/ PETEK, 10. JANUAR
11.38 Samo malo. Zakaj moje cunje niso mokre? Kakšno minuto čepim ob pralnem stroju in tipam prav nič po mehčalcu, ampak še vedno po svojem pilates švicu smrdeč športni modrc. Očitno sem pred dvema urama pozabila pritisniti na gumb za pranje. Moja športna zapestnica, ki sicer vedno malo zaostaja, pravi, da je ura 11.38 – če perem še enkrat, a mi sploh opere do pol štirih?
15.40 Oprala in posušila. Napisala eno stran knjige. Za kosilo v zadnji sekundi vase zmetala rogljiček in puding. Zmagoslavno sedem v Helenin avto, ko me pobere v Rožni dolini, da kreneva proti Ptuju. "Si se že odločila, ali greš v Torino na literarne delavnice?" me vpraša urednica. V bistvu se nisem, ker o tem sploh nisem imela časa razmišljati ali pa se mi je zdelo, da sem se, pa sem si potem spet premislila. "To je že čez tri tedne, ne?" "Čez dva." "Aja. Mi lahko poveš, kako so bile videti lani? Pa zelo doživeto, da se bom počutila, kot da sem tam," prosim Heleno. Helena razlaga. Počutim se, kot da sem tam. Ne vem, ali hočem biti tam.
18.45 "Ali lahko povzamete svoji prvi knjigi v nekaj stavkih?" me prijazno vpraša povezovalka literarnega večera v knjižnici Ptuj. Vedno, ko dobim to vprašanje, se mi v glavi nabere trda tema. Kakšnih štirideset ali več parov oči strmi vame in dve debeli knjigi, ki sta skupaj skoraj težji od mene, se slepeče bleščita od reflektorjev in bliskavice fotoaparata. "Joj. To je res zelo težko," se skušam izmazati, ker vem, da kratkost in jedrnatost nista moji vrlini. Povezovalka se me usmili. "No, pa prepustimo to bralcem," se nasmeji. Publika se zasmeji. Še dobro. "Takšno pisanje – pet knjig – zahteva od vas veliko načrtovanja, kajne? Najverjetneje že veste, kaj se bo zgodilo na koncu serije?" že navrže naslednje vprašanje, jaz pa se še vedno zatikam v sramu, ker nisem zmogla odgovoriti na prejšnjega, in z zamikom se ulovim: "No, jaz sem malo bolj spontana," odvrnem. Zdi se mi, da njene zenice čisto malo zamigetajo, ker se moj odgovor razlikuje od pričakovanega. "Hočem reči, ja, seveda je treba načrtovati," se popravim in ona prikima. "Ampak včasih, tudi če to poskusim, na koncu nikoli ne sledim zarisani liniji. Ali pa ji ne sledi knjiga," se nerodno nasmehnem.
21.10 "Veš," mi reče Helena, ko se peljeva nazaj proti Ljubljani, "če bi kdor koli drug rekel, da nima pojma, kaj dela s takšnim obsežnim projektom, bi bilo to zelo skrb vzbujajoče. Ampak ker si to ravno ti in te poznam, se sploh ne sekiram." "Hvala," ji odvrnem. Ustaviva se na Petrolu. Ne zdi se mi, da sem bolj lačna, kot so cene tam visoke, pa si ničesar ne kupim. Po petih minutah vožnje moj trebuh izpusti nekakšen lovecraftovski zvok in vprašam se, ali je imela Helena res prav.
/ SOBOTA, 11. JANUAR
19.25 "Najverjetneje bom kmalu po predstavi šla domov, ker imam še ogromno dela," pove Maja, ko stojimo pred Mladinskim gledališčem. Po glasu se mi zazdi, da je ilustratorka na smrt utrujena. "Ni panike, saj bomo tako ali tako šli samo še na en drink, potem pa domov, lahko tudi peljem," prijazno ponudi Pino. Presneto, tudi jaz imam ogromno dela, pomislim, ampak je zdaj Maja to rekla prva in zdaj razmišljam, kako zelo bom pokvarila razpoloženje, če izjavim, da bom hitro po predstavi šla domov tudi sama.
20.30 "Rada bi postala šivilja," reče lik Paule v predstavi. "In našla pravo ljubezen." Ali nekaj takega. Potem je posiljena prvič in drugič in nadlegovana in oklicana za kurbo in revna in zapuščena in skoraj pretepena do smrti. "Ampak zato sem si ustvarila drugo telo, da se pravemu telesu te stvari ne dogajajo," reče Paula. Vprašam se, ali imam tudi jaz drugo telo. Ali imamo vse ženske drugo telo oziroma ali imamo sploh pravega.
21.30 "Ena pijača." "Ena pijača," se strinjam, medtem ko v aplikaciji Ljubljana Bus že gledam, čez koliko minut pelje štirinajstka. Čez deset. Torej bi že čez dvajset minut lahko pisala. Julija, ne bodi obsedena. Ampak zdaj vem, da bi to lahko storila, in če grem sedaj na pijačo, bi me ves čas preganjalo pisanje.
"Res mi je žal, ampak v bistvu bom morala iti," se opravičim. "Saj se vidimo kmalu." Verjetno se ne bomo videli kmalu. Verjetno se bomo videli šele čez kak mesec.
/ NEDELJA, 12. JANUAR
Nedelja je dan, ko kepice prahu v garsonjeri, dejstvo, da mi internet ne dela že nekaj dni, in zmečkana oblačila, ki jih še vedno nisem zlikala, postanejo dejanski problem, ki ga bo treba razrešiti (zraven pisati kakšnih šest ur), in v nedeljo ne morem več reči, da sem pisateljica ali preveč zaposlena mlada dama, ampak si priznati, da sem tudi neurejena ženska, čigar dom bi na prvi pogled prej pripadal staremu ločenemu gospodu, če ne bi imela roza posteljnine.
15.15 Sprehajam se po Rožniku. Eno uro in pol skupaj sploh ne pogledam na telefon, kakor da sploh nimam nobene generacijske deformacije. Nekaj minut zrem v oblake nad Ljubljano in poslušam lajanje kužkov na vrhu hriba. Zlata svetloba kot zavese pada med drevesi in skozme in skozi delo, ki me čaka doma, skozi pometanje in celo skozi čiščenje blatnih čevljev, in vsi delci mojega življenja se mi v zahajajoči luči, kakor bi bila v njej kakšna substanca, zazdijo neskončno lepi. Zares sem se rešila, pomislim.
16.00 Jajce se skotali s pulta in se razbije. Trideset sekund strmim v beljak, ki se razteka po tleh, in v meni se nekaj nabira. Spomniti se skušam na tisto svetlobo z Rožnika. Nato prekolnem in besno počistim kot vsaka prava slovanska ženska.
/ PONEDELJEK, 13. JANUAR
služba pisanje pilates faks francoščina trgovina domača naloga čiščenje mejli pisanje
Na koncu dneva hočem samo še to, da nihče ne bi vstopil z mano v dvigalo, ko se iz pritličja peljem v tretje nadstropje.
/ TOREK, 14. JANUAR
14.00 Ker imam v življenju jasne cilje in prioritete, sem kupila francoski rogljiček za tri evre, za večerjo pa instant azijske testenine za en evro.
17.00 Ker imam v življenju jasne cilje in prioritete, moram Maji in Pinu javiti, da me v petek verjetno ne bo na karaoke, Lučki in Marku, da z njima verjetno ne bom mogla na kratek izlet v Berlin, Niki, da me verjetno ne bo na njen rojstni dan ta vikend, in staršem, da me verjetno spet ne bo domov, ker bi to pomenilo, da z vožnjo izgubim skupno skoraj šest ur, skoraj cel delovni dan pisanja. "Sedaj moram nehati pošiljati sporočila, ker postajam anksiozna, ker že deset minut ne pišem," napišem Marku. "Res mi je žal."
V življenju imam tako jasne cilje in prioritete, da bi bil Andrew Tate ponosen name, če ne bi bila ženska, v življenju imam tako jasne cilje in prioritete, da bi bila lahko ideal kapitalističnega človeka, če ne bi bila pisateljica.
19.38 V izložbi Konzorcija zagledam svojo drugo knjigo z nalepko zlate hruške. Čakam na sprostitev serotonina v možganih, ampak jo dobesedno prehiti ljubljanski mestni avtobus, na katerega se moram vkrcati.
/ SREDA, 15. JANUAR
16.55 Ne odpravim se na zadnje predavanje francoščine, ker dopoldne (čeprav sem bila v službi) z levo roko nisem dovolj napisala, čeprav vem, da bo profesorica prinesla rogljičke, po tem odpovem večerni čaj, ker vem, da se, če ne napišem dovolj, ne morem pogovarjati ali pretvarjati, da sem človeško bitje.
20.35 Grem na balkon. Gledam v temo. Razmišljam o tako imenovanem premirju, ki sta ga pravkar sklenila Izrael in Hamas. Ne vem, kako se sploh odzvati na kaj takega. Biti vesel? Po vseh teh grozotah? Ti ljudje se bodo večno sovražili med sabo, ti ljudje se bodo večno pobijali med sabo, ker sovraštvo ne mine še dolgo po koncu vojne.
22.00 Nekdo mi je nekoč rekel, da moram najprej živeti, če želim pisati. Odgovorila sem, da tako ali tako pišem fantazijo in da lahko vse izvlečem iz lastne domišljije. Zdaj vidim, da sem se zmotila. Ko me kdo vpraša, zakaj vedno pišem ta žanr, se nikoli doslej še nisem spomnila najbolj očitnega odgovora – ker je moje življenje sicer zares suhoparno. Tako kot vsako drugo, ki ga poznam. Vsi vsak dan počnemo iste reči in do besede točno mislimo iste misli in živimo iste življenjske sloge in imamo iste težave. Mogoče pišem fantazijo zato, ker se lažje domislim tristo fantazijskih svetov kakor načina, na katerega bi se lahko osvobodila lastne vpetosti v sistem, ki prežema vsako mojo celico in misel in ki ga vsaka moja celica in misel tudi vzpostavljata.
Mogoče pa zadnje čase ne pišem toliko zaradi bližajočega se roka za oddajo tretje knjige, ampak zaradi trohice nadzora nad vsaj nekim svetom, tudi če je imaginaren.
/ ČETRTEK, 16. JANUAR
6.07 Prebudim se iz nočnih mor o tem, da je moj pes Floyd umrl, da sem imela raka, da je potem vse imelo raka, da so drevesa in stavbe pričenjale dobivati nenaravne mutirane oblike, moje oči so mutirale in vidno polje je postalo čisto čudno.
Ne upam zaspati nazaj, ker se bojim, da se mi bo sanjalo naprej. Zaspati ne upam tudi zato, ker sem se ravnokar spomnila, da sem včeraj nekaj pozabila napisati, in če zaspim, bom spet pozabila.
8.35 Mamo pokličem, ali je Floyd v redu, ker se mi je sanjalo, da je umrl. To je že tretjič ta mesec, je že navajena mojih nevrozic. Tokrat pa mi reče, da se je njej sanjalo isto. In da je v službi. Prosim jo, naj pokliče domov očeta. Čez nekaj minut mi sporoči, da je Floyd v redu. Leži na balkonu in opazuje mačke.
10.00 Ta zapis napišem do konca in pomislim, da bi pa mogoče kdaj lahko pisala kakšno avtofikcijo.
Ta zapis preberem skozi in ugotovim, da je zadnja stvar, ki jo potrebujem, pisanje avtofikcije.
