Temne zgodbe skorajda idealne islandske družbe

Na Islandiji so knjige, takšne papirnate, klasične, zakon. Pravzaprav je branje pri severnjakih z odmaknjenega otoka tako pomembna vrednota, da jo tudi v svetu vseobsežne digitalizacije skrbno negujejo. To sem spoznal tudi sam med jesenskim obiskom te fantastične države s fascinantno pokrajino, ki ti marsikje da občutek, kot da nisi na našem planetu. Knjigarne, knjižnice niso iz mode. Knjigarna Hús máls og menningar v centru Reykjavika na znameniti osrednji ulici Laugavegur se vsak večer - z redno izjemo nekaterih praznikov - spremeni kar v prostor za koncert in druženje. Med knjigami, varno pospravljenimi na policah, ki jih čez dan prebirajo in kupujejo, s pivom ali čim drugim v roki uživaš v glasbi. Top. Rokerska skupina, ki suvereno preigrava vse možne svetovne hite, koncertira (v dveh postavah) tri ure, ljudje se družijo, pojejo. Knjige so tam na severu ostale temelj skupnosti.

Islandci so znani po tradiciji, ki jo imenujejo "jolabokaflod", kar v prevodu pomeni božična poplava knjig. Otočani s severa si na božični večer izmenjajo knjige in ga preživijo ob branju, pogosto pa s tem ritualom potegnejo še v božični dan. Božična poplava knjig se je začela ob koncu druge svetovne vojne, ko je bil uvoz v takrat še revno Islandijo zelo omejen. Knjige so z izmenjavo ostale dostopne. Veliko večino knjig na Islandiji zaradi te tradicije izdajo konec leta, novembra in decembra. Ogromno novih naslovov je v knjigarnah in trgovinah po akcijskih cenah, s prodajo v tem času založniki rešujejo svoje poslovne izide. Islandska literarna tradicija se je začela pred okoli 900 leti z znamenitimi sagami, ki opisujejo dogodke iz 10. in 11. stoletja.

Ko je prevajal, se mu ni sanjalo, da bo kriminalke tudi pisal

Na Islandijo sem se odpravil z eno od kriminalk, in sicer Snowblind ali Snežna slepota avtorja Ragnarja Jonassona (iz zbirke Temna Islandija). Bolj po naključju. Pred potjo sem v knjigarni iskal nekaj iz islandskega krimi žanra in v roke mi je prišel Jonasson. Po priporočilu prijazne knjigarnarke. Tako za filing, da se še prek knjige "utopim" v državi. Jonasson v dobrem zadnjem desetletju ni postal le eden bolj priljubljenih islandskih predstavnikov nordijskega noira, ampak je zdaj že svetovno znani pisatelj. Tam in po vrnitvi sem prebral vse, kar je od Jonassona prevedeno v slovenščino, zdaj berem angleške izdaje. Človek, ki doživi Islandijo v vsej njeni brezmejni mističnosti in odmaknjenosti, "pade" v žanr še toliko bolj. Jonasson se po številu prodanih knjig in njihovi razširjenosti še ne more primerjati s starejšim kolegom, enim od prvih zelo prodornih piscev kriminalnih romanov Arnaldurjem Indridasonom, ki je zadnji dve desetletji na vrhu prodajne lestvice knjig v svoji domovini, tako rekoč prvak. Jonasson, letnik 1976, ki ga je ravno Snežna slepota izstrelila v mednarodno pisateljsko orbito, je nova generacija, novi val piscev kriminalk. Pri sedemnajstih je začel prevajati Agatho Christie v islandščino, kar je močno vplivalo na njegov pisateljski slog. Nekateri pravijo, da je njen legitimni islandski naslednik. "Pomembna in izjemna izkušnja. Ko sem začel prevajati, se mi ni niti sanjalo, da bom nekega dne postal pisec kriminalk. To prevajanje je bilo odlična šola zame kot avtorja," je pred časom povedal v intervjuju za Delo.

Diplomirani pravnik je delal tudi kot novinar, danes ima odvetniško pisarno in je predavatelj na reykjaviški univerzi, kjer poučuje avtorsko pravo. V Reykjaviku živi z ženo in hčerama. Je soustanovitelj in še danes eden glavnih nosilcev festivala Iceland Noir, ki vsako leto pozno jeseni v Reykjaviku gosti številne ljubitelje in avtorje kriminalk. Festival kontinuirano prirejajo od leta 2013, Jonasson sodeluje kot organizator, panelist ali voditelj pogovorov s pisateljskimi kolegi ali drugimi ljudmi iz sveta literature, filma in širše.

Klasični detektivski literaturi je dodal značilen pečat nordijskega noira islandskega tipa s slikanjem tamkajšnje temačnosti, močnim, ostrim pečatom surove, osamljene, hladne, izolirane, tudi nevarne pokrajine vulkanskega otoka, s pomočjo katere stopnjuje vzdušje. Napetost gradi počasi, bolj postopno od nekaterih njegovih sodobnikov. Velik poudarek je na raziskovanju človeške psihe, profile protagonistov razvija prefinjeno in dodelano, premišljeno. Liki so kompleksni, moralno dvoumni, razpeti med poklicne in zelo zasebne, intimne dileme. The Guardian ga je označil kot avtorja, ki "osvaja z mešanico ledene osamljenosti in globino človeških zgodb", številnih moralnih dilem in notranjih bojev. Pokrajina islandskih fjordov, pomrznjene tundre, prostranih gozdov, rek, geotermalnih vrelcev, slapov, ledenikov, nepredvidljivega vremena in prostranega morja deluje kot brezmejno platno. Tudi mistično. Močan je kontrast med dolgimi temnimi nočmi pozimi, ko sonce pravzaprav nikoli ne vzide, in celodnevno svetlobo poleti. Sneg, sploh v primežu zimskega časa, je izjemna literarna podlaga za gosto rdečo kri.

Odrezani kraj je postal turistična atrakcija

Snežna slepota je bila v mednarodnih medijih označena kot ena najboljših kriminalk leta (2010). Protagonist serije je mladi policist Ari Thor Arason, ki se preseli v odročno in pozimi nemalokrat od sveta odrezano mesto Siglufjörður ​na islandskem severu, kjer dobi redno službo. V tem kraju je imela družina avtorja hišo, Jonasson je tam preživljal poletja in pozna vse kotičke. V zgodbe spretno vnaša tudi biografske elemente, metafore. V več nadaljevanjih obravnava družbene in osebne konflikte v majhni, izolirani skupnosti, v dileme, zaplete, ki jih prinašajo zgodbe, vplete tudi aktualen politični kontekst, denimo islandsko dolžniško krizo in politično nestabilnost. Prej od boga pozabljeno mestece je po izidu njegovih kriminalk postalo malone nova turistična točka, ki jo radi obiščejo predvsem številni ljubitelji Jonassonove literature.

Trilogija (Tema, Otok in Megla) je druga njegova serija, ki je doživela svetovno slavo in tudi filmsko upodobitev. Podpisanih je že več pogodb za nove ekranizacije njegovih zgodb. V ospredju trilogije je z osebnimi travmami in tragedijami zaznamovana policistka iz prestolnice Hulda Hermansdottir. Islandija sicer velja za državo z nizko stopnjo kriminalitete, a obstajajo izjemni pisci, ki so državo za potrebe knjig posejali s trupli in drugimi kriminalnimi odkloni. "Islandija je res skoraj vsako leto med najvišje uvrščenimi državami v svetu po majhnem številu umorov. Naš otok je zelo miren in varen, zato dolgo ni bilo veliko islandskih piscev kriminalk. To se je spremenilo pred 20 leti, z leti je postala islandska kriminalna literatura mednarodno prepoznavna. Je pa res, da je v takšnem okolju težko pisati kriminalke. Treba je veliko bolj vztrajno in potrpežljivo brskati pod površjem na videz skorajda idealne islandske družbe, da najdeš njene temne odtenke. Jaz se tega lotevam, kolikor je mogoče predano, da le najdem teme za svoje zgodbe. Tako da tudi pozorno preštudiram umore, ki so se res zgodili," je Jonasson razlagal v Delu.

"Pisanje je zelo osamljeno delo"

Njegove knjige so morda manj kompleksne kot dela še veliko bolj globalno razširjenega in popularnega Joa Nesba, hitreje se preberejo. O Nesbøju je Jonasson nekoč dejal: "Nihče ne raziskuje teme človeške narave tako neizprosno kot Jo Nesbø – njegovi romani niso zgolj kriminalke, temveč globoka študija moralne dvoumnosti in uničujočih posledic izbire." A tudi Jonasson izvrstno prepleta posebnosti islandske družbe in nacionalnega karakterja, odmaknjenost, človeško psihologijo in hkrati tudi družbeno refleksijo. S sodobnimi pristopi nordijskega noira je uspešno nadgradil islandsko pripovedno tradicijo. Knjige so prevedene v več kot 30 jezikov, prodanih jih je bilo več kot pet milijonov. V Sloveniji izhajajo pri založbi Učila. Zanimivost: roman je izdal tudi v soavtorstvu z nekdanjo islandsko premierko Katrín Jakobsdóttir - njegov naslov je kar Reykjavik. "Sva dolgoletna prijatelja in odločila sva se, da bova skušala skupaj napisati knjigo. Sam nisem bil najbolj prepričan o tem, saj sem dvomil, da bo našla čas za pisanje, saj je kar zaposlena z vodenjem države," je razlagal za Delo. A jima je uspelo, kar pravi, da je bila "velika dogodivščina. Skupno pisanje je bilo bolj preprosto, kot sem sprva pričakoval. Katrin je zelo pametna in ustvarjalna, z njo je lahko sodelovati. Zame je bilo tako sodelovanje zanimiva sprememba, saj je pisanje zelo osamljeno delo."