Ker te dni od Woodstocka mineva že 50 let, ga vsi hvalijo, čeprav nihče ni bil tam. Če pa bi te dni Woodstock izvedli že petdesetič, bi ga vsi kritizirali, ker nihče ne bi bil tam.
Dejstvo je, da je Woodstock postal pojem zato, ker se ni nikoli več zgodil. Niti abrahamovske proslave mu niso uspeli organizirati. Oziroma, boljše, da je niso, saj bi čar neponovljivosti zbledel. Mami tisto, česar nimaš. Kar imaš, ne ceniš.
Kot da po Woodstocku ni bilo še veliko takšnih in celo večjih koncertov, festivalov, demonstracij mladosti, ljubezni, svobode, uporništva, cvetja, mamil … A so vsi naredili odločilno napako, ker so jih hoteli ponoviti. Najtežje je prvič. A le tako dolgo, dokler ni čas za drugič. Pa potem tretjič, četrtič, petič … Na, pa se celo pri enkratnem Woodstocku ponavljam. Seveda, to je le iztočnica za Festival Lent (pa še Zlato lisico).
Festival Lent je bil kar nekaj časa slovenski Woodstock. Ne govorim o glasbi, ker tu, seveda, ni primerljivosti, pa še spoznam se ne na to, temveč o imidžu prireditve. Tudi Festival Lent so hvalili tisti (od drugod), ki na njem niso bili. In tudi Festival Lent so z vsako ponovitvijo in vedno manj hvalili njegovi obiskovalci. Prvi so ga nehali hvaliti takrat, ko so začeli hvaliti tiste festivale, ki so posnemali Festival Lent, a oni so (bili) novi, Festival Lent pa star … Mariborčani pa so ga začeli kritizirati takrat, ko so nehali hoditi nanj … Postalo je moderno reči: "Na Lentu nisem bil že leta!" In izgovor je postal kritika: "Saj bi šel, a ni več tako, kot je bilo na začetku …"
Ni več tako, kot je bilo na Woodstocku pred petdesetimi leti, kjer so bili le tisti, ki so danes stari vsaj 70 let in jim spomin že peša, zato se namesto njih spominjajo tisti, ki tam niso bili? Ali ni več tako kot je bilo, ko smo bili ob Dravi mlajši kar 30 let in na Pohorju kar 50?!
Najtežje je ponavljati zato, ker tisti, zaradi katerih ponavljamo, nočejo priznati, da so vsako leto starejši!
Woodstock je postal pojem zato, ker se je zgodil le enkrat, toda bilo je dovolj, da je svoje seme (dobesedno in posredno) raztrosil po svetu. In, če bi šlo na Woodstocku le za glasbo, bi ga izvedli še velikokrat, a potem ne bi bil pojem, temveč le eden od mnogih. Tako pa je bil (glasbeni) festival le izgovor, da je duh ušel iz stekleničke in s svojo svobodomiselnostjo "okužil" še nas, ki tam sploh nismo bili in/ali sploh nimamo (glasbenega) posluha.
Saj je tudi Festival Lent "rodil" številne druge podobne festivale po Sloveniji in celo širše ter "okužil" številne generacije, ki so se na Lentu prvič zaljubile in prvič napile. Tako kot je, ne nazadnje, tudi Zlata lisica "kriva", da je slovenska smučarija postala svetovni pojem. Toda, naj oba kar ukinemo zato, ker sta se že tolikokrat ponovila? Festival Lent zato, ker B. B. King, James Brown in Ray Charles niso več živi? Zlato lisico zato, ker je iz nje zraslo Pohorje v največje slovensko smučišče, ki pa je šlo v stečaj?
Oziroma so njuni organizatorji nesposobni, ker ju uspejo izvesti vsako leto, navkljub woodstockovskim težavam? Pred 50 leti še mesec dni prej niso vedeli, na kateri travnik bodo spustili pol milijona hipijev, na Lentu pa se letos še teden dni prej ni vedelo, na katerem velikem odru se bo plesalo in ob katerem malem plavalo; za Zlato lisico pa se že pregovorno nobeno leto ne ve, ali sploh bo. Sprijaznimo se že in končno! Da je bil Woodstock le eden in le enkrat. Da smo (gledalci) vsako leto le starejši, ne pa tudi bolj sitni, kritični, naveličani, leni, dolgočasni, zapečkarski, zagrenjeni in že stari! In da (organizatorjem) ni dovolj le ponavljati, temveč je vsako leto treba izvesti (kot) Woodstock, vedno na novo, tako kot prvič in tako kot bi bilo zadnjič.
