Ne bi rekla, da se bojim višine. Lahko stojim na poti ob pečini ali gledam z vrha visoke stavbe, ne da bi me preplavil občutek panike, ki ga ljudje pogosto povezujejo z vrtoglavico. Kar mi je zares neprijetno, je precej težje razložiti: nenavaden občutek v stopalih. Ta občutek je težko opisati. Ne gre za otrplost ali mravljinčenje. Najbližje opisu bi bilo nekakšno čudno zavedanje podplatov – nekakšno brnenje.
Dolgo sem mislila, da gre zgolj za mojo posebnost. A podobne občutke opisuje veliko ljudi, ko stojijo na robu prepada. Približno četrtina ljudi poroča o določeni stopnji nelagodja na višini, v eksperimentalnih pogojih pa večina udeležencev pokaže merljive spremembe v ravnotežju in drži, ko so izpostavljeni globini pod seboj. Daleč od tega, da bi bilo to neracionalno – gre za izjemno eleganten primer nevrološkega inženiringa. Na višini živčni sistem spremeni način nadzora ravnotežja. Senzorični signali iz stopal se okrepijo oziroma povečajo, posturalne mišice (mišice, ki pomagajo ohranjati pokončno držo, ravnotežje in stabilnost) se rahlo napnejo, gibi pa postanejo previdnejši. To je del normalne zaznave telesa, kje v prostoru je. Za razliko od vida, ki nam pove, kje so stvari okoli nas, nam propriocepcija pove, kje smo mi sami (gre za čutno zaznavanje lastnega telesa).
Ko stojimo blizu prepada, se možgani začnejo bolj zanašati na signale iz stopal. Sicer majhni pritiski v stopalih se okrepijo, nadzor gibanja pa postane natančnejši in bolj premišljen. To se precej razlikuje od vrtoglavice. Vrtoglavica nastane zaradi motenj v notranjem ušesu ali njegovih povezavah in povzroča lažen občutek gibanja, pogosto opisan kot vrtenje. Občutek na višini torej ni občutek, da se svet premika, temveč da telo bolj previdno ohranja svoj položaj.
Ker so stopala glavna točka stika telesa s tlemi, predstavljajo enega najbogatejših virov senzoričnih informacij
Presenetljivo je, da ta odziv ni značilen le za ljudi, ki ga opazijo. Živčni sistem te prilagoditve izvaja skoraj pri vseh, a pri večini ostanejo neopazne. Pri drugih pa se pojavijo v zavesti kot nenavaden občutek.
Zakaj ravno stopala? Ker so stopala glavna točka stika telesa s tlemi, predstavljajo enega najbogatejših virov senzoričnih informacij. Podplati vsebujejo gosto mrežo specializiranih receptorjev, med njimi Merkelove celice ter Meissnerjeva in Pacinijeva telesca, ki so vsi prilagojeni zaznavanju različnih vidikov pritiska, raztezanja in gibanja.
Merkelove celice se odzivajo na dolgotrajen pritisk in omogočajo neprekinjeno zaznavanje razporeditve teže po stopalu – ali se rahlo nagibamo naprej, nazaj ali na stran. Meissnerjeva telesca so občutljivejša na lahek dotik in drobne spremembe ter zaznavajo majhne premike, ki nastajajo med zibanjem telesa. Pacinijeva telesca, ki ležijo globlje v tkivu, pa so izjemno občutljiva na vibracije in hitre spremembe pritiska, zato lahko živčni sistem zazna tudi najmanjše motnje v stiku s tlemi.
V običajnih okoliščinah ti receptorji delujejo tiho, v ozadju, in nam omogočajo, da stojimo, hodimo in prenašamo težo brez zavestnega razmišljanja. Toda ko stojimo na robu prepada, se njihov pomen nenadoma poveča. Možnost napake se zmanjša. Majhne spremembe pritiska – rahlo zibanje telesa, prenos teže s pete na sprednji del stopala – dobijo večji pomen. Živčni sistem se odzove tako, da okrepi te signale; pravzaprav začne bolj pozorno "poslušati" stopala. Ta okrepljen občutek pa ni enak pri vseh.
Nekateri ljudje opisujejo nekakšno brnenje ali mravljinčenje v podplatih. Drugi občutijo težo, kot da bi jih stopala močneje "vlekla" k tlom. Nekateri imajo občutek, da bi morali s prsti na nogah nekaj oprijeti. Drugi opazijo rahlo nestabilnost, potrebo po mirovanju ali nenavadno zadržanost pri koraku naprej. Zakaj nekateri to občutijo tako izrazito, drugi pa sploh ne?
Del odgovora je v načinu, kako obdelujemo senzorične informacije. Signali iz stopal nastajajo skoraj pri vsakem človeku, ki stoji na robu prepada, vendar vsi ne dosežejo zavestnega zaznavanja. Možgani nenehno filtrirajo prihajajoče informacije in dajejo prednost tistim, ki se zdijo najpomembnejše. Pri nekaterih ljudeh je ta filter bolj prepusten. Drobne spremembe pritiska, zibanja in mišične aktivnosti pridejo v zavest kot jasen občutek v podplatih. Pri drugih možgani iste informacije obdelajo samodejno, ne da bi jih človek sploh zavestno zaznal.
Pomembno vlogo ima tudi pozornost. Ko nek občutek enkrat opazimo, ga možgani naslednjič lažje oziroma prej zaznajo. Razlike obstajajo tudi v senzorični občutljivosti. Nekateri ljudje preprosto bolje zaznavajo drobne spremembe dotika in položaja – imajo izrazitejšo propriocepcijo. Pri njih je sprememba nadzora ravnotežja na robu prepada bolj opazna.
Pomemben je tudi kontekst. Utrujenost, stres ali neznano okolje lahko povzročijo, da postane ta sistem bolj zaznaven. To pomeni, da sam občutek ni nič nenavadnega. Razlikuje se le stopnja, do katere ga zaznavamo.
- Michelle Spear, profesorica anatomije, Univerza v Bristolu, Anglija.
