(SAMOGOVOR) Zakaj imam rad mesta

Od nekdaj imam rad mesta. Pa naj bodo to metropole, manjša mesta, celo polmesta. Niti ni nujno, da je mesto. Rad imam stara jedra, trge, srednjeveške ulice. Že kot otroku se mi je v spomin vtisnil citat v Sarajevu med vojno ubitega novinarskega velikana Iva Štandekerja: "Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada."

Mesta so res nekaj posebnega. Sem mestni otrok, centraš z levega brega. Betonar, bi rekli. Odraščal sem na ulici. S tem ne mislim, da me je vzgojila ulica, temveč je ulica bila moje dvorišče in igrišče. Žogo sem nabijal na trgih, s kolesom sem namesto po gozdu divjal po parkih in ulicah. Mesto imam pač v sebi. Saj imam rad tudi podeželje, itak. Narava ima svoj čar, ampak ne znam si predstavljati, da ne bi živel v mestu.

Zakaj sploh pišem o tem? Na svojo ljubezen do mest sem se spomnil pred dnevi, ko se je prijatelj vrnil z vikend izleta v Pragi. Sam sem bil tam prvič decembra. Praga me je očarala. Resda sem šel tja z visokimi pričakovanji. Vsi so bili polni hvale na račun mesta. Pa naj bo zaradi lepote, znamenitosti ali pivske kulture. Slednja je tudi razlog, da sem sploh šel v Prago. Pivska scena je zares odlična, ampak zanimalo me je tudi mesto. Pot z znamenitega gradu do glavnega trga prek Karlovega mosta je izjemna. Stare, ozke ulice, vmes pa pivnice, knjigarne, majhne delavnice. Moj obisk se je poklopil še z otvoritvijo božičnega sejma. Kaj hočeš lepšega. Moteča je bila le gneča.

Ko sem tako razmišljal o obisku Prage, sem še malce pobrskal po spominu, v katerih mestih sem že bil. Misleč na stara evropska mesta. Vsekakor moram omeniti München, ki se ga ob vsaki priložnosti splača obiskati. Visoko na moji lestvici je Strasbourg. Staro alzaško mesto ob francosko-nemški meji je tudi zaradi sedeža evropskih institucij ena od metropol stare celine. Stari del, imenovan Petite France (Mala Francija), je prekrasen. Stare hiše v znameniti alzaški arhitekturi in kanali reke Ren.

Sem velik oboževalec Skandinavije. Prepotoval sem Norveško, Švedsko in Dansko. Obkljukati moram le še Finsko in Islandijo. Posebej moram izpostaviti Oslo. Mislim, da je to najsevernejša metropola, v kateri sem bil. Zelo posebno in čarobno mesto. Res je, da lepote držav, v tem primeru Norveške - zame države z najlepšo naravo - ne moremo ocenjevati po prestolnici. Stolpnice in moderna arhitektura niso merilo države, pa vendar. Tudi Oslo ima svoj stari del. Sploh ko od nekakšnega njihovega glavnega trga, kjer je znamenita steklena opera, greš po ozkih ulicah do parka Vigeland, ki je že zaradi skulptur in kipov nekaj posebnega. Od malega me privlačijo reke, jezera, ribniki. Voda nasploh. Ne vem, zakaj. Zmeraj pač rad grem na obalo in opazujem gladino. Rad se peljem z ladjami, sploh rečnimi. No, v primeru Osla je bila to ladjica, ki me je po fjordu peljala na drugi konec mesta v muzej.

Na poti iz Osla proti domu sem se ustavil v Göteborgu, drugem največjem švedskem mestu. Ampak vsa mesta me pač ne potegnejo. V Göteborgu nisem našel ničesar, kar bi me tam zadržalo več kot dve uri. Enako je z Bratislavo. Marsikomu je všeč, meni pa je eno najbolj dolgočasnih mest. Različni okusi pač. No, na koncu skandinavske turneje sem se ustavil v Köbenhavnu. Še eno čarobno skandinavsko mesto. Pisane hiše v središču, kip male morske deklice, kanali, moderna arhitektura. Sežigalnice s smučiščem na strehi mi sicer ni uspelo videti, ampak je tam dovolj druge paše za oči.

Velikih evropskih metropol tukaj ne bom omenjal, ker ne spadajo v to kategorijo. Moram pa omeniti še eno odpičeno mesto. Liverpool. Tja me je dvakrat zvlekel prijatelj, nor navijač tamkajšnjega nogometnega kluba. Vsem razlagam, da bi šel, čeprav ne navijam za ta klub, takoj nazaj.

Na potovanjih rad spoznavam lokalno kulinariko. Kjer je le mogoče, vedno stremim k ponudnikom lokalne ulične hrane, ki se mi zdi veliko bolj pristna kakor v fensi restavracijah. Čeprav brez zadržkov rad pokusim tudi kaj čudnega, nevsakdanjega, ponavadi stavim na zicerje. Itak, da bom na Otoku jedel angleški zajtrk, ki ni fish and chips, v Nemčiji klobase, na Madžarskem in Češkem golaž, v Franciji tarte in quiche, na Mediteranu školjke in ribe. V Skandinaviji so specialiteta ribe. Jedo ribe, ribe in še enkrat ribe. Celo kite in delfine. Ampak največ je v ponudbi lososa. Na tržnici v Bergnu, drugem največjem norveškem mestu, sem pokusil losovo salamo. Bila je dobra, ampak nič posebnega. Suha salama pač. Za foro sem jo kupil in doma navdušeno razlagal, kakšno specialiteto sem prinesel. Potem pa smo narezali in - razočaranje. Na tržnici sem kupil eno, pravzaprav pa drugo. Haha, klasičen tourist scam. Aja, pa seveda v vseh mestih kupim magnetek. Pravzaprav dva. Enega za našo zlato tajnico Veroniko in enega za doma. Klišejsko, vem. Ampak luštno.