svojstvena v harmoniji z menjavanjem ritmov narave. Jeraj je izpostavil potrebo kmečkega človeka po izražanju v prispodobah in odklanjanju abstraktnega mišljenja, saj si "ob splošnih pojmih navadno nič ne predstavlja". Nasprotno rad sliši nazorne podobe: siten kot muha, trd kot kamen, hiter kot blisk ipd. Kmet življenja ne misli, ampak ga po starodavnih tradicionalnih predpisih živi, je podčrtal Jeraj. Tako ne čudi, da je Ivana Cankarja doživljal kot preveč modernega, saj njegovi literarni junaki, zakoreninjeni v lastnem, ne v tradicionalnem svetu, "prebolestno in preveč analizirajo".

Slednjič je Jeraj opisal še posebnosti odraščanja vaškega in mestnega otroka ter mladostnika. Mestni otrok je bil po njegovem zaradi brezdelja in presežka vtisov "že v mladosti starikav" ter otopelega duha, kmečki pa sicer počasnejši v umskem razvoju, a zato temeljit in v odraslosti bolj stanoviten: "Mestni otrok je v neprirodnem mestnem miljeju umetna rastlina. Zato mu nedostaje svežega življenjskega optimizma, neukrotljive življenjske odpornosti in neusahljive vztrajnosti, ki procvitajo le v prirodnem ozračju zemlje in kmečkega doma." Zdelo se mu je celo, da kmečki otrok manj laže in se pretvarja kot "premeteni" mestni, kar je bil logični nasledek dejstva, da je kmečki otrok črpal religioznost v družini in vaški skupnosti, mestni pa je bil pogosto žrtev "individualistične družine", ki je odklanjala vero. Zaradi počasnejšega in enoličnega ritma življenja so bili po Jerajevem mnenju kmečki mladostniki veliko manj obremenjeni z notranjimi boji med odraščanjem od mestnih, ki so se "strastno upirali historičnim obveznostim in niso priznavali preteklosti pravice, da bi jim določala duševno smer". Namesto (kmečki) tradiciji "v varnem zatišju vaške morale" se je bil mladostnik v mestu pripravljen uklanjati le zakonu in policijski oblasti.

Ni presenetljivo, da niti zaključne ugotovitve Jerajevega dela niso bile fakultativne: "Zato je naša narodna dolžnost, da to, kar so spoštovali naši očetje in pradedje, spoštujemo tudi mi: vero, domačo grudo, dom, njegove običaje, izročila, narodne pesmi, pravljice in narodno umetnost. Vse to nam mora biti sveto, ker je naša dediščina po umrlih prednikih. V narodnem blagu se jasno izraža bistvo slovenskega naroda. Vera in običaji nam glasno razodevajo, kako so naši pradedi mislili o svetu, bogu, družini in delu. Umetnost nam nazorno kaže, kako so čustvovali, česa so se veselili in za kaj so se navduševali."

***

Agronom Alojzij Jamnik je leta 1931, ko je svetovna gospodarska kriza dokončno obliznila tudi Kraljevino Jugoslavijo, pisal, da država ne bo odpravila "siromaštva" s stiskaštvom, stradanjem in skromnostjo, ampak z "odgovarjajočimi napori za pridobivanje zadostnih količin denarja". Enega glavnih razlogov za slovensko in jugoslovansko zaostalost na področju kmetijstva je videl v pretirani navezanosti na tradicijo, zaradi katere sinovi niso bili pripravljeni v ničemer ravnati drugače, kot so videli ravnati očete. Prepričan je bil, da zaradi konkurenčne nesposobnosti kmetijstva "našega siromaštva" ne bo konec z zaključkom svetovne gospodarske krize. Pogled, ki mu je nasprotoval Jamnik, je bil del idejnega sveta prevladujoče politične strukture na Slovenskem, ki je obvladovala podeželje. SLS je sicer v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja v okviru enopartijske Jugoslovanske radikalne zajednice pripomogla k dvigu slovenskega kmetijstva, a je poglabljajoče razslojevanje podeželja utemeljevala s katoliškimi vrednotami ponižnosti, vdanosti v usodo in krotkim prenašanjem neznosnih življenjskih razmer. Romantizirani podobi slovenske vasi, ki jo je v knjigi Naša vas naslikal Josip Jeraj in je ustrezala realnosti kvečjemu v pogledu premožnejših kmetov z lastnimi kmetijskimi gospodarstvi (Gorenjska, Savinjska dolina, kjer je odraščal Jeraj), so s kritičnim prikazom velike socialne bede preostalih slovenskih pokrajin (Dolenjska, Prekmurje, Koroška, Slovenske gorice, Haloze, Kozjak), kjer so prevladovali kmečki najemniki, dninarji (t. i. kočarji/kajžarji/bajtarji/želarji), stopali nasproti številni komunistično usmerjeni avtorji: Vinko Möderndorfer, Anton Ingolič, Lovro Kuhar, Miško Kranjec, Jože Kerenčič, Fran Žgeč, Štefan Kovač, Boris Fakin, Jože Jurančič idr. Zahtevali so energično reševanje socialnega položaja slovenskega kmeta, ki je v ekonomski odvisnosti od veleposestnikov in drugih zaposlovalcev v tridesetih letih 20. stoletja množično podlegal alkoholu in - hitlerizmu.

Prava podoba slovenskega podeželja, ki se je gibko izmikala pogledom oblastnih struktur, je bil tako ozek šolski razred otrok na Kozjaku, v katerem se je gnetlo 50 otrok vseh starosti, bila je podoba mlade izžete dolenjske ženske s kopico umazanih otrok pred hišo, za katere je med moževo odsotnostjo zaradi sezonskega dela skrbela sama. Ko jo je poleti 1940 obiskala Petra Dobrila, udeleženka enega od t. i. narodnoobrambnih taborov, s pomočjo katerih je slovenska (zlasti levo usmerjena) akademska in dijaška mladina v letih pred drugo svetovno vojno skušala opolnomočiti prebivalstvo za upor avtoritarnim dikcijam nacističnega reda, je v notranjosti ubornega bivališča zagledala strahovit prizor: v lesenem koritu je v lastnem blatu in urinu na samem lesu ležal dojenček, prekrit s črno gomazečo plastjo nečesa, česar Petra Dobrila ni mogla takoj prepoznati. Ko je pristopila, je z grozo ugotovila, da popolnoma golo človeško telesce prekriva roj muh, ki so se ob odganjanju le malce dvignile in ga takoj nato ponovno prekrile. Otrok je kljub mukam pikov mrčesa le tiho vekal, saj je omamljen sesal doma narejen cucelj, v umazano krpico zamotana makova zrnca.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.