Nimamo podatka o tem, ali je s tem razmišljanjem francoskega filozofa Rolanda Barthesa iz eseja Kaj je šport? seznanjen tudi najboljši slovenski kolesar in športnik Primož Roglič. Rogličeva specialnost so klanci, kjer se odločajo tritedenske dirke, ki prinašajo največ slave v kolesarskem svetu. Z zmago na največji med njimi, francoski pentlji, se zmagovalec verjetno res "polasti vsega fizičnega univerzuma".
Roglič je umirjen in fokusiran športnik na vrhuncu svojih moči, zato v bistvu ne preseneča, da je svoje stalno bivališče preselil v kneževino, žepno državico Monako, tik ob vznožje Alp, kjer bo lahko vsakodnevno treniral na trasi letošnjega toura, na katerem namerava tudi zmagati. Tako kot se rado reče v športnem žargonu, Roglič je vse podredil temu, da konec letošnjega julija kot prvi prevozi ciljno črto najbolj kultne kolesarske dirke na Elizejskih poljanah. Temu cilju je podredil vse, tudi davke. Davčna obremenitev njegovih zaslužkov v Sloveniji v nasprotju z monaškimi pač pomeni težnost, psihološko-eksistenčno breme, zaradi katere priprava najboljšega slovenskega kolesarja ne bi mogla biti optimalna. Če veš, da ti bo država pobrala več kot polovico v neskončne kolesarske klance prigonjenega zaslužka, potem motivacija za ustvarjanje športnih presežkov v brutalnem gladiatorskem športu, kot je profesionalno kolesarstvo, verjetno ne more biti absolutna.
Profesionalne kolesarje kot športnike neizmerno cenim. V tem športu ni prostora za blef, čeprav je v njem ogromno taktike in preigravanj. Stanovsko združenje športnih novinarjev se je popolnoma pravilno odločilo, ko je za najboljšega slovenskega športnika prejšnjega leta izbralo Rogliča. Čeprav je imel zelo močno konkurenco v wunderkindu - kaj slovenske, planetarne košarke, Luki Dončiću.