''Čudne pesmi pišeš, sin, kdo te bo poslušal le?''

O svojem očetu pravi, da je bil dober foter. Izredno dober foter. "Ampak moj oče zares ni maral moje muzike. Bil je izredno dober foter, ampak to mu pa ni bilo. Poslušal je Avsenike in Slake, jaz mu pa nisem šel skozi. Saj ga zdaj razumem, želel me je zaščititi pred razočaranjem. Ampak če bi on vedel, kako lepo se imam z muziko, bi mi to privoščil. Gospod Franc Šifrer," je pogledal kvišku, "kjerkoli že si, danes smo v Mariboru, upam, da si z nami." In jo je zapel. Pesmico, ki jo je staremu zaigral, "da bi mi ocenil jo". Oče pa se je nasmehnil. "Čudne pesmi pišeš, sin, kdo te bo poslušal le? Ker moj oče, ker moj oče nikdar razumeti noče, da se svet postaral je za dobrih štirideset let, od takrat, ko je naš ata bil še mlad ..." Čudne pesmi, čudne.
Andrej Šifrer, letnik 1952. Kantavtor, ki je bil zrel, ko je bil mlad, in je mlad, ko bi moral biti star, pa še vedno nikakor ne zna biti, ker se nam - ki smo ga spoznali s kasetami, s katerih nam je vnaprej sesul svet, ko je rekel, da je vse manj dobrih gostiln - zdi, da ni bil nikoli drugačen in da je že od nekdaj tak. Zdaj je tam, kjer so stari rockerji. Zdaj je on "naš ata". Kot so fantje iz The Who v My Generation kričali, kako bi raje umrli, preden bi se postarali. In je Mick Jagger samemu sebi zaželel, da bi prav tako raje crknil, kot da bi pri 45 letih skakal na Satisfaction. Dobrih štirideset je, kar je Andrej Šifrer izdal svoj prvenec Moj žulj. Od takrat, ko je "naš ata" bil še mlad. In še vedno, vsaj zdi se, brez harmonike ni nič, moj fant. Zato je koncert Andreja Šifrerja, ki seveda ima harmoniko, danes takšen šus življenja. Eliksir zgodb, poezije in glasbe. Vsaj tak kot tista neutrudna priredba pesmi Oče ljubljanske punk rock skupine Racija iz leta 1997. Pod katero je nekdo na youtube, kjer bisere odkrivajo nove mlade generacije, zapisal "pa a ni to pesem Andreja Šifrerja?". Ja, je. "Napisal sem jih 170," se je postavil Šifrer. Upravičeno.

Stoj, Marija

Najprej je bil sam. Črna srajca, črne hlače, črni čevlji. Da je bila tista siva glava še toliko bolj pomenljiva. Če bi ga videli prvič, če ne bi imeli pojma, kdo sploh je, bi bil morda videti kot starešina. Saj na nek način tudi je. Itak vsaj toliko, kot pôje, tudi govori. Kot starešina. "Materialnega človeka boste spoznali, da govori veliko o sebi: jaz, mene, če ne bi bilo mene ... Saj vem, da vi niste taki, ste pa koga takega že slišali. Duhovnega človeka lahko primerjam z rastlino, ki rabi svojo hrano, to je voda. In tudi duhovni človek rabi svojo hrano, to je literatura, kjer se lahko poduči o življenju, podčrta misel. Potrebuje polje: fajn se je pogovarjati z nekom iz okolja, kot tudi rastlina rabi sonce. Rastlina rabi gnoj, da lažje zraste. In tudi duhovni človek rabi ljudi, ki mu v življenju vseskozi serjejo na glavo. In vsi imamo take, da lahko rečemo 'sicer si drek v mojem življenju, ampak nujno potreben za mojo rast'. Hvala."

Mladost je pač mladost

Ker še ni za v muzej, se je nato družil z nekoliko mlajšim Lions Bandom, ki je elektrificiral aranžmaje. Tik preden so krenili, je nekdo v prvi vrsti, kot se pri nas res (pre)pogosto dogaja (še zlasti v gledališčih), konkretno zakašljal. "Imam tablete, če rabite, lahko posodim," je hipoma reagiral Šifrer. Na hece je, take stare, iz časov, ki še niso mislili na politično korektnost. "Samo ne mi potem po špilu reči ... te pa nis'. Pesmi, mislim." Ali pa tista, kako dve starejši gospe čakata na avtobus, ki ga ni in ni bilo. "V znak protesta prva reče: 'Toliko časa že čakava, da je meni rit zaspala.' In ji reče druga: 'Vem, sem jo slišala, ko je smrčala."' Šifrer se zna pošaliti na svoj račun in to počne tako, da se smejiš skupaj z njim. "Glede na to, da veste, da prihajam z dežele, kjer živijo radodarni ljudje ... In kadar to povem, se Štajerci smejijo, na Gorenjskem pa ploskajo."