Vsaj nekaj stopinj topleje kot drugod po Sloveniji, z izjemo slovenske Istre, je na Goriškem pozimi. In ko še posije sonce, je mogoče brez večjih zadržkov, običajno tudi brez kape in rokavic, v naravo, na pohod ali kolesarski izlet. Ugodne razmere veljajo v Vipavski dolini, na Krasu, v Brdih pa tudi onkraj meje v Italiji, vse do morja v Gradežu, Sesljanu, Devinu ali do izliva reke Soče, kjer je temperatura še za kakšno stopinjo višja. Ravnina do morja in naokrog po Furlanski nižini je sploh pozimi zelo mikavna destinacija za cestne kolesarje tudi iz notranjosti Slovenije, ki se ob koncih tedna v večjih skupinah odpravijo na italijanske ceste. Te imajo, vsaj tiste bolj prometne, nekoliko širši označen pas za kolesarje, tudi tradicija kolesarjenja je v Italiji daljša kot pri nas, tako da so avtomobilisti in tovornjakarji do kolesarjev na cesti načeloma bolj prijazni.
Za gorske kolesarje in makadamkarje
Poleg cestnih kolesarjev, ki lahko v nekaj obiskih prečešejo območje od Trsta prek Tržiča, Gradeža, Gorice, Palmanove vse tja do Čedada, je Goriška na slovenski strani meje pozimi magnet za gorske kolesarje z vseh koncev Slovenije, saj jim marsikatero progo pobeli sneg oziroma se mraz preveč zajeda v prste. Gorskokolesarski progi Kraljica s Svete gore in Škabrijelka s Škabrijela, ki so ju uredili člani goriškega društva TCS, sta pozimi zelo dobro obiskani.
Neprijetno je le, ko zabrije prava burja
Tudi pristaši najnovejšega kolesarskega trenda, makadamkanja, imajo na Goriškem, v Vipavski dolini, na Krasu in v Brdih na voljo vrsto označenih in neoznačenih makadamskih poti, kolovozov in manj prometnih cest. In vse slej ko prej pripeljejo mimo kakšne turistične kmetije ali kleti, kjer si je mogoče po naporu tudi povrniti moči z domačimi dobrotami. Med bolj obiskanimi in tudi družinskemu kolesarjenju primernimi velja izpostaviti kolesarsko pot Solkan-Plave, na katero je mogoče že nekaj mesecev tudi prek nove brvi nad reko Sočo pri kajak centru v Solkanu, ki je tudi svojevrstna atrakcija in skupaj s cestnim in starim železniškim mostom sestavlja soško tromostovje.
Tudi pod tisoč metri so zanimivi vrhovi
Pohodništvo je za tiste, ki nočejo hoditi po snegu, pozimi praviloma omejeno na območje pod nadmorsko višino tisoč metrov. In na Goriškem je kar nekaj vrhov, ki ustrezajo tem merilom. Iz središča Nove Gorice se ponuja izbira treh dobrih 600 metrov visokih hribov, ki so med domačimi ljubitelji hoje priljubljene točke vse leto. To so 609 metrov visoki Sabotin, katerega greben se pne nad reko Sočo, proti zahodu pa se spušča v Italijo. Marsikje na njegovem grebenu je mogoče stati z eno nogo na slovenski strani, z drugo pa na italijanski. Poti nanj je več. Pod njegovim vrhom se je mogoče okrepčati v postojanki, urejeni v nekdanji karavli jugoslovanske vojske. Tam si lahko ogledate ostaline iz časa srditih bojev med prvo svetovno vojno, obiščete muzej in kaverne.
Onkraj reke Soče, nasproti Sabotina, se 682 metrov visoko dviga Sveta gora z baziliko, ki je vidna daleč naokrog. Podobno kot na Sabotin vodi tudi na Sveto goro več poti (podrobneje o tem na spletu) in tudi pobočje Svete gore je v naravi prepredeno z ostanki vojaških jarkov in kavernami. Podobne ostanke pohodniki v naravi srečajo tudi med vzpenjanjem na 647 metrov visok Škabrijel, na katerem je razgledni stolp, ki (tako kot s Sabotina in Svete gore) omogoča razgled čez vrhove julijskih Alp v eno stran in na morje v drugo. Na vsakega od omenjenih vrhov lahko utrjen hodec iz središča Nove Gorice pride v manj kot dveh urah, še bliže vznožjem pa je pot temu primerno krajša.
S Sabotina je mogoče pot nadaljevati proti Brdom, po označeni poti Juliana Trail vse do srednjeveške vasice Šmartno in še naprej do najvišjega vrha Brd Korade (812 m). Zanimivi pohodi se ponujajo tudi z več izhodišč v Vipavski dolini do roba Trnovske planote oziroma po njem, na primer od vzletišča za jadralne padalce Lijak proti naravnemu oknu Skozno in naprej. Tudi goriški Kras s Cerjem, Trsteljem (643 m) pa na primer Šumko (518 m) in Malim Ovčnjakom (578 m) ter mrežo označenih pešpoti po ravninskem delu ponuja veliko priložnosti za pretegniti noge, hkrati pa tudi obisk kakšne kulturne ali arhitekturne znamenitosti, ki jih na Krasu ne manjka. Skratka, širše območje Goriške je tudi v zimskem času primerno za aktivnosti na prostem, le organizirati se je treba, malo načrtovati in trud bo poplačan z novimi doživetji, čudovitimi razgledi in dobro voljo.
