Sposobnost razumevanja izrazov na obrazih drugih ljudi je pomembna razvojna stopnja. Z njeno pomočjo se učimo neverbalno komunicirati, prepoznavati, kdaj je nekdo jezen ali prestrašen, in se odzivati na grožnje ali čustva drugih ljudi. Obstaja vse več dokazov, da soseske, v katerih živijo otroci, na različne načine oblikujejo odzive v njihovih možganih, odvisno od dinamike soseske same. Amigdala je pomemben del možganskega sistema, njena naloga je prepoznavanje obraznih izrazov in odzivanje nanje. Odgovorna je za sprožanje odziva "bori se ali beži", saj je občutljiva za čustvene izraze na obrazu, zlasti tiste, ki so povezani z grožnjami. Čeprav je ta primitivni alarmni sistem koristen, ker nas varuje, amigdala vendarle ni sposobna razlikovati med pravimi grožnjami in čustvi, kot so stres, agresija, jeza ali strah. To pomeni, da se v različnih situacijah pogosto odzovemo na enak način.
Raziskovalci so v okviru nedavne študije, v katero so bili vključeni otroci, preučili povezavo med življenjem v zapostavljenih soseskah in odzivnostjo amigdale na čustvene izraze na obrazih. Zanimalo jih je, ali lahko pozitivni in negativni socialni vidiki soseske vplivajo na odzivnost amigdale v otroštvu.
Vzpostavljanje povezav
Amigdala je še posebno odzivna na okolico, zlasti v otroštvu, ko se naši možgani šele razvijajo. Otroci, ki med odraščanjem preživljajo hude travme - na primer če živijo na vojnem območju ali so izpostavljeni telesni in čustveni zlorabi -, imajo spremenjene možganske povezave za predelovanje strahu in jeze. Te nove možganske povezave pa omogočajo hitrejše in intenzivnejše odzivanje. To pomeni, da so ti otroci ves čas bolj pozorni in se tudi hitro odzivajo na negativna čustva.
Ljudje, ki so odrasli v revnejših soseskah, imajo lahko povečano amigdalo, kar strokovnjaki povezujejo z večjo plašnostjo. Poleg tega so bolj občutljivi za čustvene dražljaje. Odraščanje v revnejših soseskah in odzivnost amigdale povezujejo tudi z antisocialnim vedenjem otrok in mladostnikov.
Manj znano je, kako lahko na razvijajoče se možgane vplivajo okolica in družbeni procesi v soseskah. Med pozitivnimi družbenimi procesi v soseskah so skupni pogledi glede tega, kakšno vedenje je primerno, podpora in zaupanje skupnosti ter pripravljenost sosedov, da ukrepajo za skupno dobro.
Da bi razumeli, kako lahko okolica soseske vpliva na možgane, so raziskovalci preučili 700 otrok iz različnih sosesk v ameriški zvezni državi Michigan. Da bi dobili točne podatke o soseskah, so s pomočjo podatkov o stopnji zaposlenosti, izobraženosti, lastništvu domov in dohodkih, pridobljenih v okviru zadnjega popisa prebivalstva, ocenili, kako revne so posamezne soseske.
Otroci iz revnejših sosesk se hitreje in intenzivneje odzivajo na izraze jeze in strahu na obrazih drugih ljudi
Raziskovalci so nato na podlagi podatkov iz matičnih knjig rojstev poiskali družine z dvojčki. Dvojčki so namreč zelo koristni pri takih raziskavah, saj živijo v istem okolju, zaradi česar naj bi se njihovi možgani odzivali enako. V raziskavo so bile vključene družine z dvojčki, ki so živele tik pod pragom revščine ali nad njim, da so lahko še natančneje preučili učinke življenja v revnejših skupnostih. Pri dvojčkih so opravili MR-slikanje možganov. Med tem so jim dve sekundi kazali fotografije ljudi z različnimi izrazi na obrazu, za katere so morali otroci nato povedati, ali se jim zdijo jezni, preplašeni, srečni ali brezizrazni. S slik možganov je bilo mogoče razbrati, kakšna je bila odzivnost njihove amigdale v realnem času, torej med gledanjem obrazov.
V študijo so bili vključeni tudi odrasli, ki so živeli v istih soseskah kot družine z dvojčki. Ti odrasli sosedje so sami ocenili razmere v soseski. Raziskovalci so k sodelovanju povabili štiri sosede vsake družine z dvojčki.
Sosedje so izpolnili vprašalnike o družbenih procesih, kot je podpora skupnosti (v kakšni meri so ljudje pripravljeni pomagati svojim sosedom), neuradni družbeni red (kako bi nekdo v soseski ravnal, če bi njegov sosed pustil otroka ponoči samega doma) in vedenjske norme (kako bi ljudje v soseski ukrepali, če bi nek otrok počel nekaj nevarnega, četudi to ne bil njihov otrok). Študija je pokazala, da je bila posledica življenja v zapostavljenih soseskah pretirana aktivnost desne amigdale pri otrocih. Otroci iz teh sosesk so se hitreje in intenzivneje odzivali na izraze jeze in strahu na obrazih drugih ljudi. Podobno je bilo z otroki, ki so živeli v soseskah, za katere so njihovi odrasli sosedje dejali, da so družbeni procesi v njih slabi ali da njihovi prebivalci ne skrbijo drug za drugega. Tudi pri teh otrocih je obstajala velika verjetnost, da se njihova amigdala močno odziva na čustvene izraze na obrazih.
Toda raziskovalci so po drugi strani ugotovili, da lahko tudi pozitivni družbeni procesi vplivajo na povezavo med življenjem v revnejši soseski in odzivnostjo amigdale. Če so sosedje povedali, da vsi ljudje v soseski sodelujejo med seboj in podpirajo drug drugega, slabe razmere v soseski niso vplivale na odzivnost amigdale. Otroci iz teh sosesk so se enako odzivali na izraze jeze in strahu na obrazih kot otroci iz manj revnih sosesk.
Socialni stiki so pomembni
Okolica soseske in socialni stiki so ključnega pomena pri razvoju otroških možganov, še posebno njihove sposobnosti za prepoznavanje čustev. Njihov vpliv je lahko pozitiven ali negativen, odvisno od družbene dinamike soseske. Ta najnovejša raziskava je pokazala, da imajo dejanja, naravnanost in vedenje ljudi, ki živijo v neki soseski, vseeno, kako revna je, zelo velik vpliv na to, kako odraščajoči otroci razumejo in procesirajo grožnje okoli sebe.
Najboljša stvar, ki jo lahko storimo za svoje otroke, da bi jim zagotovili stabilen začetek življenja, je, da jim omogočimo odraščanje v pozitivni in dobro povezani soseski, v kateri ljudje skrbijo drug za drugega in delujejo v interesu skupnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
