Kot bi polizali železniške tire. Kar skozi tebe gre. Kot zla slutnja. In te najbrž, ne da bi vedel, spremeni. Če imaš srečo, ne do te mere, da bi tvoje meso razpadlo in duša počrnela. To je edino spoznanje, ki sem ga odnesel tistega dne, ko sem se podal na enega najbolj čudnih izletov. Bilo je sredi maja 2017, ko je Kijev gostil Pesem Evrovizije in smo nekateri zbrali dovolj poguma, da smo se odpravili še kakih sto kilometrov dlje. V kraj z verjetno najbolj razvpitim imenom na svetu. Černobil.
Bilo je to davno pred černobilsko mrzlico, ki jo je letos s svojo miniserijo sprožila televizija HBO in je mesto prve večje globalne jedrske nesreče postalo del popkulture, modni trend in muza šalam, ki jih po spletu širijo slovanskosti naklonjeni portali, kot je Slavorum. Zato to ni zgodba o seriji. To je zgodba o pravem Černobilu. Mestu duhov. O tistem, kar ostane, ko življenje čez noč izpuhti. O tem, kaj sledi, ko se naše hišice iz kart sesujejo in se naduto človeško igračkanje z znanostjo izrodi v molitev.

Da nas čim bolj scvre

Jutro se je naredilo nad Trgom neodvisnosti. Maidanom nezaležnosti. Veličastnim kijevskim Maidanom. Sonce je ravno vzšlo nad tistim angelom sredi enega najmarkantnejših trgov na svetu, kjer sredi nevihte protestov padajo in rastejo ukrajinske vlade, na koncu pa, če vprašaš Ukrajince, iz vsega skupaj "tako ali tako ne nastane nič pametnega". Na robu trga je pred starodobno lepo in hkrati nekoliko srhljivo - takšno, kot je v tem mestu marsikaj - stavbo znamenitega Hotela Kozatskiy čakal minibus z napisom Solo East Travel. V tistem času je dnevne izlete v izolacijsko cono ponujalo devet ukrajinskih agencij, danes, ko Černobil postaja kokakola, zagotovo še kakšna več. Vodiču Sergeju, ki mu je za pasom visel rumen Geigerjev števec za merjenje stopnje sevanja, plačam 80 evrov, on pa mi da črno brošurico z velikim znakom za radioaktivnost na prvi strani. Tudi zadnjo stran minibusa krasi podoba modrooke deklice z modro plinsko masko in rumenim znakom za radioaktivnost. Kot bi si vsi skupaj želeli, da nas čim bolj scvre.
Sergej prime svoj zlovešči števec in pokaže, da je stopnja sevanja na Maidanu 1,6 mikrosieverta (mSv), kar ni nevarno, a nekoliko višje kot v večini mest. Delam se, da vem, kaj ta številka pomeni, zveni pa nekako varno. Med zdravniškim CT-slikanjem je človeško telo izpostavljeno kakšnim 15 mSv sevanja. Izpostavljenost 100 mSv sevanja letno je najnižja raven, ko je že opazno povečano tveganje za razvoj rakavih celic. Izpostavljenost 1000 mSv, torej 1 sievertu, bi najbrž v nekaj letih rodila usodnega raka pri petih od stotih ljudi. Večja doza sevanja bi uničila centralni živčni sistem, rdeče in bele krvničke, ter povsem porušila odpornost. En sievert je dovolj za sprožitev radiacijske bolezni, ki jo prepoznamo po slabosti, bruhanju in krvavenju, najpogosteje iz nosa. Višje doze vodijo v opekline kože in notranjih organov. Enkratni odmerek petih sievertov bi v roku enega meseca ubil polovico tistih, ki bi jim bili izpostavljeni. 350 mSv je bila kritična meja, po kateri so v dneh po katastrofi v elektrarni odločali, ali je treba okoliške prebivalce preseliti. Med celodnevnim obiskom območja Černobila obiskovalec prejme približno toliko sevanja kot med čezoceanskim letom iz Evrope v ZDA. A to so vse številke, s katerimi si v tistem trenutku nisem imel prav veliko početi.

50.000 let

Vrata minibusa se zaprejo in krenemo. Tja, od koder so dve leti po mojem rojstvu vsi bežali. V mesto duhov, ki leži kakih 140 kilometrov od Kijeva in 16 kilometrov od ukrajinske meje z Belorusijo. Dve uri traja vožnja po verjetno najslabših cestah na svetu, za katere bi Ukrajina lahko dobila priznanje. Medtem ko se se njihovi milijarderji tepejo za oblast, na cestah zevajo kraterji. Vozimo se med stoterimi sovjetskimi bloki, tako grdo sivimi, da je vse skupaj videti že lepo, pa po predmestju, kjer mimo nas švigne voz s prašičem. Sergej nam med majavo vožnjo predvaja dokumentarce in odlomke ameriških filmov, ki so jih posneli v Černobilu. Veliko dramatične glasbe, krvavih ljudi z gnijočimi obrazi, oblakov razžarjenega dima in kričanja. Zadeva obeta.

Naravnost v preteklost

Minibus se ustavi, Sergej, ki nam je vmes pripovedoval črnega humorja polne vice o posledicah radioaktivnosti, se zresni in nas napoti ven. Kontrolna točka. Vstopamo v izolacijsko cono in se tako za nekaj ur poslavljamo od sveta živih. Uniformiranec s cigareto v kotičku ust nam pregleda potne liste. Nizka kovinska ograja se odpre, mi pa z avtobusom zapeljemo naravnost v preteklost. Ne traja dolgo, ko zagledamo prve ograje in stavbe z zvezdami, srpi in kladivi. Okoli nas večino časa gozd, vmes pa tu in tam kakšna zdelana stavba z zbledelim napisom v cirilici. Černobilsko izolacijsko cono so sovjetske oborožene sile ustanovile malo po katastrofi leta 1986. Gre za krog premera 30 kilometrov, ki zajema 2600 kvadratih kilometrov površine, za območje skrbi državna agencija pod okriljem ukrajinskega urada za izredne razmere.

Punčke, medvedki, dojenčki

Ko hodiš po Černobilu, si težko predstavljaš, da je tukaj nekoč živelo 19.000 ljudi. Skozi pločnike in ceste je zrasel gozd. Zdi se, kot da nas Sergej pelje globoko v divjino, čeprav v resnici hodimo po eni od glavnih ulic. Neverjetno je, kako si narava vzame svoje, v trenutku, ko se človek umakne. Gremo mimo spominskega obeležja, posvečenega ukrajinskim vojakom, ki so padli v drugi svetovni vojni. Na tem območju so včasih okupatorji in kolaboranti na drevesa obešali partizane. Tistega zloveščega hrasta v obliki križa, z debelimi, vodoravno raščenimi vejami ni več, zaradi preperelosti je padel leta 1996. Če bi v vojnih letih že stala, bi zadnji pogled partizanov bila jedrska elektrarna, na katero se je kasneje od drevesa odpiral pogled. Stopimo v z gozdom obraščeno dvorano nekdanjega kulturnega doma. Kristalnega lestenca ni več, a kljub razcvetenemu ometu so stene še vedno bele, lepe in obdane s štukaturami. Po tleh na tisoče koščkov stekla. Korak stran je nekdanji vrtec. V njem so postelje brez vzmetnic, na policah so še knjige s pravljicami, slikanice s svetlolasimi deklicami in medvedi, po kotih še vedno pozabljeno posedajo igrače, punčke, medvedki, dojenčki. S svojimi praznimi očmi in od časa počrnelimi obrazi srepo zrejo vate in zdi se, da ti vidijo v dušo. Na oglasni deski še vedno fotografije otrok, oblečenih v ljubka oblačila tistega časa. Vse je razmetano, minilo. A v svojem propadanju nekako milo lepo. V bližnji bolnišnici so epruvete še na mizi. Pred njo v gozdu desetletja rjavi avto. Blizu je spominska točka. Tistim, ki jih je sevanje ubilo, so postavili velikega žičnatega angela, ki gleda na dolgo alejo tabel z imeni 189 naselij, mrtvih mestec in vasi, ki so jih med evakuacijo prebivalci morali za vedno zapustiti. Na koncu aleje so poštni nabiralniki. Simbolni poklon pošti, ki svojih naslovnikov ni nikoli dosegla. Vse je še tam. Tudi eden poslednjih Leninovih kipov in dramatični spomenik likvidatorjem, ki so življenje žrtvovali, da bi svet rešili pred posledicami eksplozije reaktorja. Zaradi vse večjega števila turistov v Černobilu deluje nekaj skromnih restavracij in celo hotelček. Naša se je imenovala Desetka in v njej so nam postregli prekajeno šunko, solato, zrezek in krompir v oblicah. Černobilski meni, čeprav nič od tega ni zraslo tukaj.

30.000 vrtnic

Po kosilu pa naravnost v vir vsega zla. Do elektrarne. Preplavi me občutek, kot da me peljejo v Mordor. Ko stojiš poleg ogromnega sarkofaga, kovinskega ščita, ki prekriva elektrarno, ne čutiš nič. Pa stojiš tako blizu, da bi lahko vanj vrgel kamen. Stojiš in si predstavljaš, kako se je tukaj nekoč zdelo, da je konec sveta. Danes ni nič posebnega. Le nekaj, kar je videti kot orjaški kovinski hangar. Mimo teče reka, v kateri pod mostom zevajo orjaški krapi, ki jih obiskovalci radi hranijo. Nekateri pravijo, da so tako veliki zaradi sevanja, a najbrž krap zraste tudi, če ga 30 let niče ne ulovi. Okoli je gozd, ki se je v urah po eksploziji posušil in pordečel.