Ulična hrana: Drzen užitek v jedeh kjerkoli po svetu

Nedavno me je zbodla pripomba, zapisana na enem od družabnih medijev, pod reklamo, da na Koroškem odpirajo restavracijo s tajsko hrano. Nek možakar je namreč vzvišeno pripomnil, da tja že ne bo šel, ker da prisega zgolj na slovensko hrano, ki je zanj najboljša na svetu. Češ, samo slovenska in nobena druga. Ob tem sem se spomnila stavka, ki ga je za "ozkogledne" pred časom izrekla moja prijateljica: "Ubogi so tisti, ki jim je krtina na lastnem vrtu najvišja gora, ki so jo kdaj videli."

Obenem pa sem se vprašala, kako se ljudje nasploh opredeljujemo do hrane v deželah, v katere potujemo. Ali sploh poskušamo lokalne posebnosti, pa čeprav v sosednji Avstriji ali nekje v Južni Ameriki ali Aziji? Ali pa se zgolj držimo znanih in preverjenih jedi? Ob tem se vselej spomnim prizorov iz Carigrada, ko turisti po mestu, kjer na vsakem koraku ponujajo omamno dišečo pravo turško kavo, hodijo naokoli s kartonskimi kozarci z napisom Starbucks? In se sprašujem, zakaj tako? Morda komu delam krivico, lahko da so turisti poskusili pravo turško kavo, a jim ni bila všeč, pa so se vrnili k znanemu napitku. Sicer dvomim v to. Preveč ljudi, ki se strogo držijo navad iz okolja, v katerem živijo, sem srečala. Nekateri iz strahu pred neznanim, spet drugi iz strahu, da jim bo lokalna hrana tujih dežel škodila in bodo imeli zdravstvene težave, tretji se preprosto zmrdujejo nad vsem, kar jim ni znano z domačega krožnika, pa še kak razlog bi se našel. Na drugi strani pa so seveda popotniki, ki tuje dežele spoznavajo tudi skozi hrano.

Preplet tradicije in sodobnosti

Navsezadnje je hrana eden pokazateljev življenjskih in tudi kulturnih navad narodov, njihovih običajev, v hrani se zrcalita in prepletata tradicija in sodobnost in prava škoda bi bila, ko bi skozi tuje dežele potovali, brez da jih spoznamo tudi skozi hrano. Saj ni nujno, da nam je všeč. A če ne poskusimo, kako bomo vedeli, kaj je dobro in kaj ne, kaj bi nam lahko popestrilo jedilnik in čemu se zlahka odrečemo oziroma pozabimo, ko se vrnemo domov.

Po drugi strani pa pokušanje lokalne hrane velikokrat niti ni možno. Sploh, če potujemo z agencijo. Paketi običajno vsebujejo tudi obroke, a tudi če je vključena pokušina domače, lokalne hrane, je to praviloma v obljudenih restavracijah, namenjenih pretežno turistom. In v teh je sicer hrana praviloma pripravljena z lokalnim navdihom, a precej daleč od avtentične, vsakodnevne prehrane prebivalstva. Pa tudi časa, da bi se nekdo malce odlepil od skupine in šel po svoje, na organiziranih potovanjih večinoma ni.

Ko brskam po spominu, kje sem na poti kaj zanimivega jedla, se mi nekaj podob vedno znova prikaže. Iz Mehike na primer stara, zgubana Mehičanka, ki je imela v kovinskem vedru pripravljen fižolov nadev, tortilje pa je pekla sproti. Seveda sem bila edina v skupini, ki je to tudi jedla. Ženska je z neko staro žlico zajela zmečkan fižol in ga razmazala po vroči koruzni tortilji, jo zavila in mi jo potisnila roko. Okus je bil božanski - zmečkan črn fižol, obilo česna, popra in za povrh še malo koriandra. Del skupine se je skorajda zgražal, kako lahko kar tako vzamem hrano iz njenih rok, ampak meni je bilo vseeno.

Ali pa utrinek iz Pekinga, ko sva bila s kolegom Renejem, fotografom, na poti v Severno Korejo. Ko sva zjutraj iskala lokal, kjer bi lahko zajtrkovala, se je na koncu ulice svetil velik napis McDonald's, takoj za vogalom pa nek kitajski napis. "Zorica, prosim, greva v McDonald's, tam vsaj vem, kaj bom jedel. Ampak potem pa bom šel s tabo jest kamorkoli boš hotela," me je prosil, vedoč, da bi mene takoj zaneslo h Kitajcem. V ameriški verigi sva se potem res najedla do sitega, na poti nazaj iz mesta pa sem le dočakala svojih pet minut. Zavila sva v nekakšno majhno zidano uto, na stenah je bilo nekaj fotografij jedi, v eni steni še odprtina za zaveso in od tam so nosili hrano. S prstom sva pokazala na fotografijo, kaj bi jedla, vmes pa opazovala, kako jedo domačini. Da tja tujci res redko kdaj zaidejo, se je izkazalo, ko sva imela premalo juanov, da bi plačala, pa sva dala 50 evrov. Natakar je hudo čudno gledal, zmajeval z glavo, potem pa z evri nekam odšel, se čez nekaj minut vrnil in nama na mizo z nasmehom položil šop bankovcev v juanih. Nisva jih štela, a ko sva to kasneje le storila, se nama je zazdelo, da so nama vrnili preveč ...

Pražena, pečena, kuhana ... ulična hrana

Največji užitek je seveda jesti v deželah, kjer prevladuje ulična hrana. Vsem predsodkom navkljub je ta vendarle varna, saj je pražena, pečena, kuhana. In vedno sveža, ker se vse dela sproti. Tajska, Indija, bližnjevzhodne države, ponekod po afriški celini, pa Južna Amerika. Težko se je naveličati. Le pogum je treba zbrati, pozabiti na predsodke in poskusiti.

Druga skrajnost pokušanja hrane po svetu pa je obiskovanje vrhunskih restavracij, večinoma s pomočjo katerega od prestižnih gastronomskih vodnikov. Michelin, Gault&Millau, 50 Best Restaurants in še kateri ter spletne strani so viri, po katerih tisti, ki si to lahko privoščijo, potujejo po svetu in uživajo v nečem povsem drugem, kot je potepanje po ulicah in spoznavanje prehranjevalnih navad lokalnih ljudi. A tudi nad foodiji, kot se imenujejo kulinarični nomadi, se nekateri zgražajo. Oziroma bolj nad ponudbo in cenami restavracij, ki jih foodiji obiskujejo. A zakaj obsojati in očitati ljudem njihov način spoznavanja hrane? Spoznavanje restavracij najbolj zvenečih imen in ovenčanih z zvezdicami, kapami, točkami in še kakšnim znakom je pač gibanje, ki je tudi Sloveniji pripomoglo k veliki prepoznavnosti na svetovnem kulinaričnem zemljevidu. S Hišo Franko, kjer ustvarja Ana Roš, je Slovenija med državami z restavracijo z dvema zvezdicama, še nekaj jih ima po eno, če omenimo le Michelinove ocene. So torej ljudje, ki zmorejo plačati pot z drugega konca sveta, da zavoljo naših kuharskih mojstrov obiščejo Slovenijo oziroma restavracijo kjerkoli na zemeljski obli. Zato se mi zdijo toliko bolj nesmiselni komentarji na družabnih omrežjih, ki se zgražajo nad cenami v takšnih restavracijah in jih ocenjujejo le po tem, kakšna količina hrane je na krožniku, ne pa po tem, kaj vse mojstri znajo ustvariti. Če se odpraviš v restavracijo, ki se ponaša z najvišjimi dosežki, potem moraš vedeti, kam greš in koliko te bo to stalo. Ne pa se delati nevednega in se potem zgražati.

Ulica na eni strani in prestiž na drugi. Dve skrajnosti, vmes pa nešteto možnosti, da uživamo za vsako mizo kjerkoli po svetu.