Uroš Kogal: Če si dober, moraš biti še boljši

Mariborčan Uroš Kogal je bil eden najboljših mariborskih atletov, kar dvanajst let je bil tudi reprezentant, osvojil je več naslovov državnega prvaka v deseteroboju in sedmeroboju, v mlajših starostnih kategorijah pa se je izkazal predvsem kot skakalec v višino. Njegov osebni rekord v skoku v višino je 210 centimetrov, v daljino 751 centimetrov in v skoku s palico 490 centimetrov.
Tudi na mednarodnih tekmovanjih je posegal po visokih uvrstitvah. Po končani tekmovalni poti se je začel uveljavljati v trenerskih vodah, kjer si je pot utiral ob pomoči znanega mariborskega atletskega trenerja Milana Lorencija. Vrsto let je sodeloval z različnimi svetovno uveljavljenimi trenerji, med drugim tudi na taborih Vitalija Petrova, trenerja nekdanjih vrhunskih atletov, med drugim Sergeja Bubke in Jelene Isinbajeve. Treniral je tudi v družbi z nekdanjima svetovnima rekorderjema v deseteroboju Tomašem Dvorakom in Romanom Šebrlejem, dve leti pa je prebil v Firencah v tamkajšnjem atletskem klubu kot trener in tekmovalec.

Čez lužo z družino

Veliko truda, zaupanja in še denar

Da je pot do vrhunskega športa trnova, se Kogal še kako dobro zaveda, saj je tudi sam stopal po njej. "Vrhunski šport je krut. Zahteva trdo delo in odrekanje. Nadobudni športniki ne smejo živeti v prepričanju, da bodo vrhunski rezultati prišli čez noč. Trdo delo je le eden od dejavnikov vzpona k vrhunskosti, izjemno pomemben dejavnik je tudi denar. Če tega ni, tudi dosežkov ni. Pot do odličnosti v športu je podobna delu v rudniku. Pri tem pa je zelo pomembna tudi vloga trenerja, ki mora s športnikom ustvariti trdno medsebojno prijateljsko vez in mu na poljuden način predstaviti lepote tega ali onega športa, pri njem spodbuditi ljubezen do tega, kar počne, in zadovoljstvo. Le na tak način lahko športnik napreduje in posega po vrhunskih rezultatih. Zelo pomembna v odnosu med športnikom in trenerjem je tudi psihologija. Trener mora poznati športnika bolj, kot pozna sam sebe, imeti mora veliko znanja in veseliti se mora vsakega športnikovega uspeha," je dodal sogovornik.

Tujec kot glavni trener

Vsak športnik, ki kaže potencial, je vreden pozornosti. Trenerji, ki skrbijo za razvoj tega ali onega športnika, imajo zahtevno nalogo. Trenerstvo pomeni veliko odgovornost in tisti, ki se odloči zanj, mora to odgovornost sprejeti in se zavedati, da v vrhunskem športu ni naključij. Uspeh športnika je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi trenerju. Ko sem živel v Mariboru, sem se spraševal, kaj znam in koliko znanja lahko prenesem na športnike. Spoznal sem, da so možnosti omejene. In tudi to je bil eden od razlogov, da sem se podal prek luže. To, da so me na univerzi v Sierri Nevadi kot tujca in brez poznanstev sprejeli za glavnega trenerja, je bilo zame veliko priznanje. V ZDA te ne povabijo k sodelovanju, če si dober, ampak moraš biti boljši. Moraš biti zagotovilo za uspeh," je povedal Uroš Kogal.