Matija Stepišnik
Prvi Slovenec, ki je dejansko občutil, kako je obleči dres kultnih Los Angeles Lakers, je bil Mariborčan Saša Vujačić, se velja spomniti ob najnovejši etapi "dončićmanije", ki se je razplamtela ob menjavi vseh menjav slovenskega megazvezdnika iz Teksasa v Kalifornijo. Leta 2004 je Vujačića klub iz mesta angelov izbral kot 27. izbor prve runde. Šest let je igral v rumeno-vijoličasti dinastiji, dva prstana ima iz tega časa. Velik dosežek! Igra naključij je leta 2005 sestavila zgodbo, v kateri sem se znašel tudi sam. Mimogrede, Luka Dončić je imel tedaj šest let.
Kot mlad - starejši kolegi bi rekli nadebudni novinar - absolvent novinarstva na fakulteti za družbene vede, tedaj še honorarni sodelavec Večera, sem se tistega leta znašel v ZDA (kot štipendist State Departmenta, ki je novinarjem iz postsocialističnih držav - za njih so seveda predpostavljali, da jih je demokracije še treba (na)učiti - omogočal prakso v ameriških medijih). Izjemna priložnost v resnici, sijajna izkušnja. Po začetnem izobraževanju v Washingtonu so me skupaj z albanskim kolegom Edrijem poslali za dober mesec v zvezno državo Oregon, v mesto Eugene (znano sicer predvsem po atletiki), kakšnih 180 kilometrov od Portlanda, ki se ponaša s svojo NBA-franšizo, moštvom Portland Trail Blazers. Za Eugene sem pred tem komaj kaj slišal, Portland sem poznal vsaj zaradi Clyda Drexlerja in kompanije iz tamkajšnjega kluba.
Ej, do slačilnice ne boš prišel, pozabi!
Nek vikend v aprilu 2005 so v Portlandu gostovali Lakersi. Ovir, kako bi prišel do Vujačića za intervju, je bilo kar nekaj, ameriški kolegi, pri katerih sem delal, šlo je za lokalni časnik Register Guard, so zmajevali z glavo. Do akreditacij, če ne spremljaš lige NBA redno, kontinuirano, je namreč sila težko priti. Ob pivu smo skorajda pobirali stave, da mi ne bo uspelo. A ne recite tega zagnanemu, motiviranemu Štajercu, ki si ni le želel doživeti najmočnejše košarkarske lige na svetu "live", v živo, ampak se je zaklel, da bo naredil zgodbo o Mariborčanu pri Lakersih. Ja, nič, akcija torej, gremo!
Do akreditacije za NBA mi je pomagal pokojni Delov novinar Vito Divac, s katerim me je povezal večerovec Mirko Lorenci. Stik s Sašo sem prek očeta vzpostavil s pomočjo tedanjega Večerovega prvega košarkarskega reporterja Milana Lazarevića. Hvala obema.
Še vedno skeptični so me kolegi gledali, ko sem oznanil, da grem zvečer na avtobus za Portland, naslednji dan pa na tekmo delat velike stvari. "Okej, akreditacija že mogoče, a da bi prišel do slačilnice, kjer košarkarji dajejo intervjuje ena na ena, eh, to ne bo šlo, pozabi mali," so zmajevali z glavo.
Arena Rose Garden je bila nabito polna in glasna, gostovanje Lakersov je pač vedno dogodek prve vrste, premium rang. Obe ekipi sta imeli sicer klavrno sezono, to je bila zadnja tekma rednega dela in nobeni se ni uspelo prebiti naprej, v končnico. Po tekmi sem se spustil po stopnicah z novinarske tribune proti slačilnicam. In evo, Saša Vujačić! In zraven Kobe Bryant. Petka. Vljuden, sproščen. Četudi je Saša na tekmi igral kar 39 minut (sicer pa v povprečju veliko manj) posebej židane volje ni bil, in sicer zaradi sezone, ki so jo morali hitro poslati v arhive kot neuspešno. A intervjuja, ki ga je obljubil, ni odklonil. Nasprotno, vzel si je čas, se razgovoril.
"Po pravici povedano, čutim olajšanje. Grozna in porazna sezona za Lakerse je končana, tudi sam sem imel veliko težav, sploh na začetku, ko sem večino časa presedel na klopi," je dejal Vujačić. "Klop sem težko prenašal, jezilo me je," je dodal. Ameriški radijski reporter, ki je LA spremljal tako rekoč na vseh tekmah, tudi na gostovanjih, ga je tolažil: "Tvoj čas prihaja. Saj veš, to je proces, ki se ne konča čez noč." Saša se je le zasmejal, ostal pa je občutek, da je to slišal stokrat. "Verjame vase. Prepričan sem, da bo prišlo leto, ko bom z Lakersi osvojil pokal," je pribil. Imel je prav, a še nekaj let se je nabralo vmes. Veliko potrpežljivosti in borbenosti je moral pokazati.
Lakersi imajo poseben status
Slaba sezona se zgodi tudi najmočnejšim, bilo je v času po odmevnem sporu med Kobejem Bryantom in Shaquillom O'Nealom, zvezdnikoma, ki se nista mogla strinjati, kdo bo glavni pod losangeleškim soncem in v soju žarometov, ki tam svetijo še posebej močno. A veliki se vedno sestavijo in poberejo, Vujačić pa je bil član kluba z vrha piramide v ligi, ki vrti milijone in milijarde. "Lakersi imajo poseben status, nekaj čarobnega je v tem klubu. Povsod v ZDA, kamor potujemo, imamo navijače, zmaga proti nam pomeni več. To je eden redkih kultnih klubov, kjer ostaja mit, da so tukaj igrali resnične legende, kot recimo Kareem Abdul Jabar in Magic Johnson. Ko si znotraj tega perfektno organiziranega sistema, začutiš veličino, tradicijo in uspehe. Letos je prišla krizna sezona, kar je v športu naravno. A Lakersi so institucija, velika ekipa v NBA, ki se je po razočaranjih vedno vrnila v stare pozicije. Upam, da smo se igralci, strokovni štab in vodstvo dovolj naučili, da podobnih težav drugo leto ne bo," je razlagal za Večer.
Olajševalna okoliščina po neprepričljivih igrah tisto sezono je bila za Jezernike tudi navijaška kultura, ki je v ZDA povsem drugačna kot v Evropi. Vujačić je tako opisal spremembo glede na svoja prejšnja leta v Italiji: "Navijači te marsikje v Evropi po treh porazih že besni čakajo pred dvorano ali pa igraš pred skoraj povsem praznimi tribunami. Tukaj so nam navijači zvesti v dobrem in slabem."
Njegova mentorja sta bila ravno pokojni Bryant, po odhodu O'Neilla prva violina moštva, in Vlade Divac, ki je končeval kariero; v Portlandu ga zaradi kazni ni bilo. "Zame je Bryant odličen človek in izvrsten igralec. Veliko sem se naučil od njega, povsod mi je pomagal. A je tip igralca, ki se mu moraš prilagoditi, igrati z njim in za njega, potem je za ekipo izjemno koristen. Sploh pa ne držijo govorice o razdorih, prepirih v moštvu. Večinoma smo bili prava klapa, prijatelji, ki bomo pokazali, da je bila letošnja slaba sezona naključje. Dobro smo se zabavali," je Vujačić razlagal o Bryantu. O Divcu pa: "Super je bilo, ko sva z Divcem kupila televizor in playstation in ju nesla na letalo, kjer sva potem do onemoglosti igrala evropski nogomet. Drugi ga tako ali tako ne štekajo." S Kobejem, ki se je rodil v Italiji, sta govorila kar italijansko, z Divcem srbsko, tudi vsi ostali so seveda obvladali kakšno balkansko kletvico.
Bryant za intervju? Zakaj pa ne?
Ko sva končala daljši pogovor, sem ga po sistemu "nimam kaj izgubiti" vprašal, če bi "zrihtal" za kakšno izjavo še Bryanta, itak medijsko daleč najbolj obleganega člana Lakersov. Pa zakaj ne, greva pogledat, mi je odvrnil Saša. V slačilnici ga ni bilo več, zato sem mu sledil skozi široke hodnike dvorane proti garažam, kjer je NBA-moštvo čakal avtobus za pot do letališča. Ni okleval, Saša ga je pocukal za rokav in mu v treh stavkih razložil, kaj bi oni 24-letni novinar iz Slovenije, ki se je rahlo nervozno prestopal zraven, rad. "Ni problema, vprašaj," je rekel Kobe in mi stisnil roko. "Imaš par minut, moramo na pot." Izstrelil sem tri vprašanja v enem, rafalno. "Vse skupaj je nova izkušnja. Prvič v življenju se poslavljam od lige pred končnico. A tudi to je korak, ki se je moral zgoditi," je rekel tedaj eden največjih zvezdnikov lige, na katerega so se lepile tudi manj prijetne zgodbe. Odgovoril je še na nekaj vprašanj, kratko, jedrnato, hitro. In o Saši za konec: "Saša je izjemen talent, ki mu je letos manjkalo minut. Odličen dečko, res. Vem, da bo vztrajal na tej poti in da bo že drugo leto pokazal vse svoje znanje," je govoril, vmes pa še podpisal kakšen poster ali listič za avtograme. "Poleg tega je preprost in zabaven. Zelo dobra prijatelja sva in še naprej ga bom vzpodbujal in mu pomagal, kolikor lahko. Ej, oprosti, moram iti."
Imel sem poslednjo željo. Skupna fotka, lahko? In se je nasmehnil. "Sure, seveda." S Sašo in Kobejem, za osebni arhiv in drag spomin, jebiga, nisem vedel, če ga bom še kdaj srečal v živo. Škljoc, se je slišalo. Takrat še nismo obvladali selfijev, niti telefoni niso imeli, no, vsaj moj ne, fotoaparatov. Fotografijo sem razvil kar naslednji dan. Uspelo? Je! Kobe se je še dvakrat ustavil, pomahal.
In je šel "cirkus" LA Lakers iz mesta. Domov. Jaz pa zadovoljen v portlandsko noč. Uredniku - še eno naključje, sedanji urednik izdaje, ki jo berete, je takrat urejal šport - sem naslednji dan poročal o "ulovu". Zame velikem, dragocenem. Pa za bralce, sem prepričan, tudi. Ko sem se vrnil v Eugene in pripovedoval ekipi z Register Guarda o doživetjih, mi najprej kot da niso verjeli. Kaj to mali razlaga? Ampak fotka je bila dokaz. Brez možnosti ugovora ali izpodbijanja.
Naslednje dni sem ob večerih pil pivo na njihov račun. Hvala še enkrat.
