Leta 1969 se med 15. in 18. avgustom na mlečni farmi v mestu Bethel, v bližini New Yorka, zgodi legendarni glasbeni festival Woodstock Music & Art Fair. Zbere se več kot pol milijona ljudi željnih dobre glasbe in sprememb. Odigra se dvaintrideset koncertov, ki se za vedno zapišejo v zgodovino glasbe. Jefferson Airplane, Jimi Hendrix, Santana, Creedence Clearwater Revival, The Who, Janis Joplin, Joan Baez, Joe Cocker in mnogi drugi. Veliko glasbenikov se iz takšnih in drugačnih razlogov povabilu na festival ni odzvalo. Med drugimi tudi The Doors, Led Zeppelin, Frank Zappa, Joni Mitchell, Jethro Tull, The Rolling Stones in The Beatles. Vsem je bilo hitro jasno, da so zamudili najboljši festival vseh časov. Kljub velikemu organizacijskemu kaosu, prometni norišnici in desetkrat večjemu številu ljudi od pričakovanega, nastopajočih in obiskovalcev ni odvrnilo niti močno deževje in blato. Pomembna je bila le glasba.
Kako naj iskrenost in primarnost Woodstocka tekmuje z današnjimi, do konca sfriziranimi in našminkanimi glasbenimi festivali tipa Coachella, kjer se govori predvsem o spektaklu? Na Woodstocku je 500.000 ljudi v ekstazo spravljala le moč glasbe - seveda ni zanemarljiva tudi moč prepovedanih hipijskih substanc. Kakorkoli, danes to vsekakor ni več dovolj. Kljub temu da tudi naš čas premore obilo dobre glasbe in da so prepovedane substance bistveno močnejše in nevarnejše, je temu treba dodati še ubijalski light show in video animacije, vratolomne točke in koreografije v megalomansko posebnih kostumih. Ljudje zmeraj govorijo samo o tem, kar so "videli" - in ne o tem, kar so "slišali". Že dolgo se več ne pogovarjajo o glasbi, ker ji že lep čas niso več pripravljeni zgolj prisluhniti. Glasbena industrija je modro uporabila našo banalno zasvojenost z vizualnimi dražljaji, sodobno tehnologijo in potrebo po odklopu. Samo da je party! Po svoje kar ironično in žalostno, da očetu vseh teh velikih festivalov, legendarnemu blatnemu Woodstocku, ni uspel zaslužen party za njegov abraham. Veliko smo lahko prebrali o razlogih za odpoved "Woodstocka 50" - od velikih težav s financiranjem, s primerno lokacijo, z odpovedjo nekaterih nastopajočih in podobno. V današnjem času sodobnih medijskih kanalov je propad takšne zgodbe nerazumljiv.
Povsem nerazumljivo je tudi to, da organizatorjem Woodstocka ni potegnilo že pred petdesetimi leti, da bi zavarovali in odkupili legendarno lokacijo v Bethelu. Tako so se pač znašli drugi, neprofitna kulturna organizacija Bethel Woods Center for the arts. Na mestu, kjer je potekal Woodstock, so postavili stalni oder v obliki amfiteatra, ponašajo se tudi z nagrajenim muzejem s stalno zbirko, posvečeno Woodstocku in šestdesetim letom, ter konzervatorijem za kreativne učne programe. Vsekakor so njihova vizija in vrednote neprimerno bližje idejam originalnega festivala, v primerjavi z listo izvajalcev propadlega "Woodstocka 50". Vso spoštovanje, toda Jay-Z in Miley Cyrus nikakor ne gresta v koncept Woodstocka. Po vsej verjetnosti bi se prvotna ideja festivala, "trije dnevi miru in glasbe", skoraj zagotovo sprevrgla v še eno Coachchello, Sziget ali Donauinselfest, torej v le slabo kopijo samega sebe …
V teh dneh igrajo na legendarni lokaciji Woodstocka, v amfiteatru Bethel Woods, tri glasbene legende z odličnimi spremljevalnimi skupinami v poklon originalnemu Woodstocku. Ringo Starr in njegov All Starr Band, Santana in The Doobie Brothers ter John Fogerty s Tedeschi Trucks Band in Grace Potter. Same glasbene poslastice. To je abraham, ki je všeč tistim, ki glasbo zares POSLUŠAJO. Woodstock, vse najboljše!
