Bojan Tomažič
Beatli so se rodili v Nemčiji. V hamburškem klubu Indra so sredi avgusta proslavili šestdesetletnico prvega pravega nastopa skupine The Beatles. Nemška tiskovna agencija DPA je iz kluba, ki ima pri vratih nameščeno spominsko ploščo na dogodek, poročala s citati lastnika kluba. "Pozabite na Liverpool, kariera glasbene zasedbe The Beatles se je začela v Hamburgu. Tu so mladi glasbeniki položili temelje svoje svetovne slave. Tu so imeli 281 koncertov in na odru preživeli skupno 1200 ur."
Pred njihovim prvim nemškim nastopom v tem klubu je bil kabare, Indra se je prav takrat iz nočnega kluba, v katerem so se zbirali transvestiti, prostitutke, zvodniki, kriminalci in rokerji, spreminjala v rokerski nočni klub. "Fantje iz Liverpoola so trdo garali in plača v Nemčiji je bila zelo slaba. Vsak dan so štiri ure in pol stali na odru, ob koncih tedna še dlje, osem dni na teden," se spominjajo priče.
Tone Kregar: "Če bi se še enkrat rodil, bi bili Beatli še vedno prepričljivo na prvem mestu"
Bitli, bitlesi in bitlezi so bili tudi slovenski
Tako so začeli idoli svoje generacije, ki še zdaj veljajo za najpopularnejšo rockovsko skupino na svetu. Seveda so tudi v Sloveniji takoj dobili privržence, Radio Luksemburg jih je vrtel in rojevali so se domači posnemovalci. Mariborska Čudežna polja so bila med najboljšimi, Slavc L. Kovačič jih je še posebej globoko začutil. Slovenija ima zdaj v evropskem merilu tudi uspešen cover bend Help, glasbenike, ki igrajo pesmi The Beatles, se podobno oblačijo, imajo bitles frizure. Glasba bitlov, bitlsov, bitlzov - ali kakorkoli smo jim že rekli - tudi tako še živi.
Slavc je naš John Lennon
S to glasbo sem gor rasel in bila je simbol takratnega časa, ki nas je zaznamoval za vse življenje, Slavc L. Kovačič pove, zakaj je imel in še ima rad Beatlese.
"Leta1965 sem imel svoj bend Skati, ki je izvajal izključno skladbe Beatlov. Imel sem to srečo, da imam glasilke z Ĺennonovim registrom, kar je kasneje botrovalo temu, da smo Čudežniki ustvarili Beatles show, s katerim smo zmagali na mednarodnem festivalu v Avstriji. Niti zavedali se nismo, da smo bili prvi evropski cover band Beatlov. Menedžerji iz vse Evrope so nam pod nos tiščali pogodbe za turneje po Evropi, a zaradi študijskih obveznosti nismo zagrabili življenjske priložnosti." Imitatorji iz Madžarske, ki so bili manj originalni kot oni, so bili kasneje celo na sprejemu pri angleški kraljici. "Deseti album smo čudežniki posvetili Beatlom skupaj s producentom Otom Pestnerjem, prav tako zaljubljenim v štiri čupavce iz Liverpoola, Oto me je takrat klical kar John ali Lennon." Naš John Lennon je napisal slovenski teksta za You Gonna Lose That Girl (Madona ljubim jo) in Nowhere Man (Novi dan), za katera so posneli priredbi z originalnimi inštrumenti in ojačevalniki.
"Glasba Beatlov je poslušljiva in je predstavljala mušter pri ustvarjanju lastne produkcije marsikaterih izvajalcev takrat in pozneje. Tudi vokalne harmonije so zelo specifične. Mi smo se jih posluževali predvsem pri naših prvih avtorskih pesmih, kot so Boogie dama in Ljubo doma, kdor ga ima, v katerih se še kako čuti vpliv naših idolov. Takrat, v šestdesetih, sem si pričel puščati dolge lase in jih imam še danes, ponazarjajo uporništvo takratne družbene revolucije."
Kovačič tudi pove, da ni dneva, da ne bi na radijskih postajah slišali kakšne skladbe Beatlov, pa tudi številni njihovi hiti so večni, kar govori o njihovi nesmrtnosti.
"Na Hey Jude smo plesali in se lizali"
Pisatelj in pesnik Franjo Frančič o The Beatles pravi, da jih je spoznal leta 1982 pri študijskem kolegu Vidmarju v Domžalah. "Čeprav so mi bili bližji Deep Purpli, Lou Reed in Janis Joplin. Bila je melodična muzika, drugačna od ostale, besedila zanimiva, na Hey Jude smo plesali in se lizali." V njihovi glasbi je slišal Elvisa Presleyja, Boba Dylana. "Same histerije okoli benda nisem razumel, tudi danes je ne." Poudari še to, da je John Lennon s svojim mirovništvom in pacifističnimi besedili nedvomno dal pečat času. "Zdaj je v glasbi veliko štance, dolgčas, tako, da poslušam stare komade, Azro, obvezno, Ekaterino Veliko, Pengova, Breclja in seveda Janis in Cohena."
Lennon proti brezbarvnosti in brezokusnosti
John Lennon (1940-1980) je med njimi izstopal. "Bil je nekdo, ki si je upal odkrito nastopiti proti ameriškim verskim blaznežem, vojaškim norcem in lepim dušam vseh mogočih brezbarvnosti in brezokusnosti. Toda ne pozabimo, da sta tudi Paul McCartney in George Harrison zastopala stališča, ki so bila vse prej kot malomeščanska. McCartney je denimo v svojih zrelih letih, 1993, nastopil z Allenom Ginsbergom kot somišljenikom v Ginsbergovi pesmi A Ballad of American Skeletonsm," poudari Muršič. The Beatles so bili tipičen otrok druge svetovne vojne in povojnega časa. "V marsičem, v dobrem in slabem, utelešajo duha svojega časa: radikalno kritiko obstoječega sveta in iskanje načinov, kako ustvariti boljšega."
Če kaj, se danes še kako zavedamo moči in nemoči popularne kulture. "Na eni strani omogoča izražanje alternativ, na drugi strani je del problema. Moje glavno vprašanje je: ali je takšna vsesplošna revolucija, kot so jo živeli The Beatles, danes sploh mogoča? Bi danes sploh kdorkoli opazil štiri takšne mladoletnike in njihov potencial?"
Bil za Stonese, a stvari so večplastne
Na vprašanje Beatli ali Stonesi zanj kot najstnika v začetku sedemdesetih let ni bilo nobene dileme, seveda Stonesi in ne mucki Beatli. "Če že kaj od Beatlov, potem albumi Let in Be in Abbey Road, z Revolverja Tomorrow Never Knows, s Sgt. Peppersa pa le A Day in a Live. Seveda sem v svoji zbirki plošč, da bi bila kompletna, moral imeti vsaj Modri album. In če kdo od Beatlov, potem John Lennon in George Harrison. Ko mi je takrat prijateljica rekla, da so Bitli najboljša skupina vseh časov, mi sploh ni bilo jasno, da lahko nekdo (še) tako misli. In to sredi sedemdesetih let. Seveda sem kasneje ugotovil, da so stvari veliko bolj večplastne. Recimo odnos med Beatles in Rolling Stones. Pa recimo pretres, ko sem ugotovil, da je nekatere meni najljubše pesmi Beatlov napisal prav tisti osladni deček Paul. Recimo Eleanor Rigby. Večna klasika."
Življenjska zgodba ranljivega in ranjenega Johna Lennona, zdravljenje njegovih travm tudi s pomočjo pesmi, je tudi zgodba o odraščanju marsikaterega mladega Liverpoolčana v petdesetih in šestdesetih letih, spomni Poštrak. "Vendar nihče svojega odraščanja ni povzel tako kot John v svojih pesmih. Tudi ostali, Paul, George, Ringo in Pete Best, so vsak po svoje predstavljali odraščanje v Liverpoolu v tistem času. Paul je predvsem tankočutno opisoval tisto, kar se je dogajalo okoli njega. Zame, poslušalca, so Beatli sivino in puščobo obarvali, da je bilo življenje ne le znosnejše, ampak pravzaprav čisto zanimivo, celo vznemirljivo. Hecno, da sem to doživljal leta 2019, na jesen, za nazaj. Spet smo bili mladi."
So ljubezen iz zgodnje mladosti
Pisec o glasbi in glasbenik Matej Krajnc je imel Beatle zmerom rad. "So ljubezen iz zgodnje mladosti, ki je skozi leta prešla v vedno vnovično spoštovanje in čudenje nad glasbenim pogumom in inovativnostjo znamenite četverice. Še danes se čudim in raziskujem."
Da bi lahko zaigral njihovo Hey Jude
Beatli so bili ljubezen na prvi posluh in iniciacija v rokenrol v najširšem pomenu tudi za Toneta Kregarja, pevca skupine Mi2. "Prvič sem jih slišal še kot otrok oziroma v obdobju, ko sem začel raziskovati glasbo in ko mi Srebrna krila in Novi fosili nekako niso bili več dovolj. Eden glavnih razlogov, da sem se pri dvanajstih začel učiti kitaro, je bila prav želja, da bi lahko zaigral njihovo Hey Jude, pa čeprav nisem razumel besedila in bi danes moral pošteno ponoviti akorde. Ne vem, kaj je bilo tako usodno, ali njihova glasba, vsa ta melodika in harmonije, ki mi je zlezla pod kožo, ali frajerska podoba svobode in samozavesti, po kateri sem, podeželski mulc, hrepenel. Verjetno oboje in še kaj, kar racionalno ni mogoče razložiti. Beatlov seveda ne poslušam vsak dan, a vsake toliko nujno potrebujem njihovo terapijo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
