/ PETEK, 9. APRIL
Če bi vprašali moje bližnje, kako preventiven sem glede ukrepov proti covidu, bi najbrž dejali, da še preveč. Z ljudmi izven domačega mehurčka se družim samo na prostem, fasungo nabavljam prek spleta, nastopam zgolj iz domače pisarne. Zato sem pred današnjim odhodom v Ljubljano malce na trnih. Ne zato, ker se odpravljam na avdicijo za novega voditelja Malih sivih celic. To sem storil že enkrat, pred leti, ko je voditelj postal Nik Škrlec.
Kar nekaj dni sem se v mislih pripravljal, da bom šel v zaprt prostor z drugimi. Zadnje leto je skrbno podmazovalo moje asocialne težnje. A sem na srečo zbodljaje panike uspešno premagal že pred vstopom v studio in oddelal poskusno snemanje. Zadovoljen s pokazanim čakam, da javijo, ali so se odločili zame.
Pot v Ljubljano sem izkoristil še za dve stvari. Prva je bil kratek klepet z Nikom, ki je ravno končal s snemanjem. Menila bi se lahko celo popoldne, če me ne bi poklicali na avdicijo. Druga je bil suši. V domači občini ga še nimamo.
/ SOBOTA, 10. APRIL
Če bi bile razmere drugačne, bi danes kuril žar in v družbi prijateljev praznoval četrtkov rojstni dan. Tako lahko le preštevam, koliko sem prihranil, ker je obletnica mojega rojstva spet padla na lockdown, in nazdravljam lisici z vinom iz tistega njenega kislega grozdja.
In ker je lockdown, seveda mesim kruh. Z drožmi.
/ NEDELJA, 11. APRIL
Po jutranji peki kruha je nedelja takšna, kakršne nedelje pač so ob kilavem vremenu. Prekladanje iz naslanjača na kavč in nazaj ter žongliranje med knjigami, ki neprebrane ležijo raztresene po stanovanju. Naposled pristanem v kotu dnevne sobe, kjer se namestim v svoje najljubše knjižno gnezdo. V tisti oldskulerski naslanjač s stranskimi ušesi, ki je za mojo velikost sicer premajhen, da bi se lahko prestasto zvit zleknil čezenj, kakor ga običajno upodabljajo v pohištvenih reklamnih prospektih: z eno nogo spodvito pod zadnjico, z drugo čez naslonjalo za roke, medtem ko naslonjalu bližja roka drži knjigo, druga pa mlahavo binglja čez drugo naslonjalo, čakajoč hišnega ljubljenčka, da jo ovoha.
Na sporedu je The Cut škotskega mojstra črnohumornih krimičev Cristopherja Brookmyreja. Popoldne tako preživim v družbi sedemdesetletne mojstrice posebnih filmskih učinkov in študenta, ljubitelja slešerjev, med Glasgowom, Parizom in Rimom. Nekaj škotskih lokacij, omenjenih v romanu, se spomnim z absolventskega izleta, ki smo ga s peščico sošolcev preživeli na britanskem otočju. V mislih mi zapoje Black Thought, ki je v komadu Pravda rimarskega soborca Your Old Drooga tako boleče resnično zarimal: "My passport full of visas from back when going overseas was still allowed/No concern about diseases." (Potni list poln viz še iz časov, ko smo lahko potovali in nas bolezni niso skrbele.)
Zvečer posnamem še odgovore za Kulturnice na Valu 202. Jolanda Fele mi je poslala kupček vprašanj o Kapitanu Gatniku, saj so ravno izšle prve štiri knjige iz zbirke v barvni preobleki. Zdaj se namesto dvajset let v preteklost vrnem zgolj osemnajst let, ko sem poskusno prevajal Kapitana Gatnika in gnev grozovite Gatograbke v dnevni sobi neke druge hiše in v nekem drugem, precej starejšem in bolj ofucanem naslanjaču. Še zdaj sem hvaležen uredniku Andreju Ilcu, da je sklenil dati možnost prevajalskemu zelencu, saj mi je prav prevod Gatnika odprl še mnoge prevajalske duri.
/ PONEDELJEK, 12. APRIL
Danes se družim s Pasjim možem. V pregled sem dobil lektoriran prevod devetega dela Pilkeyjeve serije o policaju s pasjo glavo, Kažin in kazen. Če je Kapitan Gatnik v prvi vrsti hvalnica otroški ustvarjalnosti, neugnanosti in trapastim potegavščinam, se je Pasji mož po prvih dveh knjigah, ki sta bili tobogan prismuknjenih domislic, usmeril v precej bolj filozofske vode. Pod smešnim površjem šal o kakcih, telekinetičnih žabjih paglavcih in sfiženih filmskih snemanjih spremljamo moralno preobrazbo glavnega antagonista. Ko Petrček, najbolj zlobni maček na svetu, ustvari svoj klon, ki naj bi mu služil kot pomočnik, iz klonirne mašine skoči Mali Petrček, mucek, ki svojega papačija prepričuje, da se lahko spreobrne. Tako mladim bralkam in bralcem s pomočjo humorja nevsiljivo predstavlja pozitivne etične vzorce, ki jih nato - vsaj upam - ponotranjijo.
Vsak lektoriran prevod Pasjega moža s seboj prinese kakšno zanimivo debato z urednico Alenko Veler, ki se udejanji kot niz e-poštnih sporočil v skoraj joyceovskem toku zavesti, ko jo zasipam z možnimi rešitvami. Tokrat se je za zagaman oreh izkazalo parodiranje Neverjetnega Hulka. Kako pokvečiti slovnična pravila, da bodo izjave, kakršna je "Crud smash!", delovale v skladu z jezikovno logiko slovenščine. Žal nimamo tradicije prevodov Marvelovih stripov, da bi se lahko naslonil nanje, zato na tipkovnico mečem ideje, četudi jih v isti sapi sesuvam s protiargumenti. A ta možganska vihra se izplača, saj naposled najdem učinkovito rešitev, do katere brez prejšnjih spodletelih poskusov ne bi prišel. In kakšna je? Naj si privoščim clikcbait v tiskani obliki in vas povabim, da jo preverite, ko bo knjiga izšla. Ker sem falot!
/ TOREK, 13. APRIL
Ker dnevnik pišem sproti, vem, da bom za sredo in četrtek potreboval malce več prostora. Zato omenim samo, da sem se danes družil s škoteljci v prevodu Pratchettovega mladinskega romana The Wee Free Men, Miceni svobodni možje, ki ga prebiram še zadnjič pred oddajo. Mejduš!
/ SREDA, 14. APRIL
Sreda je pravljična. Danes moram urednici Ireni Matko Lukan oddati prvo različico sodobne pravljice, ki jo pripravljamo v prav poseben namen. Osebe in dogajanje že kaka dva tedna svaljkam po glavi in se vračam k njim med hišnimi opravili. Včasih sem večino zasnov pravljic in zgodb domislil med vožnjami na nastope, zdaj pa se ideje rojevajo med prekladanjem perila iz pralnega stroja v sušilec ali pomite posode v omare. Žal zaradi tega niso nič bolj izčiščene, kot kadar nastajajo med brnenjem avtomobilskega motorja, marveč še vedno potrebujejo čas za medenje. A pride trenutek, ko je treba sesti za tipkovnico in izkoristiti tisto, čemur je Bill Watterson, oče Calvina in Hobbesa, rekel navdih roka za oddajo.
Tokrat dotični navdih učinkovito deluje, le da ne razvije takoj končne hitrosti, ampak si vzame čas za panoramsko vožnjo po mojih možganskih krivuljah. Vmes se video slišim še z Rokom Bohincem, mojim nekdanjim šilarjem, ki se pripravlja na izdajo knjige v samozaložbi, da mu odgovorim na nekaj vprašanj o vlogi urednikov, popoldne pa delno mine v družbi sina in naloge za matematiko.
Tako pravljica dobi zadnjo piko, ko je okna že zagrnila noč, a vseeno dovolj zgodaj, da jo lahko preberem sinu pred spanjem. Osemletnik se zasmeji na mestih, kjer sem pričakoval tak odziv, in ko po prebrani pravljici še malce poklepetava o vsebini, vidim, da spodbudi tista vprašanja, ki sem jih nameraval. Tako pomirjeno stisnem pošlji, ko se vrnem k sinu, pa me preseneti z željo, da mu po dolgem času spet preberem Pod morsko gladino. Tak je delovni naslov nadaljevanja slikanice Si že kdaj pokusil luno, ki trenutno v ateljeju Igorja Šinkovca dobiva likovno podobo. Vesel odidem do tiskalnika in pred spanjem zaplavava med pojoče ribice.
/ ČETRTEK, 15. APRIL
Četrtek je zašpilila pravljica v živo na facebook strani. Pred malo več kot letom, ko je življenje prvič obstalo, sem vsak večer začel pripovedovati pravljice prek spleta. Zdelo se mi je, da bi lahko tako vsaj malo razvedril otroke in staršem priskrbel petnajst minut oddiha. Odziv je presegel vsa moja pričakovanja in pravljice sem pripovedoval vsak večer med tednom do vrnitve otrok v šolo. Tako sem pokuril vso zalogo spisanih zgodb, in ko smo konec oktobra znova pristali pri šoli na domu, sem sklenil, da bom tokrat pripovedoval zgolj enkrat tedensko. Nekje vmes sta se nato pojavila kokošja pustolovca Kika in Riki, ki so ju otroci in otrokinje vzeli za svoja.
Komentarji gledalcev sicer ne morejo nadomestiti živega občinstva, so pa trenutno najboljši približek, dokler naposled ne dovolijo spet kulturnih prireditev, kar očitno ni niti blizu spiska vladnih prioritet. Obenem mi ravno ti komentarji s predlogi za zgodbo pomagajo pri piljenju pripovedovalske žilice. Otroške ideje namreč ne vključim v zgodbo samo enkrat, ampak jih skušam na koncu povezati v smiselno celoto, kar zna biti pošten zalogaj tudi, kadar si ideje na papir namečem sam.
Kika in Riki se po današnji pustolovščini za nekaj časa poslavljata, saj si bom tudi sam znova vzel malce pripovedovalskega predaha. Upam, da bom čez poletje lahko kakšno njuno prigodo povedal tudi pred živim občinstvom. Kje zunaj, na odprtem, na varni razdalji. Toliko, da slišim otroški smeh in vidim iskre v očeh, ki dajejo polet in navdih za naprej.
