V NEDELJO

Vezenine, ki rušijo stereotipe: Ženska naj (ne) ugaja, pridno sledi in veze

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Kuham in čistim, torej sem.
Bojan Tomažič

Vezenje je bilo pri nas obvezen del učnega programa od uvedbe obveznega osnovnošolskega pouka leta 1869 pa vse do šestdesetih let 20. stoletja, še zdaj je marsikje izbirni predmet ali krožek. V društvih delujejo skupine, ki ustvarjajo stenske krpe, velikonočne in božične prtičke, posteljna, okrasne blazinice, zavese, posteljnino in še kaj, vezilje torej še ustvarjajo male in velike umetnine. Ne več toliko takšnih, kot so bile prej pogoste, z Jožefom ob oslu in Marijo z Jezuščkom na njem, ki potujejo v neznano, in spodaj piše Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče, a še vedno z voščili o sreči, ki naj bo vsak dan večja, nesreča naj zbeži, se ljubezen osveži. Umetnice in umetniki pa so tradicionalen medij uporabili za vezenje sporočil o osvobajanju od stereotipov, o ženski emancipaciji in o razbijanju tabujev. Takšne izdelke, s sodelovanjem slovenskih umetnic, zdaj predstavljajo v Beogradu v galeriji Remont, v februarju bodo na ogled v Kranju.

Saša Bezjak, Mirjana Đotunović Mustra in Amalija Stojsavljević ob odprtju razstave v Beogradu
Bojan Tomažič

Amalija Stojsavljević, kustosinja razstave netradicionalnih vezenin, poimenovane Hand job, ročno delo, spomni, da so bile vezenine v preteklosti pokazatelj družbenega in gmotnega statusa hiše, regionalne in narodne pripadnosti. "Čeprav so jim dajali pozornost samo zaradi tradicije, lepote in spretnosti, so zmerom imele še druge kontekste in aspekte, tako da vezenje nikoli ni bilo samo fizično vlečenje niti skozi platno, z njim se je oblikovala ženskost, a tudi feminizem, protest, pomen neformalnega pogovora, vzporedna zgodovina."

Poudari, da moč vezenine tiči v njeni zmožnosti, da spoji kulturološko nasprotujoče si pojme, kot so zasebno - javno, zadovoljstvo - obvezno delo, spretne roke - pametna glava, patriarhat - ženska emancipacija, staromodno - moderno, individualno - kolektivno, umetnost - obrt. "Lahko deluje tudi terapevtsko, služi kot svojevrsten zgodovinski arhiv marginaliziranih skupin in reprezentant glasov, ki se ne slišijo." Povsem odveč je predsodek, da je vezenje nekaj tradicionalnega, zaostalega, posnemajočega in da tega ni treba več početi.

Odstrte dimenzije umetniških vezilj

Na razstavi je mogoče videti izvezene grde besede (Nina Babić), s katerimi moški obkladajo ženske, da se spomnimo, v kako patriarhalni družbi še vedno živimo, pod izvezenimi nakupljenimi stvarmi iz trgovine piše, da ni večje bede, kot je to, če se človek na potrošnika zvede. Ob ženski v kuhinji piše: "Kuham, čistim, torej sem!" Avtor slednjih je kolektiv NEpraktične ženske, ki razbijajo škodljive vplive verskih prepričanj o tem, kakšni morajo biti družinski odnosi. Motiv za vezenino je tudi današnji časopis (Milica Dukić), iz pogovorov med vezenjem je nastal družbenokritičen dokumentarni film (Mirjana Đotunović Mustra), otroški obrazi, ki jih je izvezla Mia Arsenijević, slikajo svet, kakršen bi moral biti.

Slovenski akademski slikarki, kiparki, oblikovalki Mojca Senegačnik in Saša Bezjak sta med tistimi, ki odstirajo zastrte dimenzije, predstavljajo nove poglede na vezenje. "Pogosto se v delih ukvarjam z vprašanjem vrednotenja obrtnih izdelkov v primerjavi z umetniškimi deli ter stereotipizacijo in polarizacijo umetnosti na umetnost in tako imenovano žensko umetnost," pove prva. "V seriji del, poimenovanih Ročna dela, se poigravam z uporabo vezenja kot stereotipno ženskega, v smislu pridnosti, truda, vztrajnosti, visoko ovrednotenega početja, ki je bilo eno redkih izraznih sredstev, ki so ga moje prednice pred stoletji sploh imele na voljo. Ustvarjam redefinicije nekdanjih vezenih izveskov za kuhinje in drugih dekorativnih tekstilnih elementov, ki so jih ženske kot doto ustvarjale in prinašale v svoja odrasla življenja."

Mojca Senegačnik: "Nekega dne sem strastno slikala in rdeča akrilna barva je kapljala na vse strani."
Osebni arhiv

Prtički Mojce Senegačnik niso iz doma stkanega platna, ampak kosi grundiranega slikarskega platna, poleg preproste, neposredne in namerno neolepšane risbe ženskega spolovila, so z rdečo nitjo izvezeni napisi, ki cinično apelirajo na edino družbeno sprejemljivo pozicijo ženske, ki naj ugaja, pridno sledi in predvsem ne izstopa. "Gledalcu postrežem z grobim soočenjem z lastnimi predsodki, sama se soočam z vsemi prednostmi in tudi omejitvami, ki jih prinašajo vloge, v katere je ženska postavljena ali si jih izbira sama, saj sem umetnica, mati, hči, subjekt, objekt, slehernik z željo biti slišan."

Bela poroka je vezenina, poškropljena z rdečo barvo, s krvjo. "Ob materini bolezni sem se po 35 letih začela vračati domov, odšla zaradi študija, potem sem drugje zasnovala družino," razlaga Mojca Senegačnik. "Skrbela sem za njo in ena od sob je postala tudi moja umetniška rezidenca. Nekega dne sem strastno slikala in rdeča akrilna barva je kapljala na vse strani. Iz družinske garderobne omare sem vzela staro krpo, jo položila na tla, da bi jih zaščitila. Kmalu sem ugotovila, da je tkanina del posteljnine iz mojega otroštva, bombažno pregrinjalo, staro skoraj 50 let. Rdeči madeži na platnu so bili videti kot simbolni znaki ženske menstruacije ali prvih spolnih izkušenj, začela sem razmišljati o svojem odraščanju, o čudnih občutkih ob prvi menstruaciji, ko sem postala veliko dekle, o puberteti, o novih občutkih in izkušnjah, telo in duša sta se spreminjala in ni bilo več vrnitve v nedolžno otroštvo. Izgubila sem nedolžnost in rdeči madeži na majhni otroški postelji so pričali o tem."

Spomni, da takšni krvavo rdeči madeži obstajajo na ženskih posteljah ob vsaki življenjski spremembi, zato je naredila z rdečo barvo poškropljeno vezenino z napisom Pridi, dala ti bom cvet. Ob tej umetnini je veliko asociacij, tudi na trpljenje številnih deklet, ki jih prodajajo kot neveste, na prisiljene v otroško prostitucijo, na spolne sužnje, izkoriščane in trpinčene ženske.

Izvezeno materino odrekanje

Saša Bezjak je imela srečo, da je bila teta krojačica, te so običajno tudi vezle, in da so se v družini v več generacijah ukvarjali z ročnimi deli. "Stara mama je veliko vezla, delala je zanjo značilne rože. Enkrat sem za rojstni dan dobila darilo kot nikoli, prtiček narejen izpod rok mojih sorodnic v slogu stare matere, z napisom v mojem slogu: jebeš patriarhat. To je bil zadetek v polno, združili smo tradicionalno s sodobnostjo, ponosna sem na svoje." Tudi njej so v spominu ostale vezenine z napisi s sten v kuhinjah in dnevnih sobah iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so izžarevale spretnost in vztrajnost vezilj. "Zdajšnje vezenine, ki jih prodajajo na stojnicah, niso tako zanimive, večina je kičastih, povsem drugačne so, kot so bile tiste ob pojavu vezenja v naših krajih."

V izvezenem časopisu je tudi vest iz Slovenije.
Bojan Tomažič
Vezenina, ki sproča, da je potrošništvo bedno
Bojan Tomažič

Ročna dela so bila sprva del uporabnih predmetov, zabeležen začetek seže v 5. stoletje pred našim štetjem. "Pri oblačilih je imelo vezenje namen ojačitve in okrasa. Vezenje se je uporabljalo tudi pri verskih predmetih, predmetih za gospodinjstvo, bilo je znak statusa, v srednjem veku so obstajale delavnice vezenja, v Angliji in njenih kolonijah, v 18. stoletju, so hčere bogatih družin vezle in je bil to znak razvoja iz deklice v žensko in znak družbenega statusa."

Vezenje je postalo tudi ljudska umetnost. Učenje ročnih del je bilo dolgo časa nadomestek za formalno izobraževanje, ki ženskam ni bilo dostopno. Ko se je leta 1832 pojavil prvi vezilni stroj, se je zgodila velikanska sprememba. "Vezenje je nekoč bilo tudi sredstvo za dokumentiranje življenja, danes gre bolj za dekoracije in za zapolnitev prostega časa." Vezenine so tudi velike umetnine, spomni na Atelje 61 iz Novega Sada, ki deluje od leta 1961, v njegovi delavnici so nastale velike tapiserije prepoznavnih umetnic in umetnikov. "Fantastična Jagoda Buić je delala neverjetne prostorske tapiserije. Njene in od drugih so na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani."

Kaj vse grdega moški govorijo o ženskah.
Bojan Tomažič
Bela poroka je vezenina, poškropljena s krvjo.
Bojan Tomažič

Saša Bezjak se 25 let ukvarja z risbo, torej s črto, od 2005 tudi z vezeno risbo. "Vezenino, diptih, ki je razstavljen v Beogradu na razstavi, sem naredila kot poklon izjemnemu umetniku in profesorju Tomažu Brejcu, največji avtoriteti v umetnosti večini od tistih, ki smo lahko obiskovali njegova predavanja. Narisala sem risbo, mama mi jo je s šivi utrdila." Velik del njene vsebine v likovnem izražanju se dotika problematike družine in osebne izkušnje. "Ko sem postala mati dveh sinov, sem se najprej počutila, kot da se odrekam svobodi, ki sem jo pred rojstvom na veliko živela tudi kot alternativka v svojih začetkih, v mladinskem klubu na Tratah. In izpod mojih rok so se risale težke risbe te nesvobode, utesnjenosti, o kateri je v naši družbi še danes prepovedano govoriti na glas. Mama je najsrečnejša, najbolj ljubeča, a po drugi strani ženska, ki se vsemu odreka za novo bitje. Še dolgo po rojevanju so se mi pred očmi risale risbe nosečnosti kot simboli, ki jih pravzaprav še danes čisto natančno ne razumem." Zato da bi ženskemu odrekanju posvečali več pozornosti in pomoči, je razstavila vezenino z nosečnico.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?