/ PETEK, 22. JANUAR
Zjutraj samo zaslutim Andreja, ki vstane ... obrnem se v postelji in si privoščim še malo poležavanja in dremanja. Vem, da moram do osme ure zapustiti spalnico, saj se ta potem do šestnajstih spremeni v pisarno. Moja učilnica je zaenkrat omejena na polovico mize v jedilnici. Polovico zato, ker je na moji polovici kateder prvega razreda, na drugi polovici pa šolska miza četrtošolca. Že tri mesece si privoščim v učilnico vstopiti brez make-upa in v pižami ter se preoblečem šele v prvem odmoru. Do takrat preverim, ali so vsi učenci prejeli posnetke za tisti dan, odgovorim na prva sporočila in pristavim za kavo. To je tista dobra stran dela od doma. Je pa veliko stvari, ki niso fajn. Zelo pogrešam jutranji klepet s sodelavkami. Pogrešam debate s prvošolci, ko jih ni treba spomniti, naj vklopijo mikrofon. Pogrešam trenutke, ko učencu samo s pogledom sporočiš, da je vse v redu, da zmore. Vse to se je sedaj preselilo na ekrane, tja, kamor, imam občutek, moja moč ne seže. Danes še zadnjič povabim učence na videosrečanje. Seveda hkrati z učenci pridejo na videosrečanje tudi starši. To so tiste prijazne roke, ki vklapljajo mikrofone in skrbijo za tehnično podporo. Videosrečanja so na začetku vselej vesela, veseli smo, ko se vidimo, se veselo pozdravljamo in klepetamo. Ker tehnika pač ne dovoljuje preveč hrupa na povezavah, moramo mikrofone izklopiti in jih vklapljati vsakemu posebej. Takrat ugasnejo tudi lučke v njihovih očeh. Takrat jim začne zanimanje padati in zelo zelo težko jih je priklicati nazaj. Zato moramo nazaj v razrede! Zato, da njihove iskrice ne ugasnejo.
/ SOBOTA, 23. JANUAR
Pod vtisom včerajšnjega sestanka z ravnateljico in klepeta s sodelavkami po vseh možnih kanalih me danes malo boli želodec. Počutim se potisnjeno ob zid, saj mi je ukaz o obveznosti testiranja nekako obvisel nad glavo. V zraku je čutiti, da pomeni iti na testiranje strinjanje in podporo trenutno vladajočim ter njihovim ukrepom. Na eni strani je gospodarstvo, ki se mu zdi nedopustno, da smo se učitelji sploh vprašali o potrebnosti testiranja, na drugi strani starši, ki v nas vidijo prvo bojno linijo, ki bo z neposlušnostjo pred testiranjem zaščitila njihove (naše?) otroke. Jaz pa si le želim v razred k svojim učencem. Res jih že pogrešam in vem, da naju z Dalijo tudi oni pogrešajo. Res je, da smo po mojem občutku te tri mesece dobro zvozili, pa vendar je tako zelo drugače, če se učimo v šoli. Res je, da sem v teh treh mesecih videla, da imam poleg zlatih učenk in učencev tudi izjemne starše, ki so tem učencem pomagali in nama pošiljali fotografije opravljenega dela, pri tem pa nama večkrat namenili vzpodbudne besede in cenili najin trud. (Ali pa bili vsaj modro tiho, za kar sem prav tako hvaležna.) Upava le, da niso s svojo pomočjo šli predaleč in v želji, da je delo opravljeno, večji del tega opravili sami. V naslednjih dneh bova videli, kaj se je v teh treh mesecih pravzaprav res dogajalo. Globoko v sebi pa sem se odločila, da če moram na test, da bom lahko spet učila v razredu, bom pač šla. Pa ne zaradi političnega prepričanja.
/ NEDELJA, 24. JANUAR
Zjutraj je Andrej preveril kamere na Pohorju in ni bilo treba veliko, že smo nase vlekli zimsko opravo in kuhali čaj. Gremo se sankat. Na Partizanko, ki je dovolj visoko in ki je zaradi pomanjkanja naravnega snega niso odprli za smučarje. Nisem velika ljubiteljica zime in mraza, vendar sem danes potrebovala naravo, mir in odklop. Res je bilo sproščujoče in predvsem sem obnovila baterije. Jutri bo dan za priprave, nato pa ... hm, prvi šolski dan v januarju. Popoldan, kot vsako nedeljo med šolskim letom, sedem za računalnik in naredim okviren plan dela za prihajajoči teden. Ne vem, kaj me čaka, zato planer ostane bolj ali manj prazen. Bom raje sproti. Dan za dnem. Spet mi misli odnese na naš tim - kraljice powerpointa smo se poimenovale v trenutkih, ko nas je tehnika najbolj jezila. V teh mesecih, ko smo delale na daljavo, smo se večkrat reševale iz težav, si priskočile na pomoč in se motivirale, ko nam več ni šlo. Veliko lažje je delati, ko imaš ob sebi ljudi, ki gledajo na svet podobno kot ti. Punce, hvaležna sem za to!
/ PONEDELJEK, 25. JANUAR
Dan se je pričel kot že deset ponedeljkov do sedaj, le da me danes ob 13. uri čaka testiranje. Priznam, počutim se neprijetno, čeprav sem bila testirana že septembra, ko me je ujel čisto navaden prehlad. Zato vem, da test ni neki hud bavbav. S sodelavko, ki je že dolgo veliko več kot to, se peljeva skupaj, in ko prispeva pred zdravstveni dom Tezno, je tam že vse polno avtomobilov pa tudi učiteljev. Ni čutiti slabe volje, pravzaprav je vzdušje res malo podobno tistemu pred prvim šolskim dnem. Ker je treba testirati veliko število učiteljev, je temu primerna tudi množica. Zdravstveni delavci so nas po sistemu razporedili na sobe in v nekem trenutku se je zaslišal klic izpred vhodnih vrat: "Soba 1! Kdo je v sobi 1?" "Saj je, kot da gremo v šolo v naravi!" se je zaslišalo z drugega konca. Smeh in občutek, da bo vse še dobro. Tako, kot mora biti. Seveda smo prav vsi ob 17. uri gledali poročila in stiskali pesti, da današnje testiranje ni bilo zaman in da jutri res končno odpremo vrata šole.
/ TOREK, 26. JANUAR
Kako lepo je bilo! Zrasli so. Nekateri imajo malo drugačne frizure. Nekaterim je izpadel zob. Ali dva. Veliko jih je imelo rojstni dan. Še vedno pa nosijo iskrice v očeh! To je najpomembnejše, zato ta dan odložimo delo in si privoščimo res dolg klepet, počasno malico in nato čisto malo šolskega dela. Na koncu gremo še ven. To je tisto, kar so najbolj pogrešali. Drug drugega. Prijatelje. Veselje. Igro. Kljub vsem zapovedim nam je v šoli lepo. Držimo se vseh pravil, ki se jih lahko, in iz tega poskusimo narediti zabavno rutino. Danes smo bili kirurgi, veterinarji, zobozdravniki in nindže. Otroci ne delajo drame in sprejmejo realnost, če jim je le predstavljena na njim razumljiv način. Doma me pričakata moja fanta, ki sta današnje dopoldne zvozila sama. Filip je po končanem šolskem delu spekel še marmorni kolač. V času prvega vala se je zelo navdušil nad peko in si celo začel zapisovati recepte v svojo kuharsko knjigo. Po kosilu nama skuha kavo in postreže posladek. Na tak način se me bodo koronakilogrami še naprej dobro držali.
/ SREDA, 27. JANUAR
Odkar se je pouk ponovno preselil v šolo, zelo slabo spim. Ves čas se zbujam, saj me je strah, da bom preslišala uro in spala naprej. To se mi sicer še ni zgodilo, vendar imam zelo rada mirna jutra in si nikakor ne morem predstavljati, da zjutraj brezglavo hitim od doma. Mirno jutro mi da energijo za ves dan. Danes me je poklicala dobra prijateljica. Pred nekaj leti so njeni takrat komaj dve leti stari punčki odkrili rakasti tumor. Po vseh letih boja s to boleznijo se je njihovo življenje trenutno vsaj malo umirilo in hvaležni so za vsak dan, ki ga imajo in ga doživijo skupaj. Ona je sedaj aktivna članica društva junakov 3. nadstropja in tako me je povabila, da tudi jaz s svojimi učenci na svetovni dan otrok z rakom, 15. februarja, izdelamo zlate pentljice. Vem, da so zgodbe, ki jih prinese učiteljica in jih podeli iz srca, tiste, ki tudi sežejo do srca. Zato bomo pri nas delali zlate pentljice. Ker so simbol upanja.
/ ČETRTEK, 28. JANUAR
Četrtek vedno malo diši po petku, ki je moj najljubši dan v tednu. Petek vedno obljublja nešteto možnosti, na tebi pa je, ali jih boš izkoristil. Danes me po službi čaka ogled še druge polovice zelo zanimivega seminarja. Vse je odlično, le to, da vsi seminarji sedaj potekajo preko spleta, ne. Na začetku se sliši izjemno vabljivo, kako lahko seminar spremljaš iz udobja svojega naslonjača, v terminu, ki tebi ustreza, in s toliko odmori, kolikor jih potrebuješ. Vse to je le dobra reklama in na koncu se zgodi, da seminarja nikdar niti ne pogledaš. (Gospa ravnateljica, jaz sem ga. Obljubim!) Zato pa zelo dobro razumem učence, ki jim pade motivacija za to šolo od doma. Nikakor ne najdejo več motivacije. Seveda ne! Tudi odrasli radi doživimo seminar. Čeprav je najprej naporno, ko moraš popoldan po službi preživeti še v kakšni predavalnici, vendar ni vse samo v povedanem. Včasih so rogljički odlični. Ali pa nam ne pripravijo niti kave. Predavatelj je grozno nezanimiv, pa razmišljaš in se skrivaj s kolegico dogovarjaš, da bosta v prvem odmoru pobegnili. Ali pa je predavatelj tako zanimiv, da še dolgo po predavanju o tem govoriš in debatiraš. Ampak to resnično doživljaš. V to dogajanje so poleg uma vključeni še drugi občutki. Še danes se spomnim, kako sva se z Dalijo peljali na izobraževanje v Kidričevo. Od tega je že precej let, v spominu pa sta mi ostala glasba, ki sva jo navili precej na glas, in čudovit sončen dan, ki naju je spremljal, ko sva hiteli skozi ovinke. O čem so govorili na izobraževanju? Ne vem več, bilo pa je fajn.
