Volkswagen: Herbertu Diessu ni odzvonilo

Zvonilo in odzvonilo naj bi Herbertu Diessu, izvršnemu direktorju največjega evropskega avtomobilskega združenja Volkswagen. Razlog je, recimo, znan: pred časom je prepričano dejal, da je v koncernu v nevarnosti vsaj 30 tisoč delovnih mest. Storilnost oziroma produktivnost v Wolfsburgu, kraju, kje je VW doma in kjer ima koncern tudi največjo tovarno, je primerjal s tistim, kar naj bi naredili v za zdaj še nedelujoči Teslini tovarni v bližini Berlina. S to primerjavo in predvsem z napovedjo o morebitni izgubi nekaj deset tisoč delovnih mest ni razburil samo zaposlenih in morda tistih, ki odločajo o njegovi usodi, pač pa tudi nemško javnost.

Koncern je industrijski velikan, ki ima veliko težo v celotnem nemškem gospodarstvu in seveda tudi v "domači" zvezni deželi Spodnja Saška. Zadnja leta si z japonsko Toyoto podaja lovoriko največje avtomobilske korporacije na obli, ustvari približno 40 odstotkov svoje prodaje na Kitajskem, zato tudi v vladnem Berlinu pozorno prisluhnejo temu, kar se dogaja v Wolfsburgu. Herbert Diess je v VW prišel skoraj usodnega leta 2015, ko je z vso silo izbruhnila afera Dieselgate. Tri leta kasneje se je zavihtel na najvišji operativni položaj korporacije in predstavil strategijo razvoja, ki v ospredje postavlja izrazito usmeritev v elektrifikacijo avtomobilov. Zadnja leta že omenjeno ameriško Teslo, ki je izjemno izkoristila – načrtno ali zgolj naključno – vse tisto, kar je prinesla pandemija, pogosto uporablja za primerjavo. Znani so njegovi precej neobičajni, morda tudi izvirni prijemi, ko gre za prepričevanje manj prepričanih o ustreznosti njegovih poslovnih zamisli. Prav to pa je razburilo tako zaposlene kot vodstvo koncerna – v nadzornem svetu sedijo predstavniki družin Porsche in Piëch, ki preko družbe Porsche SE lastniško obvladujeta Volkswagen –, da so se vendarle odločili ugotoviti, ali si Diess še zasluži zaupanje.

Trajalo je nekaj tednov, da so se strasti nekoliko unesle in pomirile, pri čemer pa se je moral Diess strinjati z nekaterimi spremembami. Po novem je vodenje matičnega Volkswagna v rokah bivšega šefa češke Škode, 51-letnega Thomasa Shäferja. Nekdanji prvi mož matičnega VW Ralf Brandstätter pa je dobil novo zaposlitev, saj postaja odgovoren za Volkswagnov položaj na Kitajskem. Diess naj bi se po novem bolj posvetil zgolj korporaciji in se (verjetno) manj ukvarjal z operativnimi problemi. S tem ko je nadzorni svet hkrati sprejel in potrdil finančni načrt za pet let (na voljo bo okoli 159 milijard evrov, vsaj tretjino tega denarja bodo namenili elektrifikaciji modelske ponudbe), je potrdil, da Diess ustreza. Ni mu torej odzvonilo. In s tem se je strinjal tudi svet delavcev. Kakšen svet?

Za tiste, ki se še spomnijo časov, ko se je o samoupravljanju govorilo in pisalo z veliko, zveni Volkswagnov svet delavcev zelo podobno kot delavski svet. In tudi v resnici je med njima vsaj nekaj vzporednic. Svet delavcev (Konzernbetriebsrat) ima v nemškem avtomobilskem kolosu pomembno vlogo. Tako pomembno, da je ni mogel zaobiti niti skoraj odstavljeni Diess, pa čeprav je VW delniška družba. Ko je začel oznanjati tisto o nevarnosti za 30 tisoč zaposlenih, se je ob vseh drugih oglasila tudi Daniela Cavallo, prvi človek Konzernbetriebsrata. Potomka prvega vala italijanskih delavcev v obljubljeni Nemčiji je letos na tem mestu zamenjala dolgoletnega predsednika Bernda Osterlocha. Tudi ta ni bil zgolj simpatična figura, pač pa zagret, vendar kooperativen zaščitnik nekaj deset- ali celo stotisočglave množice zaposlenih. Ti so, zanesljivo ne vsi, velika večina pa, znotraj mogočnega nemškega sindikalnega združenja IG Metall. To ni le največje v Nemčiji, pač pa tudi v evropskem merilu. Temu primerna sta moč in teža sveta delavcev v VW. Ko je Diess začel streljati s skoraj vsemi topovi, se je oglasila Cavallova. Znana je njena izjava, da "je fino, ker pošilja lepe razglednice iz lepih krajev, toda polprevodnikov še vedno ni". S tem je opozorila na veliko težavo, ki že precej časa tare nemški avtomobilski konglomerat, pa tudi na to, da bi Diess moral storiti kaj več in ne le z višine govoriti o morebitnih presežnih delavcih. In je bilo dovolj, da je moral prvi človek koncerna stopiti korak nazaj. Morda tudi dva.