Vsi smo lahko lepi

Kraljica se je, tako kot vsako jutro, občudujoče zazrla v zrcalo: "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej."
A, glej ga šmenta, zrcalo ji tokrat ni "pravilno" odgovorilo "Ti, kraljica naša, najlepša v deželi si tej", ampak jo je razkačilo z resnico: "Ti, kraljica naša, zelo lepa si, a Sneguljčica je še lepša kakor ti."
Kraljico bi skorajda razpočilo od ljubosumja, nevoščljivost in napuh sta ji razjedala srce, zato je lovcu naročila, naj Sneguljčico ubije. Da bo krivica, ki se ji godi, popravljena ... Ampak ali bi pokojna Sneguljčica res potolažila kraljico in predrugačila resnico? Ne, Sneguljčica je lepša od mačehe, naj bo živa ali mrtva. Marsikaj smo v brezobzirnem svetu povzpetništva in karierizma pripravljeni narediti, da bi nas drugi imeli za lepe in uspešne. Saj sploh ni važno, ali v resnici nismo lepi, obstajajo načini (tehnologija in kemija), s katerimi lahko prekrijejo grdoto. Ampak človek, ki je v interakciji z drugimi grd ali dela grdo, nikoli v resnici ne bo postal lep.