Na kvalifikacijskem rokometnem turnirju za nastop na olimpijskih igrah v Berlinu se je zelo nazorno pokazalo, kaj premore slovenska moška rokometna reprezentanca, in še posebej, kaj ji primanjkuje, da bi bila uspešna v neposrednih bojih z najboljšimi na svetu. Pa v Berlinu Slovenci niso igrali z najboljšimi - Nemci in Švedi so samo blizu svetovnega vrha. V sami špici že nekaj časa niti vlečejo Danci, ki so to vlogo prevzeli od Francozov; najbližje so jim Španci, prihajajo tudi Norvežani. Hrvati so že v rangu Nemcev in Švedov, kamor se prebijajo Portugalci. V po kvaliteti drugem razredu so do nedavnega imeli mesto tudi Slovenci, četrti z evropskega prvenstva pred letom dni na Švedskem, pred tem tretji na svetovnem prvenstvu v Franciji.

Nauk Berlina

A že svetovno prvenstvo v Egiptu in zatem olimpijske kvalifikacije so nakazali, da se od te skupine nevarno oddaljujemo. Na prvi pogled je še zmeraj vse pod nadzorom. Domala vsi slovenski reprezentanti čez leto nabirajo izkušnje v zelo kvalitetnih klubih. Večina igra tudi v najboljši evropski ligi prvakov. Jure Dolenec, Blaž Janc in Domen Makuc prihajajo iz elitne Barcelone, Blaž Blagotinšek in Gašper Marguč iz bogatega Veszprema, Miha Zarabec je član aktualnega evropskega prvaka Kiela. V Nemčiji branita oba vratarja Klemen Ferlin (Erlangen) in Urban Lesjak (Hannover, tam igra tudi Nejc Cehte). Dean Bombač, Matej Gaber, Nik Henigman in Mario Šoštarič prihajajo iz zmeraj ambicioznega Pick Szegeda ... No, Šoštarič se zaradi konkurence na desnem krilu običajno niti ne prebije do reprezentance.

V ekipo sta se po večletnem premoru vrnila Dragan Gajić (Limoges, prej Veszprem) in Staš Skube. Slednji je poskrbel za dva naslova Vardarja v ligi prvakov, zdaj je z Jako Malusom član Meškova iz Bresta. Želja, da se naši rokometaši še četrtič uvrstijo na olimpijske igre, je bila velika. za Gajića, Skubeta, Dolenca, Ferlina, Lesjaka in Bombača je bila to morda zadnja priložnost, da se tja uvrstijo. Tudi individualnih kvalitet jim ni primanjkovalo.

Za razliko od prejšnjega selektorja Veselina Vujovića, ki je veliko stavil na navdih, se Ljubomir Vranješ svojega posla loteva zelo preudarno. Sestavil je že neskončno veliko analiz nasprotnikov, hkrati je dovolj dober taktik. Predvsem pa ima kot nekdanji član zlate švedske generacije neposredne igralske izkušnje z osvajanjem medalj na največjih prvenstvih, tudi na olimpijskih igrah. A tudi on je po dveh gladkih porazih v Berlinu lahko zaključil samo eno: "Nemčija in Švedska sta boljši ekipi."

Vranješ še ima voljo

Hkrati je Vranješ izrazil pripravljenost, da po enem letu, v katerem je ekipo popeljal do enega uspeha (četrto mesto na EP), in po dveh razočaranjih (SP v Egiptu in kvalifikacije v Berlinu) nadaljuje delo s slovenskimi rokometaši in poskuša ekipo vrniti med najboljše. Povsem brez greha v tem letu Vranješ ni bil. Pod njegovim vodstvom je v reprezentanci prišlo do še enega zasuka, ki ni prinesel uspeha, oziroma celo do nazadovanja.

Govorimo o pretiranem angažmaju organizatorjev igre. V slovenski reprezentanci je trenutno kar pet igralcev na tem položaju (Bombač, Zarabec, Skube, Malus, Ovniček).

​Ko je delo začel njegov predhodnik Vujović, je bilo v ekipi sedem organizatorjev igre in takratno evropsko prvenstvo na Poljskem je Slovenija zapustila po prvem delu. Vujović je vse svoje obdobje poskušal to spremeniti, uspelo mu je le delno. Največja njegova zasluga je bila osredotočenost na obrambo, kjer je prišlo do bistvenega premika.

Ker so vsi slovenski organizatorji igre zelo kvalitetni, imajo v svojih klubih pomembne vloge, v reprezentanci bi zato naenkrat zadostovala dva taka povezovalca igre. Tako bi dobila potrebne minute na igrišču, ki prinesejo samozavest in preženejo nervozo. Hkrati so to igralci, ki v obrambi praktično nimajo zadolžitev in na robu obrambne linije pokrivajo krilne napadalce. Na njihov račun v moštvu zmanjka prostora za tipične obrambne igralce, ki jih v naši ekipi zmeraj primanjkuje.

Selektor in pomočnik - organizatorja igre

​Vranješa in njegovega pomočnika v reprezentanci Uroša Zormana je mogoče razumeti, zakaj izpostavljata vlogo organizatorjev igre - oba sta bila kot igralca sama na tem položaju in zavestno pa tudi podzavestno preveč izpostavljata njihovo vlogo pri uspehu ekipe. Ob tem je slovenska rokometna šola vseskozi producirala izjemne posameznike prav na tem igralnem položaju. Ti se ponašajo z odlično tehniko preigravanja, s pregledom dogajanja, z uporabnimi podajami in razigravanjem celotne ekipe ... Ko vsi drugi izgubijo idejo, kako prebiti obrambno linijo nasprotnika, srednji napadalci prevzamejo odgovornost in se odločijo za preigravanje na šestmetrsko črto ter dosegajo atraktivne zadetke.

"Pa kaj mi to igramo? Samo kvačkamo po sredini," so besede bivšega slovenskega selektorja Veselina Vujovića. No, on je bil v igralski karieri vrhunski levi zunanji in on je videl vloge posameznih igralnih mest nekoliko drugače. Delo srednjih bekov je uporabno in dobrodošlo, če je ekipa popolnjena na vseh drugih igralnih mestih. V prvi vrsti na položaju levega zunanjega, ki je v vsaki ekipi ključno mesto. Slovenska reprezentanca ima tam na nivoju vrhunsko izdelanih rokometašev le 203 centimetre visokega Boruta Mačkovška. A tudi on je v svojem bivšem klubu Veszpremu (od te sezone je v Picku) igral predvsem v obrambi in v napadalnih akcijah po večini ni sodeloval. Na svetovnem prvenstvu je občasno igral tudi v napadu in takrat je Slovenija bila nevarna z zunanjih položajev. A v turnirskem sistemu, ko so tekme na dva dni, ni imel dovolj moči za 60-minutni angažma tako v obrambi, kjer bi z Blagotinškom sestavljala centralni blok, kot v napadu, kjer bi tudi moral držati igro v svojih rokah. Med vsemi rokometaši sveta sta trenutno le dva, ki to zmoreta - Nikola Karabatić pri Francozih (trenutno je poškodovan in ne igra) in Danec Mikkel Hansen. Slednji je v kadru in Danci so januarja v Egiptu postali svetovni prvaki, s čimer so postali tudi neposredni potniki za Tokio.

Izhod v sili

​Ker Slovenija nima levega zunanjega napadalca, Vranješ tudi na to mesto pošilja srednje beke, organizatorje igre. Ti potem tam igrajo tako, kot znajo, organizirajo, preigravajo ..., in so nenevarni iz razdalje. Težave Slovenije se kažejo tudi na desnem zunanjem položaju. Dolenec je tam prva izbira, a tudi on ni posebno nevaren iz distance. Njegova menjava je Blaž Janc, ki je že krilni igralec. Nejc Cehte je bil v Berlinu sicer nekaj časa v ekipi, a na igrišče praktično ni vstopil. On je v tem trenutku na nivoju Potočnika in ga selektorju preprosto ni uspelo vključiti v boj na tako usodnih tekmah, kot so bile te v Berlinu.

Ekipa, ki ima nevarne strelce iz razdalje, si ustvari več prostora na črti, organizatorji igre imajo več manevrskega prostora, več priložnosti se pojavi na šestmetrski črti, in če bi se zunanji igralci tako odločili, je tudi več prostora na krilnih položajih. Teh podaj je bilo zelo malo, četudi sta nanje vsaj na desnem krilu čakala najbolj kvalitetna posameznika med vsemi igralnimi mesti.

Mačkovška v Berlinu ni bilo zaradi poškodbe gležnja. Ta vest je zaokrožila v zadnjem trenutku, tik pred začetkom turnirja. Mačkovšek sam je večkrat povedal, da potrebuje zaupanje trenerja, potrebuje dobro vzdušje v ekipi. Novinarji smo zaradi covida oddaljeni od dogajanja, zato neposrednih informacij o trenutnih razmerah v ekipi nimamo. Dejstvo je, da Mačkovška na zboru reprezentance niso videli, da je le poslal zdravstveni karton, s katerega je bilo razvidno, da še ni pripravljen. ​Namesto njega je odgovornost prevzel Gregor Potočnik, ki pa je deloval le na tekmi proti Alžiriji; proti najbolj kvalitetnim ekipam njegov rokomet še ni bil na dovolj visokem nivoju. Kot član ekipe Trima je tudi vprašanje, ali bo ta 28-letni Celjan dovolj napredoval, da bi dobil izkušnje, potrebne v reprezentanci na najbolj pomembnih tekmah.

Na mestu levega zunanjega je nedolgo nazaj na mladinskem prvenstvu v Celju briljiral danes 22-letni rokometaš švedskega Kristianstada Gregor Ocvirk. A je imel ta Celjan v preteklem obdobju toliko težav sam s seboj, da z njim takrat niso uspeli vzpostaviti primernega kontakta niti v Celju niti v Mariboru, kamor je bil posojen. Niti v Vardarju, kamor je odšel kot nebrušen rokometni diamant, še v isti sezoni pa se je preselil v - Ormož. Do nedavnega je bil Ljubomir Vranješ njegov trener in tudi on je očitno ocenil, da v reprezentanci še ni prišel njegov čas. Pa v Kristianstadu ta 183 centimetrov visoki rokometaš igra na mestu organizatorja igre, saj mu za pozicijo levega zunanjega manjka vsaj deset centimetrov višine.

Slovenska liga

Za konec še nekaj o slovenski ligi, ki je za vrhunske rokometne reprezentante samo še začetna postaja, inkubator. Za slovenske razmere vrhunski pogoji za razvoj so v Celju, ki je edini slovenski rokometni klub, ki sodeluje v elitni ligi prvakov. Letos so z velikimi ambicijami v sezono vstopili tudi rokometaši iz Trebnjega; ali so enoletnica ali bo ta projekt dolgoročno prinesel rezultate, je v tem trenutku preuranjeno ocenjevati.

Celjani so bili zaradi vse nižjega proračuna že pred leti prisiljeni obrniti se na domači kader in danes vsi največji rokometni talenti iz slovenskih klubov pred odhodom v tujino pristanejo v Celju.

In kdo v Celju trenutno igra na izpostavljenih mestih? Prva izbira na levem zunanjem je Josip Šarac - mladi hrvaški reprezentant. Ko se bo po tej sezoni poslovil, ga bo nadomestil Arsenije Dragašević - mladi črnogorski up. Na tem mestu igra tudi Jan Grebenc, ki je že bil tudi reprezentant, a so bile njegove predstave v zadnjem obdobju daleč od tega, kar potrebuje reprezentanca. Še ena izbira je Tobias Cvetko, ki v klubu dobiva drobtinice.

Na desnem zunanjem položaju imajo Celjani Žigo Mlakarja, nekdaj že reprezentanta, ki je trenutno tudi daleč od reprezentančne forme. Po učinku sta dokaj izenačena z Maticem Grošljem. Slednji je boljši obrambni igralec, a ima pri 23 letih za seboj že več poškodb kolena in hrbta. Konkurenca v klubu bi jima lahko postal 19-letni Tadej Kljun. A on mora šele dovolj napredovati v Celju; zatem bo moral njegov menedžer poiskati primerno sredino v tujini. Ti rokometaši potrebujejo vsaj še eno vmesno fazo, da bi se nekoč po kvaliteti lahko dokazali v vrhunskih klubih. A vse to je proces, spremembe preko ene noči so rezervirane za čudeže. Zato pa so redki. Drugim, ki tudi želijo uspeti, preostane samo trdo, načrtno in strokovno delo.