Sprašujem se, ali zakona o nalezljivih in drugih boleznih, ki so ogrožale zdravje mojega očeta, pred nekaj desetletji še ni bilo. Takrat se ga je namreč moj oče večkrat nalezel.

Žarišča okužb so bile gostilne, kleti in drugi prostori družabnega življenja. Čas od okužbe do pojava simptomov je bil zelo različen. Da je oseba na ogrožajoči lokaciji okužila mojega očeta, je včasih zadostovala že ena sama ura, včasih je bil potreben ves popoldan ali celo vsa noč. Okužba je bila pri nekaterih zelo blaga, simptomi pa se sploh niso izrazili. Pri drugih je bilo eno in drugo zelo izrazito.

Oče je vedno s posebnim spoštovanjem govoril o žametni črnini in njenih kapljicah. Kot otrok sem bil prepričan, da govori o puhastem, gladkem ali rebrastem žametu črne barve. Kot dober poznavalec nas je poučeval, da kapljice tvorijo kapljo, množica kapelj pa tekočino. Tekočina je skupno ime za množico kapljic, je rekel. Lastnost tekočin je, da lahko tečejo, tega pa oče, ko se ga je nalezel, ni zmogel.

Trdil je, da kapljice prepozna po vonju in okusu. In da imajo cvetico. Njihova aroma pa da definira nalezljivost. Poznal je več vrst in sort kapljic. Njihovi aerosoli lahko tudi več ur lebdijo v zraku, se je pridušal mami. V tekočem stanju so sposobne preživeti v želodcu celo nekaj ur. Njihovo kvaliteto je stopnjeval kot dobro, zelo dobro in odlično. Za to, da se ga je nalezel, pa so bili vedno krivi drugi. Največkrat zato, ker so ga predolgo zadrževali v središču okužbe. Ampak nikoli teh razširjevalcev kapljic ni izdal, ne raznim inšpektorjem, še najmanj pa svoji ženi, naši mami. O drugih morebiti okuženih je vedel, da bodo morali predvsem doma sami mučiti svojo muko.

​Od točke A do točke B

Celo policijske ure, ki je takrat še sploh ni bilo, se je držal. Lahko bi rekel, da je bil že pred desetletji jasnoviden. Domov se je namreč vračal običajno pred svitom, ko se je noč poslavljala in se je prebujal nov dan. Vedno se je vračal sam, saj so drugi sotrpini zaradi kapljične nedistance že prej obupali ali obnemogli.

Pa tudi prepoved začasnega gibanja je upošteval bolj, kot je bilo zapovedano, saj se je najmanj družil s člani svoje družine. Njegovemu premikanju na poti od častitljivega hrama, imenovanega Kapljica, do doma bi težko rekli gibanje. Gibov svojih nog in glave ni imel najbolj usklajenih, pa tudi čas od točke A do točke B je bil glede na razdaljo nesorazmerno dolg. Njegova hoja je bila še najbolj podobna počasnemu posnetku. Ko se je odločil, da bo šel, se je zagnal in poletel. Čez nekaj metrov se je ustavil in čakal. Medtem je predvsem globoko razmišljal. Vmes je objel še kakšen kandelaber in drog prometnega znaka. Obema je očital, zakaj stojita na trotoarju kot kaka štora, saj človek, ki se je nalezel, ne more niti varno mimo.

Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da so ga na poti od hrama Kapljica do doma neprostovoljno testirali policisti. Zagovarjal se je, da se je v takšno stanje spravil kapljično, a to možev postave ni omehčalo. Oče je imel ob tem ponavadi kar mehka kolena. Kapljice pa so bile razlog tudi za njegov bolj megleni vid in hitro so spoznali, da je vzrok ta, da so tekle v curkih.

​Ves svet se vrti okoli njega

Ko je bil pozitiven, je največkrat kar pozelenel od jeze. Država mu je to štela za hud prekršek, cerkev za velik greh, naša mama pa mu je naložila kar nekaj živalskih vzdevkov. In ni mogel razumeti, kako je lahko za isto dejanje kar trikrat kaznovan. Nergal je, da bi morali biti uniformirani organi bolj razumevajoči in tolerantni. Menil je, da bi si tako okužen zaslužil le opozorilo in nenujni reševalni prevoz do doma.

Posledica te nalezljive bolezni je bila, da je veliko preveč govoril, se smejal, poskakoval in lovil ravnotežje. Vedno je bil tako smešen, ko je trdil, da se ves svet vrti okoli njega. "Najhuje je, ko zaprem oči," je prepričeval vse okoli sebe. Zato sem tudi jaz večkrat poklopil veke in preverjal, ali se res postelja in školjka vrtita po našem stanovanju.

On je bil os, središče vsega, čeprav smo mu po domače rekli, da se ga je nalezel kot "aksa". Po vrtoglavici in nenehnem iskanju ravnotežja se je večkrat prostovoljno zaprl v domačo karanteno. V spalnici je spal sam, saj se je mama, zaradi njegove kužnosti, začasno preselila v otroško sobo. Domnevala je, da se bo zaradi njegovih hlapov še ona nalezla simptomov omotice in glavobola. Ni želela biti pasivna vdihovalka, pa tudi prisilna degustatorka njegovih hlapov ne.

Naslednja dva ali tri dni je obvezno preležal pred televizorjem v dnevni sobi, le da programa ni hotel gledati. Rekel je, da mu ti novi TV-programi dvigujejo pritisk in obračajo želodec. Včasih je tožil, da ga boli grlo, po katerem je steklo kar nekaj hladnih kapljic.

​Razkuževanje " od znotraj"

Vse sobe za njim smo hvaležno prezračevali, saj mu je svež zrak zelo prijal. Na sprehod pa ni hotel, saj ni imel ne volje ne energije. Splošna oslabelost ga je preveč zdelala, da bi lahko zapustil svoj vodoravni položaj na kavču. Že po dveh dneh sta se mu običajno povrnila vonj in okus. Povsem pripravljen je bil na novo dozo. Še najbolj se mu je tožilo po dobri stari družbi in obveznem razkuževanju "od znotraj".

Maske pa res ni nosil, razen ko je varil ali brusil. Raje si je nadel šal, vsaj dvakrat si ga je ovil čez usta in nos, kar je po priporočilih epidemiologov tudi zadostovalo. Kulturo kihanja in kašljanja pa so na zbirališčih strogo upoštevali.

Kot otrok nisem mogel razumeti, kako mu je lahko od tako dobrih kapljic tako slabo. Mama je vedno rekla, da to ni od kvalitete, temveč od kvantitete zaužitih kapljic. In da jih je zaužil bistveno preveč. Če bo tako nadaljeval, pa bo moral na Pohorje, je grozila. Domneval sem, da sigurno na kakšno turistično kmetijo, ker je tam manj kapljic kot pod ploščadjo Kodžaka. Splošno znano je namreč bilo, da je tu toliko hlapov v zraku, da se ga lahko že od tega nalezeš. Pa še državni organi so statistično dokazovali, da je prav v štajerski regiji največ okuženih, in naštevali žarišča okužb. Iz tega razloga so že v preteklosti poleg klinike na Pohorju zagotovili dodatno število postelj za takšne paciente še v Ormožu. Torej so pravočasno in pravilno načrtovali vse potrebno.

Večja zasedenost bolniških postelj je bila vsako leto predvidena v novembru in decembru. Največja nevarnost okužbe je pretila v času od martinovega do novega leta. Takrat se jih je največ nalezlo. Najbolj so žlahtne kapljice razsajale med mladimi, ki so bili manj odporni. Mladi so, v primerjavi s starejšimi, že utrjenimi in dobro nacejanimi, kapljice precej slabše prenašali. Lahko bi rekli, da so bili eni tudi za večje količine že imuni.

Kapljice se jih niso prijele, četudi so jih šteli v litrih. Za tiste, ki se jih je že prijel sindrom martinovanja, pa je praznovanje lani žal odpadlo. Zato so uživalci dobre kapljice leto 2020 takoj razglasili za katastrofalno.

​Učinkoviti ukrepi

Že kot otroku mi je bilo jasno, kateri so najbolj učinkoviti ukrepi za omejevanje in preprečevanje širjenja tega kapljičnega obolenja in nalezljivosti. Da se je lahko naš oče izvlekel iz te za življenje nevarne situacije, so nanj najbolj delovali naslednji ukrepi:

- zaprtost gostiln, bifejev in kleti;

- omejitev stikov s prijatelji;

- vzdrževanje socialne distance ter nošenje šala in kape;

- upoštevanje "policijske ure" in poziva Ostanite doma;

- zmanjšanje reproduktivnega števila na ena (1), saj je v stiku le z ženo, našo mamo;

- ​in da je imel kapljice le še na rokah, zaradi razkuževanja.

Sedaj strogo upošteva nasvet zdravnikov, ki se glasi: "Pijte veliko tekočine." Tekočino, ki je brez vonja in okusa, pije le doma in se prereka, češ da ima covid, saj nič ne vonja in nič ne okusi.

Tako je sedaj poleg krvi le še voda njegova življenjska tekočina. In tako se je kljub tradiciji in sindromu dobre kapljice tej razvadi odpovedal in se posvetil življenju. Še vedno je negativen, in to predvsem v splošno zadovoljstvo moje družine. Pa tudi zaradi že tako obremenjenega zdravstvenega sistema in predanih zdravstvenih delavcev.

K preprečevanju kapljičnega širjenja virusa pa lahko največ prispeva in stori vsak sam. Sedaj, skrit za stenami svojega stanovanja, po zapovedi prvega vodje, tekoče spremlja stanje o žariščih, o kvaliteti in kvantiteti letošnje kapljice, njeni nalezljivosti in še posebno o ozdravljenih, saj se med slednje prišteva tudi sam. Kupil si je celo novo TV, da bodo prišle do njega res samo točne in edino prave informacije. Do svojih zrelih let je imel namreč možnost spoznati, da je vsakokratni oblasti v naši državi uspelo že marsikaj uničiti, zato je prepričan, da ji bo uspelo uničiti tudi ta kapljični virus. Zato v teh strašnih dneh celo sam pomirja in vzpodbuja obupane: zmagali bomo! In še zlasti se vsak dan bolj strinja z Adijem Smolarjem, ki pravi "saj te prime, pa te mine, fantje, punce, ne ga srat, treba je doma ostat"!