(SAMOGOVOR) Komu boste v teh časih bolj zaupali in prisluhnili?

Uroš Esih Uroš Esih
08.11.2020 04:00

Brez letošnjih treh največjih kolesarskih grand tourov, vseh treh tritedenskih kolesarskih dirk po Franciji, Italiji in Španiji, zaradi znanih razlogov zamaknjenih v jesen, bi bil letošnji drugi val epidemije koronavirusa še bolj siv, mučen, moreč, brezizhoden in depresiven.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Tadej Pogačar je dvignil moralo Slovencem na največji dirki na svetu, na francoski pentlji. Zdaj, ko je zaradi števila žrtev epidemije, ki je vladi ušla izpod nadzora, še pomembneje, pa moralo državi - ki po mnenju ne tako osamljene množice državljanov, drvi proti novemu Bergamu - dviguje najboljši kolesar na svetu Primož Roglič. Samo na italijanskem Giru letos ni bilo naših čisto na vrhu in v najbolj opaznih vlogah. Je pa bil Giro zato bellissimo, čisti športno-kolesarski presežek z epskimi boji in razpleti, ki je naplavil novo generacijo nadarjenih kolesarjev, ki bodo z Rogličem krojili svetovni vrh v naslednjih letih.

Tako da Rogliču, v nedeljo bi moral dobiti Vuelto 2020, obraniti lanski naslov, kar je vedno težje kot osvajati, ter kronati najboljšo sezono v karieri, v naslednjih letih ne bo nič kaj lahko, ko bo lovil zmage na tritedenskih dirkah. Roglič je pred nekaj dnevi napolnil zrelih 31 let, kar pomeni, da so mu superiorna kolesarska leta šteta. A njegovo zlato kolesarsko obdobje še zna trajati pol ducata let, če je iz pravega testa, bi rekli športni novinarji. Če je na primer psihološko-fiziološki približek španskega kolesarja Alejandra Valverdeja; 40-letnik je kapetan španskega moštva Movistar na letošnji Vuelti. Jasno je, da so njegova najboljša leta definitivno za njim, a se za človeka, ki je stopil v peto desetletje življenja, neverjetno konkurenčno kosa s skoraj pol mlajšimi pubeci. Ne nazadnje je Valverde pred dvema letoma, torej pri svojih 38 letih postal svetovni prvak v Innsbrucku.

V Anonimnem kolesarju, ki je vodnik skozi resnično življenje kolesarja v profesionalnem pelotonu, lahko beremo o Valverdejevi strasti do kolesarstva. "Valverde je kolesar stare šole, nenehno je na kolesu, ne ukvarja se z intervalnimi treningi ali posebej prirejenimi treningi, temveč samo ogromno vozi. Tisto leto, ko je bil suspendiran, je prevozil kakšnih 40.000 kilometrov. Vsako jutro je pri krožišču zunaj Murcie čakal svoje spremstvo. Vedno trenira z veliko skupino prijateljev, s katerimi rad dirka in se zabava." Evo, to je to, čista strast do kolesarstva, športa v najbolj čisti obliki, čeprav Valverde vedno ni bil (dopinško) čist. Nihče ni popoln. Grehom sledi zaslužena in vzgojna kazen, nato vendarle druga priložnost. Anonimni kolesar pravi: "Lahko uživaš vsa prepovedana sredstva na svetu, pa brez nadarjenosti in neznansko veliko vloženega truda ne boš zmagal na največjih dirkah."

Brez neverjetne psihološke trdnosti, ki je lahko v teh zahtevnih časih vzor za občo populacijo, ni vrhunskega kolesarstva, ki nas tako navdušuje. Z velikim olajšanjem sem ta teden prebral novico, da Rogliča ali katerega drugega vrhunskega kolesarja ni med strankami najbolj znanega slovenskega športnega psihologa, ki se je v epidemičnih časih ob strankah, kot so bili Mitja Petkovšek, Primož Peterka, Robert Kranjc, Urška Žolnir, Lucija Polavder in Vasilij Žbogar, lotil še prodaje zaščitnih mask državnim bolnišnicam. Že od nekdaj sem trdil, da je športni psiholog nepotreben faktor v življenju vrhunskega športnika, ki ve, kaj hoče, in ima življenjsko-športno filozofijo postavljeno na zdrave temelje. To pa ni nič drugega kot otroška strast do športa, ki jo na primer uteleša španski kolesar. Če jo imaš, si, če je nimaš, nisi. Noben športni psiholog ne more tukaj kaj bistvenega spremeniti ali pomagati. Prej bo on sam sebi.

Komu boste v teh časih bolj zaupali in prisluhnili? Športnemu psihologu, ki nastopa na vladnih protikoronskih tiskovnih konferencah in ne vem koga prepričuje, da si je "za vsako zmago treba najprej poiskati skupni cilj". Ali Rogliču, ki je med Vuelto kot smisel svojega aktualnega dirkanja izpostavil, da v dani situaciji kolesarji profiči želijo svetu in ljudem z dirkanjem pokazati delček upanja, delček optimizma. Dilema je seveda retorična. Namesto športnega psihologa bi raje vlada poskrbela, da bi lahko v Sloveniji spremljali terapevtsko Vuelto na enem od slovenskih kanalov. S tem malim športnim vložkom bi precej več prispevali k javnemu (mentalnemu) zdravju, ki je ključno v spopadu z epidemijo, kot s storitvami športnega psihologa.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.