Naši predniki so uživali meso poredko, nemalokrat enkrat tedensko ali mesečno. Meso je bilo drago, zato je bilo redno uživanje mesa in mesnih izdelkov stvar družbenega prestiža in je simboliziralo socialni elitizem. Kruh, krompir in zelenjavo pa so jedli "drugorazredni" državljani, ki so z zavidanjem zrli na krožnike bogatih in si mislili: bogati in učeni že vedo, kaj je dobro.
Naraščajoče povpraševanje po mesu, mesnih izdelkih, mleku in mlečnih izdelkih ter jajcih je ustvarilo obilnejšo in pestrejšo ponudbo. Nastala je mogočna prehranska industrija, ki je izkoristila poslovno priložnost ter z ofenzivno nenehno propagando ustvarila prepričanje o izjemni pomembnosti živalskih beljakovin, ne da bi povsem nedvoumno pojasnila, po čem se meri ta pomembnost, in bi mi to pojasnilo sprejeli. Preprosto smo jo nekritično sprejeli in videti je, da jo sprejemajo družbe, ki nikoli niso uživale mesa, vsaj ne v takšnih količinah, kot je to običaj danes v industrijsko razvitih državah. Posledica je drastično povečanje prehranskih bolezni. Sčasoma se je ob izdani pomoči industrijskih nutricionistov izoblikovalo prepričanje, da je meso nekaj koristnega, nujnega in nenadomestljivega za naše zdravje.
V (pra)zgodovini hrane ni bilo v izobilju in ljudje so bili prisiljeni jesti tisto, kar so imeli na voljo v različnih obdobjih in predelih sveta. Za hranjenje so porabili toliko časa in energije, kot ju danes porabijo živali, ki ne počnejo drugega, kot da se hranijo in počivajo. Lovljenje živali in njihova priprava za hranjenje ter nabiranje plodov (iskanje kalorij) pač zahteva veliko časa.
Veliko mesa, veliko bolezni
Nikjer nisem zasledil logično ali znanstveno podprte teze, da bi ljudje naravno hrepeneli po mesu. Naj vas samo spomnim, da v času paleolitika kot tudi prej in kasneje ni bilo soli, popra, sladkorja, marinad ali drugih začimbnic, s katerimi bi izboljšali okus mesa, ki samo po sebi ni okusna snov, zato dvomim, da bi ga kdo jedel zgolj zaradi užitka.
Res je, da nekatera ljudstva uživajo pretežno meso in drugo živalsko hrano. Vsem znani so Inuiti (Eskimi), ki v preteklosti niso imeli druge izbire kot ribe ali kakšno drugo meso in kitovo olje. Uživali so surovo, posušeno ali kuhano meso. Z uživanjem surovega mesa so zaužili tudi kar nekaj (po ocenah okrog 15 odstotkov) ogljikovih hidratov v obliki glikogena, ki je v mišicah in jetrih živali. Prav tako je v mastnih tkivih veliko vitamina D3, kar prispeva k zdravju. V številnih raziskavah so ugotovili, da so njihove arterije zamašene, raven holesterola previsoka, da imajo previsoko smrtnost zaradi možganskih kapi, njihove kosti pa so krhke. Poleg tega živijo do 20 let manj kot drugi. Podobne zdravstvene posledice zaradi podobne hrane doživljajo tudi Masaji, ki živijo povprečno 30 let manj kot ljudje v razvitih državah. Tudi pripadniki drugih ljudstev, ki se prehranjujejo pretežno z mesom in drugo hrano živalskega izvora, živijo krajši čas, imajo zamašene žile, pred prezgodnjo smrtjo zaradi kardiovaskularnih težav jih rešujejo veliki telesni napori, ki zagotavljajo večjo pretočnost žil v primerjavi s sedečimi prebivalci razvitih držav. Nasprotno pa v revnih predelih Azije, kjer je življenje prav tako zelo težko in prebivalci uživajo pretežno škrobno hrano, nimajo tovrstnih zdravstvenih težav.
Inuiti in druga mesojeda ljudstva so lahko dokaz, na kako hude in nezdrave prehranske razmere se lahko človek prilagodi, nikakor in v nobenem primeru pa ne morejo služiti kot dokaz, da je njihov način prehranjevanja zdrav in splošno sprejemljiv. S hrano živalskega izvora lahko preživimo, medtem ko za dobro zdravje in splošni napredek potrebujemo škrobno hrano, zelenjavo in sadje.
Danes ne jemo hrane z mislijo na zdravstvene koristi, ampak zaradi užitkov, navajenosti, priročnosti
Naši zobje so večinoma ravni in primerni za mletje, ne trganje, slina mesojedcev ne vsebuje alfa amilaze - encima, čigar edina naloga je presnova škroba. Naše črevesje je dolgo in primerno za dolgo trajajočo presnovo, črevesje mesojedcev je kratko, da se čim prej izprazni. Človeško tanko črevo je približno desetkratnik telesne višine, merjeno od temena do trtice. Želodec ima zmerno kislost in majhno kapaciteto, ker je narejen za pogosto hranjenje. Debelo črevo je pomemben prebavni organ, je zelo dolgo, obročaste strukture, primarna naloga je absorpcija vode in fermentacija vlaknin. Hrana se v debelem črevesu zadržuje dalj časa kot v želodcu in tankem črevesu skupaj. Obrok v prebavilih ostane približno 16 ur.
Pri mesojedih živalih je tanko črevo 3- do 4-kratnik telesne dolžine, želodec je zelo velik, da lahko shrani tudi do 30 odstotkov lastne teže, zelo kisel, da lahko raztopi tudi kosti, kopita in žilave dele mesa. Mesojede živali zdržijo do naslednjega obroka teden ali več. Debelo črevo je kratko in ravno, da lahko izpolnjuje svojo nalogo - hitro odpravljanje neprebavljene hrane.
Naša jetra lahko presnovijo zelo skromno količino vnesenega holesterola, pri mesojedcih je popolnoma drugače. Naše roke (prsti in nohti) so prilagojene za nabiranje, ne za ubijanje. Mesojede živali same tvorijo vitamin C, rastlinojede živali, enako kot človek, pa ne. Še bi lahko naštevali, vendar ostaja dejstvo, da je človek v svoji filogenezi rastlinojedec z mesojedsko preteklostjo.
Meso lahko presnavljamo - ali nam to koristi
Četudi sprejmemo tezo, da smo se ljudje prilagodili vsejedstvu, ostaja temeljno vprašanje, katera hrana, ki nam je na izbiro na sedanji stopnji razvoja, prinaša več koristi in katera več škode. Popolnoma zanemarimo arheologijo, zgodovino, fiziologijo, tradicijo in bodimo zelo praktični ter se vprašajmo: kaj nam zdaj bolj koristi. Če imamo na eni strani neko hrano, ki prinaša vse koristi (trenutnemu zdravju, dolgemu življenju, zagotavlja pogoje za ohranitev vrste - varovanje okolja), in na drugi strani neko hrano, ki nam škodi (poslabšuje trenutno zdravje, krajša življenje, ogroža celotno okolje in zmanjšuje pogoje za samoohranitev), odločitev ne bi smela biti težka. Nobene biološke potrebe nimamo po uživanju mesa ali druge hrane živalskega izvora. Dejstvo, da jo lahko uživamo, še ne pomeni, da jo moramo ali da nam koristi.
Danes ne jemo hrane z mislijo na zdravstvene koristi, ampak zaradi užitkov, navajenosti, priročnosti ipd. Škodljivost rednega uživanja mesa je dobro znanstveno dokumentirana in tudi biološko logična. Znanstveniki in strokovnjaki so si enotni, da je treba količino zaužitega mesa zmanjšati, le sporazumeti se ne morejo, kaj je "še varna količina" in kako o tem prepričati ljudi ter kako prestrukturirati kmetije. Tisti, ki še zagovarjajo uživanje mesa, postavljajo meje na 300 do 600 gramov tedensko ali še manj. Vsako zmanjšanje vnosa mesa prispeva k našemu zdravju, najbolje pa je, če povsem opustimo njegovo uživanje.
To, kar v mesu ni zdravo, so njegove hranilne snovi, zato ni velike prehranske razlike, če jemo meso iz proste reje ali farmsko meso. Uživanje "zdravega" mesa prostoživečih živali lahko koga še dodatno opogumi in zato uživa več mesa, kot bi ga sicer. Morebitna odsotnost škodljivih kemikalij ne odtehta tveganja, ki smo ga deležni zaradi uživanja mesa.
Zakaj ob vseh hvalnicah mesu, njegovi domnevni superiornosti in nenadomestljivosti ter manipulacijah o koristnosti njegovih izoliranih sestavih nikoli ne slišimo ničesar o škodljivosti njegovega uživanja? Zakaj o vsem tem stroka molči?
