Samostojnost dijakinj, tako tehnično kot vsebinsko, je mogoče dojemati kot neke vrste razkošje, vsekakor pa za lagodnejši položaj, kot ga imajo starši osnovnošolskih otrok. Naši dvojčici sta bili sicer pri učenju samostojni že hitro. Morda bi sicer to lahko postali, če bi bili mlajši tudi v sedanjih okoliščinah, a pot do lastnega učenja in dojemanja snovi je vseeno povezana z več faktorji kot zgolj z načinom poteka pouka.
Do velike mere so v "naši", ravenski gimnaziji pri sestajanju v digitalnih učilnicah k sreči tudi kreativni. Učitelji skušajo spodbujati več interaktivnosti in sodelovanja. Še vedno sicer ne razumem, zakaj v tem času ni mogoče preverjati znanja, saj se snov kopiči in je obveznosti, ki jih je treba opraviti ob popoldnevih po vseh zoomih, že zdaj preveč. Kakšno bo usvojeno znanje, ali je tudi dejansko pridobljeno in se bo ohranilo ali bo treba snov jemati znova in jo ponavljati, kot se je izkazalo po spomladanskem delu v začetku tega šolskega leta, ostaja vprašanje. Saj vendarle gre predvsem za znanje, za temelje pri mladih in njihove perspektive, mar ne? Vsaj moralo bi iti, kot recimo pomen izobraževanja bolj izpostavljajo drugod po Evropi, kjer šole kljub omejitvam vendarle ostajajo odprte in kjer iz modelov in kombinacij pouka niso razvijali znanosti. Kjer je bolj kot potrošniška logika in preplavljenost z oglasi za popuste v trgovinah v ospredju nujnost nenehnega učenja, vključno z razvijanjem kritičnega razmišljanja.
Vsi debatiramo bolj ali manj samo še o koroni. Povsem je preplavila naše misli. Iz te vseprežetosti in ujetosti je vse težje izstopati in se ne poganjati rutinirano iz dneva v dan, ko nam bodo spet stregli s številkami o okuženih, testiranih, hospitaliziranih, umrlih. Covid sledilnik, vsi parametri v medijih, ki so vladni semafor za odrejanje ukrepov, so postali že kot dnevna vremenska napoved. Ob redkih in bežnih stikih se pomenkujemo, koliko je bilo kak dan primerov, kje so nova žarišča, katera regija oziroma občina po novem izstopa, kdo je bil potencialno kje s kom v stiku in ali koga od okuženih ali v karanteni poznamo.
Šele zdaj pravzaprav spoznavamo, kako udobna so naša življenja sicer. Kljub divjemu tempu, v katerem neprestano izpostavljamo pomanjkanje časa in opravičujemo, zakaj nam nečesa začrtanega končno ne uspe izpeljati, smo lahko ugotovili, da nam nasploh gre relativno dobro. Seveda le načeloma: ob vseh razlikah, okoliščinah in možnostih v zasebnih življenjih, a vendarle v smislu izhodišč, danosti, umeščenosti, iz česar načeloma utiramo vsak svoje poti. Morda smo bili doslej celo do neke mere razvajeni in bi sploh smeli pričakovati (pre)več? Ali pa je nemara tako preizpraševanje že posledica ujetosti v koronacentrifugo, v kateri izžeto relativiziramo pozicije in se nekako preživetveno oklepamo vsiljenih razpredanj, da bi v resnici lahko bilo še slabše? Gotovo je vedno lahko še slabše. Ne nazadnje smo vsi izpostavljeni isti nevarnosti in lahko zbolimo - pa ne le zaradi korone. Bržkone si še realno zmeraj ne moremo in ne znamo zamišljati hujših razmer. Tako neznosnih recimo, ki vladajo v popolnoma dehumaniziranih koncih sveta, kamor koronastatistika sploh ne seže, saj za naše razmere nepredstavljivo štejejo umrle od lakote.
Vse je vselej stvar pogleda in umeščanja v kontekste. Koliko uvida imamo, je vsaj deloma odvisno od vedenja, razgledanosti in razgledovanj okoli sebe. Prav k videnju stvari v osnovi prispeva šolanje, sploh srednješolsko obdobje, ki ga poleg študentskega najbolj zaznamujejo povezovanje z vrstniki, druženja, spoznavanje novega, izmenjave, tudi mednarodne, ki so se razvile skozi leta vse bolj poenostavljenih potovanj v tujino in odpiranja sveta. Prikrajšanost generacij mladih, ki sveta nenadoma nimajo več na dlani in v katerih je tudi ogromno talentov, ki se ne bodo imeli možnosti izkazati, bo ob podaljševanju trenutka žal neizbežna. In to nas lahko skrbi bistveno bolj od začasnega načina šolanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
