Mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja je 24. oktobra kot petdeseta država ratificiral še Honduras, zato bo januarja 2021 končno začela veljati. To bo zgodovinski korak, saj ta novi mednarodni zakon prepoveduje uporabo, razvoj, proizvodnjo, testiranje, nameščanje in hrambo jedrskega orožja in grožnje z njim.
Na žalost pogodbe niso podpisale velike jedrske sile: Velika Britanija, Francija, ZDA, Rusija, Kitajska, Izrael, Indija, Pakistan in Severna Koreja.
To pomeni, da pravzaprav niso dolžne pomagati žrtvam in sanirati okolja zaradi radioaktivne kontaminacije, medtem ko države podpisnice so. Toda zaradi spremenjenih pravil bodo države, ki izvajajo jedrske poskuse, pod še večjim pritiskom, da o njih poročajo ter tudi prevzamejo odgovornost za njihove posledice.
Za ljudi, ki živijo na območju Tihega oceana, zlasti tiste, ki so utrpeli najhujšo škodo zaradi testiranja jedrskega orožja v 20. stoletju, pomeni to novo priložnost, da spregovorijo o dolgoročni ceni tega jedrskega nasilja. Pogodba o prepovedi jedrskega orožja je prvi dokument, ki vključuje tudi dolgoročno dolžnost odškodovanja vseh prizadetih.
Od leta 1946 so ZDA, Velika Britanija in Francija na območju Tihega oceana izvedle vsaj 315 jedrskih testov. Najobsežnejša jedrska testiranja teh držav so potekala na koloniziranih ozemljih in vodah, od Avstralije do Marshallovih otokov, Kiribatija in Francoske Polinezije. Posledice teh testiranj tam čutijo še danes.
"Belorusija bo postala jedrska sila"
Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je 7. novembra odprl prvo jedrsko elektrarno v državi. Elektrarni, ki jo je financirala Moskva, je nasprotovala predvsem sosednja Litva, ker je njena prestolnica Vilna oddaljena zgolj 50 kilometrov in jo zato skrbi varnost. "To je zgodovinski trenutek. Država bo postala jedrska sila," je povedal Lukašenko. "Jedrska elektrarna Astravec je nov korak v prihodnost, k zagotavljanju energetske varnosti države." Jedrsko elektrarno v bližini mesta Astravec v regiji Grodna na zahodu države je zgradilo rusko državno podjetje Rosatom, financirala pa jo je Moskva s posojilom v višini 10 milijard ameriških dolarjev. Gradnja te elektrarne je močno razdelila tudi Beloruse, ki so utrpeli hude posledice ob jedrski nesreči v ukrajinskem Černobilu leta 1986. Eden od opozicijskih voditeljev Andrej Sanikov je na twitterju zapisal, da je elektrarna "geopolitično orožje" Lukašenka in Kremlja proti Evropski uniji in "radioaktivna nevarnost za Belorusijo in Evropo". (sta)
Vsak jedrski poskus povzroči škodo
Študije, v okviru katerih raziskovalci preučujejo zdravstveno stanje izvajalcev jedrskih poskusov in pripadnikov ljudstev, ki živijo blizu prizorišč testov po vsem svetu, nenehno kažejo, da imajo ti škodljive posledice za zdravje, med katerimi je najpogostejše povečano tveganje za raka.
Skupno je zaradi rakastih obolenj, ki so bila posledica radioaktivne kontaminacije ozračja zaradi poskusnih jedrskih eksplozij, doslej umrlo od dva do 2,4 milijona ljudi, pri čemer so raziskovalci do teh številk prišli ob upoštevanju ocen nevarnosti sevanja, ki so danes že zastarele in najverjetneje temeljijo na prenizkem ovrednotenju tveganja.
Podobno veliko je število primerov rakavih obolenj, ki so bila posledica poskusnih jedrskih eksplozij, vendar se niso končala s smrtjo. Nedavna obsežna študija, v katero so bili vključeni zaposleni v jedrski industriji v Franciji, Veliki Britaniji in ZDA, je potrdila, da je ogromno teh ljudi umrlo tudi zaradi drugih bolezni, kot so denimo srčni napadi ali kapi, ki so bili posledica radioaktivnega sevanja.
"Vsem nam je postalo slabo"
Velika Britanija je med letoma 1952 in 1957 nad Avstralijo izvedla dvanajst poskusnih jedrskih eksplozij, do leta 1963 pa še na stotine manjših testov radioaktivnih in strupenih materialov za izdelavo bomb. Ti so pri prvotnih avstralskih prebivalcih aboriginih, ki so bili izpostavljeni najhujšemu sevanju, povzročili neizmerno zdravstveno škodo. Številnih sploh niso evakuirali z izpostavljenih območij, nekaterih niso niti obvestili o izvedbi testiranj.
Vseh posledic, ki so jih pustile te eksplozije, morda ne bomo nikoli poznali, piše v poročilu Kraljeve komisije o britanskih jedrskih testih v Avstraliji iz leta 1985: "Znesek, namenjen za dobrobit in varnost aboriginov, je naravnost smešen in ne pomeni nič več kot simbolno gesto." Toda zdaj lahko prisluhnemo preživelim žrtvam.
Mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja pa niso podpisale največje jedrske sile
Yami Lester je na svoji lastni koži občutil posledice jedrskega orožja. Lester, starešina plemena Yankunytjatjara, je bil še otrok, ko so Britanci oktobra 1953 izvedli jedrski test na planoti Emu v Južni Avstraliji. V spominu mu je ostala "črna meglica", ki se je dvignila po eksploziji bombe. "Ni trajalo dolgo, ko nas je dosegel črn dim. Nenavaden črn dim, sijoč in masten. Nekaj ur pozneje je vsem, prav vsem postalo slabo. Vsi smo bruhali, imeli smo drisko, na koži se nam je pojavil izpuščaj, bolele so nas oči. Mene so tako zelo bolele oči, da jih dva ali tri tedne sploh nisem mogel odpreti. Nekateri starejši ljudje so umrli. Bili so prešibki, da bi preživeli nenehno bruhanje. Najbližja bolnišnica je bila oddaljena približno 650 kilometrov," je povedal Yami Lester.
Njegova hčerka Karina Lester je ambasadorka Mednarodne kampanje za odpravo jedrskega orožja v Avstraliji. Pri njenih prizadevanjih jo ženejo izkušnje njene družine. "Moja družina, ki je na lastni koži izkusila posledice britanskih jedrskih testov, že desetletja opozarja na škodo, ki jo povzroča jedrsko orožje, in se bori proti njemu. Mnogi aborigini so utrpeli hude posledice zaradi britanskih jedrskih poskusov, ki so na tem območju potekali v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja. Mnogi te posledice čutijo še danes," pravi Lesterjeva.
Zastrupljeni delavci, strupene ribe
Radioaktivnemu sevanju je bilo med jedrskimi testi izpostavljenih tudi več kot 16 tisoč avstralskih delavcev. Raziskovalci so v okviru študije, ki jo je naročila avstralska vlada, leta 1982 začeli spremljati te delavce in so jih spremljali več kot 18 let. Čeprav je bilo toliko let pozneje študijo zelo težko izvesti, zlasti zaradi nepopolnih podatkov, se je pokazalo, da je obstajala pri teh ljudeh v primerjavi z drugimi prebivalci za 23 odstotkov večja verjetnost, da zbolijo za rakom, in 18 odstotkov večja verjetnost, da zaradi njega umrejo.
Še ena negativna posledica jedrskih testov v tihomorskih državah je bolezen ciguatera, zastrupitev z ribami, katerih tkiva vsebujejo toksine. Bolezen povzroča mikroskopski plankton, prvi člen morske prehranjevalne verige, ki živi na poškodovanih koralnih grebenih. Ljudje, ki pojedo te strupene ribe, hudo zbolijo, nekateri tudi umrejo. Izbruhe ciguatere med lokalnim prebivalstvom na Marshallovih otokih, Kiritimatiju in Francoski Polineziji povezujejo s škodo, ki so jo na koralnih grebenih povzročili poskusne jedrske eksplozije ter obsežna vojaška in pomorska infrastruktura, nujna za njihovo izvedbo.
Slovenije ni zraven
Mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja je ratificiralo 50 držav, tako da bo v 90 dneh začela veljati, so sporočili Združeni narodi. V soboto, 24. oktobra, je pogodbo, ki prepoveduje uporabo, razvoj, proizvodnjo, preizkušanje, nameščanje in hrambo jedrskega orožja ter grožnje z njim, kot 50. država ratificiral Honduras. Pogodbo je Generalna skupščina ZN potrdila julija 2017 s podporo 122 držav. Jedrske države in članice Nata, tudi Slovenija, k pogodbi niso pristopile, in sicer z utemeljitvijo, da je v določenih delih preveč radikalna in nerealna.
"Honduras je ratificiral pogodbo, to je 50. država, kar je zgodovinski dogodek in omogoča, da pogodba začne veljati," na twitterju sporočila Mednarodna kampanja za odpravo jedrskega orožja (ICAN). Ta je leta 2017 za prispevek k jedrskemu razoroževanju dobila Nobelovo nagrado za mir. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je sporočil, da je pogodba "vrhunec svetovnega gibanja za opozarjanje pred katastrofalnimi posledicami uporabe jedrskega orožja". Kot je poudaril, pomeni pomembno zavezo k popolni odpravi jedrskega orožja, ki ostaja ena od prioritet ZN. Predsednik Mednarodnega komiteja Rdečega križa (ICRC) Peter Maurer pa je dejal, da je to zmaga za človeštvo in obljuba za varnejšo prihodnost. Po navedbah ZN je več držav pogodbo ratificiralo v luči 75. obletnice jedrskega napada na Hirošimo in Nagasaki, pogodba pa bo veljavna od 22. januarja 2021.
Zagovorniki pogodbe upajo, da bo imela podoben vpliv kot prejšnje mednarodne pogodbe o kopenskih minah ali kasetnih bombah, torej da bo kopičenje jedrskega orožja postalo enako nesprejemljivo in bo vodilo v spremembo obnašanja tudi tistih držav, ki pogodbe niso podpisale.
Države z jedrskim orožjem sicer vztrajajo, da ima to pomembno "odvračalno vlogo", in poudarjajo, da ostajajo zavezane sporazumu o neširjenju jedrskega orožja.
Ljudje, ki so utrpeli škodo zaradi jedrskih testov na območju Tihega oceana in zdaj glasno opozarjajo na njihove posledice, ne iščejo samo pravice zase, ampak bi radi na tak način dosegli, da ne bi bilo več nikoli nikomur treba pretrpeti, kar so pretrpeli oni. Zato si tako neumorno prizadevajo za prepoved jedrskega orožja. Nobeno presenečenje ni, da so prav neodvisne tihomorske otoške države najodločnejše zagovornice nove pogodbe in so bile tudi med prvimi desetimi podpisnicami.
Malomarnost in skoraj popolna neodgovornost
Nekatere države so delavcem, ki so zanje izvajali jedrske teste, zagotovile zdravstveno oskrbo in jim izplačale ustrezne odškodnine. Tudi ZDA so izplačale odškodnine, vendar le ameriškim državljanom, ki so živeli v bližini prizorišča jedrskih testiranj v Nevadi. Nobena država pa ni še nikoli izplačala odškodnine prebivalcem zunaj svojih meja oziroma pripadnikom manjšin in tistim, ki živijo na koloniziranih ozemljih. Prav tako ni še nobena od teh držav objavila dokumentov o številu, poteku in posledicah svojih jedrskih testov za lokalne prebivalce in okolje.
Te države so ravnale zelo malomarno in so prizorišča jedrskih testov zapustile, ne da bi jih temeljito očistile. Prav tako niso poskrbele za ustrezen dolgoročni nadzor nad temi območji, na podlagi katerega bi lahko zaznale morebitno uhajanje radioaktivnih snovi s prizorišč podzemnih jedrskih testov v podtalnico, prst in zrak. Eno takih prizorišč je denimo otok Runit, ki je del Marshallovega otočja. Na njem stoji betonska kupola, v kateri je shranjen radioaktivni material. To so ostanki ameriških jedrskih testov v štiridesetih in petdesetih letih preteklega stoletja. Ta kupola je začela zdaj zaradi naraščajoče morske gladine puščati.
Svetla točka v mračnih časih
Pogodba o prepovedi jedrskega orožja je svetla točka v teh mračnih časih. Vsebuje namreč edini mednarodno sprejeti okvir za preverljivo in nepovratno odpravo jedrskega orožja za vse države.
Države podpisnice upajo, da bo pogodba zaznamovala začetek nujne odprave jedrskega orožja. Med državami, ki pogodbe še niso ratificirale, je tudi Avstralija. Toda prav bridke izkušnje z izvajanjem jedrskih testov na njenem ozemlju in območjih, ki jo obdajajo, bi jo morale spodbuditi, da se čim prej pridruži tej novi globalni pobudi.
