Nikoli nisem vozil. No, tistih par obveznih ur že, a me niso naredile za zagrizenega avtomobilista. Z leti sem spoznal, da nas takšnih niti ni tako malo. In za čuda vam lahko na prste vsaj ene roke med njimi naštejem - fuzbalskih novinarjev. Kdo bi vedel, zakaj je tako, morda pa smo v mladosti preveč nogometa gledali in so zato šle mimo nas debate o konjih, valjih, prostornini in vsem drugem, s čimer menda pravi dedci poznavalsko pospremijo vsak nov model avtomobila na cesti. Mi v take detajle nismo šli, za nas je bil jugo pač nekaj škatlastega, opel nekaj zaobljenega, mercedes nekaj črnega, karavan pa nekaj ... grdega. Mladost smo pustili na avtobusih in vlakih, a prekleto dobro smo vedeli, kaj je ofsajd.
V avtu sem tako prevzel naravno vlogo navigatorja. Večinoma uspešnega, a vsakemu kdaj spodleti. Kot zadnjič, ko smo naše in drugo frocovje vozili na rojstnodnevno zabavo in se v onem križemkražem labirintu za smer Studenci in Ruše tako lovili, da smo usekali nekaj krogov. "Tu pa smo že bliii," se je veselila mladež na zadnjih sedežih. "Dvaaakrat!" je brihten otrok pristavil za novo dozo smeha. Težko so skrili, da uživajo v navigatorjevi stiski, da jim je bilo kar malo žal, ko smo našli prizorišče zabave. A preden me diskvalificirate, da nimam kaj pametnjačiti o prometu, pomislite malo: kot kopilot opaziš marsikaj, kar vozniku uide. Grimase ljudi v sosednjih avtomobilih, denimo. Kot ta teden, v torek, ko je Maribor zadel eden najhujših prometnih infarktov, kar sem jih videl v dolgi karieri opazovalca.
Če v Mariboru zaradi del zapreš vitalno cesto in se zraven še pošteno ulije, dobiš recept za katastrofo, uro in pol katastrofe iz središča v predmestje. To vam je bila učna ura iz manir. In povem vam, čeprav najbrž že veste - na slabše gre. Rapidno. Nisem še dojel, ali imajo ljudje vse manj časa ali pa je promet mentalna slika mesta, ki se bori za preživetje. Tudi na cesti. Za preživetje smo, priznam, otroke mimo vseh pravil naučili, da se v našem naselju na ono stran ceste, kjer je trgovina, smukne, ko se ponudi prva prilika in daleč spredaj in daleč zadaj ni nobenega avta. Ker je najbolj nevarno čez cesto iti po prehodu za pešce, tam nihče nikoli ne ustavi, četudi milo gledaš z vrečkami v rokah. Sem mislil, da je to naša primestna posebnost. Potem pa sem na twitterju zasledil debato, v kateri je prevladalo mnenje, da na svetu ni nič bolj nadležnega od pešca, ki se čez cesto spravlja, ne da bi z gesto hvaležnosti, z rahlim priklonom, vozniku dal vedeti, da je bog, ker mu je ustavil pred prehodom.
Še dobro, da je bilo pešcev, te zarotniške vrste, ki čez prehode hodi samo zato, da bi voznikom kradla čas in preizkušala njihove - tudi mentalne - zavore, na oni dan prometnega kaosa bolj malo, ker je preveč sipalo z neba. A nič ne de, ljudstvo je imelo dovolj drugih sovražnikov. Kača žuganja, preklinjanja, udrihanja po volanih in trobljah se je vlekla v neskončnost. Toliko jeznih in napadalnih frisov, odvzemanja prednosti in prerivanja v rondojih je spet vrgla na kup, da se čudim, da s cest Maribora ni poročil o vsakodnevnih pretepih, v katerih bi eden drugega vlekli ven pri napol zaprtih šipah. Ne samo pravi dedci, tudi prave babe. No, zadnjič bi se kaj kmalu zgodilo ...
Naša vrla voznica je na parkirišču trgovskega centra nasproti vozeči dami s prstom - s kazalcem, ne sredincem, bog ne daj - nakazala, da vozi v napačno smer. Smo mislili, da se bodo lepo naličena gospa zahvalili z nežno gesto. Pa je eksplozivno ženšče usekalo po gumbu, da je začela šipa dol polzeti, in zasikalo: "Maš problem?!" Sem pričakoval, da bosta babi izstopili in se začeli lasati. Medtem bi dedca - ja, tudi ona je imela sovoznika, lepo, da smo še takšni, za katere enakopravnost spolov ni le prazno besedičenje - lahko enega prižgala in rekla kakšno o ... fuzbalu. Priložnost se je zdela enkratna, ko pa je v drugem avtu namesto zoprno dišeče smrečice bingljala zastavica NK Maribor. Toda baba iz onega avta je zgolj pokazala sredinec in odbrzela. V napačno smer. Ha, tako je, če imaš konja za navigatorja.