Čeprav Slovenci nismo znani po pikantni hrani, je svet tudi k nam prinesel navdušenje nad vrtninami, ki imajo izrazit, pikanten, celo zelo pekoč okus. Nekatere so zanimive zato, ker rastejo hitro in si v skledah in loncih lahko pridelamo nekaj vitaminov, druge so na vrtu koristne, tretje pa prinašajo prav poseben, oster okus številnim jedem.
Čili sodi med paprike, torej med razhudnike. Gojimo ga zaradi plodov, ki so lahko zelo ostrega ali blago ostrega okusa. Ker sodi med razhudnike, moramo to upoštevati pri načrtovanju kolobarja. Paprike in čiliji imajo veliko težav z virozami in škodljivci, zato je vsaj dvoletni kolobar obvezen, če želite te vrtnine pridelovati dalj časa. Čili pridelujemo na enak način kot papriko.
Setev pričnemo nekoliko bolj zgodaj, za pridelavo v rastlinjaku lahko že v sredini januarja, za pridelavo na prostem pa v sredini februarja. Rastline sprva rastejo počasi, a to ni značilno za prav vse sorte. Pri vzgoji sadik je potreben zelo svetel in topel prostor. Zalivanje naj bo zelo skromno, kajti preveč mokra zemlja jih hitro umori, posebno na začetku rasti. Pikiranje je zelo priporočljivo, saj z njim vzgojimo globlji in bolj razvejan koreninski sistem.

Skovilova lestvica ostrine

Poglavitna značilnost čilija je ostrina. Iz tega so ljubitelji te zanimive plodovke naredili celo znanost. Ostrino čilija merimo v posebni, skovilovi lestvici; ta ima od nič do preko milijon enot.
Čili uvrščamo v štiri vrste iz rodu Capsicum. Najbolj blaga skupina je Capsicum annuum, v kateri je tudi paprika. Pri nas iz te skupine lahko kupimo seme sorte anaheim s koničastimi zelenimi blago pekočimi plodovi, fire cracker z okroglimi plodovi v različnih barvah, japaleno, ki ima zelene podolgovate plodove, in njegovo manjšo različico serrano mini jalapeno, ki je s podolgovatimi zelenimi plodovi tudi lep okras na balkonih in v koritih, tondo picante calabrese z srednje velikimi zelenimi okroglimi plodovi, zagotovo pa ljubitelji posedujejo še številne druge sorte. Opozarjam, sorte iz družine C. anuum se lahko križajo s sladkimi paprikami. Vsi, ki si sami pridelujete seme, zato teh sort ne pridelujte v bližini sladke paprike in sladkih feferonov. Če ne gre drugače, potem potrgajte prve cvetove ostrih sort in poberite seme iz prvih plodov sladkih.
Vrsta C. frutescens ima že bolj ostre plodove. V to skupino sodi čili, iz katerega izdelujejo znano omako tabasco, žal tega semena pri nas na policah trgovin še ni. Nato sledijo C. baccatum, C. pubescens in C. chinese - to so najbolj pekoči čiliji na svetu. V tej skupini lahko pri nas kupite sorto habanero različnih barv srednje velikih podolgovatih, nagubanih plodov in mushroom, pri kateri prav tako lahko izbirate barve plodov prav posebne oblike, ki spominja na gobo. Pri teh sortah je izredno majhna verjetnost, čeprav je strokovnjaki ne izključujejo, da bi prišlo do križanja s sladkimi paprikami. Kljub temu velja, da - vsaj pri sladkih sortah - raje poberite seme plodov prve ali druge etaže.

Čiliji kot insekticid

Čilijeve plodove lahko shranite za zimo vložene ali posušene. Slednje potem noč pred uporabo namočimo v toplo vodo ali preprosto zmeljemo. Ostri čiliji so tudi učinkovit insekticid. Zmešamo dve žlici mletega čilija z litrom vode, dodamo še malo detergenta za posodo in škropimo okoli prizadetih rastlin; mešanica naj bi odganjala tudi polže. Ker sama nisem ljubiteljica ostre hrane, čilijev nimam. Prosim pa bralce, da preizkusijo ta recept in mi sporočijo rezultate, predvsem proti polžem, ki nam vsem kradejo veselje do vrtnarjenja.
Še ena zanimivost, ki buri duhove številnih vrtičkarjev. Čiliji se križajo s paprikami, kot je zgoraj napisano, med sabo se vrste le težko križajo. Rezultat križanja - ostri plodovi - je viden še v naslednjem letu. To pomeni, da lahko rastejo vse rastline skupaj in plodovi ne bodo ostri, če ne boste pobirali semena. Vsekakor se lahko križajo samo rastline znotraj iste vrste (kot je na primer Capsicum anuum), nikakor pa se ostrina plodov ne bo prenesla na druge zelenjadnice, tudi na paradižnik ne, kot se mnogi bojijo.

Tudi cvetlice so lahko zelenjava

Zelo zanimivo je, kako je človek kategoriziral rastline v različne skupine. Tipičen primer so prav kapucinke (Tropaeolum majus). K nam so prišle kot cvetlice enoletnice. Dokler nas ni Jelena de Belder poučila, da so užitni njihovi cvetovi. Danes vemo, da so užitne cele, jemo cvetove, liste, plodove, ki jih vložimo v kis ali slanico. Imajo prijeten, ostro pikanten okus. Uporabljamo jih kot začimbo namesto kaper. Ker sem ravno zadnjič jedla vložene po res odličnem receptu, naj vam ga zaupam: kilogram sladkorja, kilogram belega vinskega kisa, 200 gramov soli zavremo in s tem prelijemo plodove kapucink. Odlični so.
Kapucinke so dokaj velike rastline, večina sort je plazečih. Kljub temu ne smejo manjkati na zelenjavnem vrtu. Sadimo jih na obronke gredic, saj preganjajo številne škodljivce, tako nadzemne, kot so uši, koloradski in drugi hrošči, kakor podzemne, nematode in strune. Najboljše so ob krompirju in med njim, ob paradižniku, papriki, jajčevcu in bučnicah. Gojimo jih lahko v loncih in koritih ob teh zelenjadnicah. Tudi sadjarji jih sadijo ob sadno drevje, ker preganjajo krvave in druge uši ter druge škodljivce, ki radi pridejo na drevesa po deblu. Vsekakor jih ne sadimo ob mlado, komaj posajeno drevje. V jeseni jih ne pulimo, zadelamo jih v tla z vso listno maso in tako še dodatno zasmrdimo življenjski prostor strunam, nematodam in celo voluharju.
Kapucinke lahko pridelujemo preko sadik, kar je priporočljivo, saj potem hitreje zacvetijo, lahko pa jih sejemo tudi direktno. Ne sadimo oziroma sejemo jih prezgodaj, ker potrebujejo nekaj toplote, nekje v začetku maja pa je zanje običajno že dovolj toplo. Na vrtu se običajno kar same zasejejo, zato je potrebnih nekaj sadik samo prvo leto. Če je vrt pregnojen, slabo cvetijo, v pusti zemlji pa so zelo lep okras. Iz njih lahko naredimo insekticid, ki preganja nekatere škodljivce. Sveže poganjke in cvetove prekrijemo z vrelo vodo, da rahlo plavajo. Pustimo stati deset do dvajset minut, maso stisnemo in precedimo. Ne redčimo je. Pripravek deluje na koloradskega hrošča, bolhače, gosenice in nekatere vrste uši. Lahko ga hranimo v temnem in hladnem prostoru do dveh mesecev.